Jedro

Osebi, ki je državljan ene od republik nekdanje Jugoslavije, ki stalno živi na območju Republike Slovenije, ki je z Videmskim sporazumom določeno za "maloobmejno območje" ni mogoče izdati prepustnice, ker se te po Videmskem sporazumu lahko izdajo le državljanom Republike Slovenije. Prepustnica se po predpisih o potnih listinah šteje za potno listino, s katero se izkazuje istovetnost in tudi državljanstvo, zato je tudi zaradi tega ni mogoče izdati nedržavljanu Republike Slovenije.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, opr. št. U 264/2000-12 z dne 10.11.2000, spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožnika in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 13.6.2000, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote I. z dne 25.2.2000, s katerim je bil zavržen zahtevek tožnika za izdajo prepustnice. Po 1.a točki 4. člena sporazuma med SFRJ in Republiko Italijo o ureditvi osebnega prometa ter kopenskega in pomorskega prometa med obmejnimi območji (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 10/86, v nadaljevanju Videmski sporazum), ki ga je Republika Slovenija, skladno s 3. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL, Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/94) prevzela na podlagi Akta o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo (Uradni list RS, št. 11/92), se namreč prepustnica lahko izda le državljanu Republike Slovenije, ki ima stalno prebivališče na območju, določenim v Videmskem sporazumu. Tožnik pa ni državljan Republike Slovenije. Zato je po mnenju tožene stranke prvostopni organ ravnal pravilno kot je zahtevo s sklepom zavrgel. Sodišče prve stopnje pa je odločitev tožene stranke odpravilo, ker meni, da je treba tožniku prepustnico izdati glede na to, da 13. člen UZITUL določa, da so državljani drugih republik, ki so na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23.12.1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živijo, do pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), oziroma do izteka roka po 81. členu Zakona o tujcih (ZTuj), izenačini v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije, razen v primerih iz 16. člena UZITUL. Glede na to, da je imel tožnik ob vložitvi zahtevka za izdajo prepustnice stalno prebivališče v Izoli, torej na območju, ki ga ureja Videmski sporazum, in da o zahtevku tožnika za pridobitev slovenskega državljanstva po 40. členu ZDRS še ni odločeno, vlogo pa je tožnik dal, spada tožnik med osebe, ki jim UZITUL v 13. členu jamči enake pravice kot državljanom Republike Slovenije. Zato bo morala tožena stranka pri odločanju o zahtevku za izdajo prepustnice upoštevati tudi okoliščine v zadevi njegovega zahtevka za pridobitev državljanstva RS po 40. členu ZDRS. Šele potem bo lahko ugotovila tudi, ali sodi tožnik med osebe, ki jih 13. člen UZITUL v pravicah, med katere spada tudi pravica do izdaje prepustnice po Videmskem sporazumu, izenačuje z državljani Republike Slovenije. To pa pomeni, da tožena stranka zaradi napačne razlage UZITUL ni ugotovila okoliščine, ki je bistvena za odločanje o pravici tožnika za pridobitev prepustnice. Ker torej tožena stranka ni ugotovila ene od bistvenih okoliščin za odločitev o izdaji prepustnice, sodišče ni moglo rešiti spora, zato je tožbi ugodilo in je v skladu z 2. in 4. točko 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek v smislu 3. odstavka 60. člena ZUS.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Meni, da je prvostopno sodišče narobe razlagalo določbo 13. člena UZITUL, ker meni, da se osebam, ki so državljani drugih republik, pa so imeli na dan plebiscita v Sloveniji stalno prebivališče in tukaj tudi dejansko živijo, tudi pred pridobitvijo državljanstva lahko priznajo pravice kot državljanom Republike Slovenije, med drugim tudi pravica do izdaje prepustnice po Videmskem sporazumu. Videmski sporazum pa priznava to pravico le državljanom pogodbenice, ki ima stalno prebivališče na območju, določenim s sporazumom. Tudi po Zakonu o potnih listinah državljanov RS in po prejšnjem Zakonu o potnih listinah državljanov Republike Slovenije se potne listine, ki se izdajajo po mednarodni pogodbi, kamor spadajo tudi prepustnice po Videmskem sporazumu, lahko izdajajo samo državljanom Republike Slovenije. Tožnik pa še ni državljan Republike Slovenije, ker o njegovi vlogi po 40. členu ZDRS še ni odločeno z dokončno odločbo. Tožnik je sicer lahko izenačen v drugih pravicah v smislu 13. člena UZITUL z državljani Republike Slovenije, ne more pa biti izenačen v pravicah, katerih predpogoj je državljanstvo Republike Slovenije. Ker se istovetnost in državljanstvo izkazujeta tudi s potno listino, za kar se šteje tudi prepustnice po Videmskem sporazumu, bi na podlagi takšne prepustnico vsakdo lahko štel tožnika za državljana Republike Slovenije, čeprav o njegovem državljanstvu še ni bilo odločeno. Tožena stranka zato meni, da so osebe, ki izpolnjujejo pogoje iz 13. člena UZITUL, izenačene v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije le v tistem delu, kolikor ne gre za pravice, ki so vezane na državljanstvo. Takšna razlaga, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, bi lahko pripeljala celo do tega, da bi imeli ti državljani volilno pravico, kar bi lahko pripeljalo celo do tega, da bi bil tujec izvoljen za predsednika države. Sodišče nalaga toženi stranki, da mora v ponovljenem postopku odločiti o zahtevku za izdajo prepustnice tudi z upoštevanjem okoliščin v zadevi tožnikovega zahtevka za pridobitev državljanstva po 40. členu ZDRS. Ta postopek je bil prekinjen zaradi rešitve predhodnega vprašanja, to je izvedbe postopka za ugotavljanje državljanstva Republike Slovenije za tožnika. Upravna enota I. je z odločbo z dne 18.7.2000, ugotovila, da tožnik ni državljan Republike Slovenije. Ker pa se je tožnik zoper to odločbo pritožil in tožena stranka pa o njej še ni odločila, tudi ne more nadaljevati postopka za sprejem v državljanstvo. Čeprav o tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo ni bilo dokončno odločeno, tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prosi za prednostno obravnavanje zadeve, ker je življenjsko ogrožen, ker je že več kot 10 leta brez vseh dokumentov. Meni, da so v njegovo škodo delovali tako odvetnica, kot tudi uradne osebe pri organu prve stopnje in toženi stranki in da so mu s tem povzročili tudi materialno škodo. Navaja, da je že 13.11.1991 vložil zahtevek za priznanje slovenskega državljanstva, in da je to njegovo vlogo nekdo spreminjal. Zgrožen je nad tem, da je bil izbrisan iz registra prebivalcev, vendar je zdaj ta poseg odpravljen, zato pričakuje, da ga bodo vpisali nazaj v register in popravili tudi vse posledice, ki so iz tega izbrisa nastale. Odvzeti so mu bili maloobmejna prepustnica, vozniško dovoljenje in osebna izkaznica, ki so mu bili začasno pridržani, vendar ta začasnost traja že predolgo in torej pomeni, da so mu bila dovoljenja trajno odvzeta. Zaradi odvzema dokumentov je življenjsko ogrožen in hudo trpi, ker živi v pomanjkanju, saj ne more prevzemati denarnih nakazil in drugih pošiljk, ker nima nobenega osebnega dokumenta. Prav tako ne more čez mejo po drugih opravkih in na obisk k sorodnikom. Za pomoč se je obrnil tudi na varuha človekovih pravic, ki očitno ne more doseči, da bi mu organi vrnili vse njegove pravice. Zahteva, da se mu vrne maloobmejna prepustnica, ne pa da se mu izda na novo, saj mu je bila nezakonito odvzeta. Da bi imel status tujca, bi moral imeti dokument o pripadnosti tuji državi, tega pa nima, zato ni niti tujec. Da še vedno nima statusa državljana Republike Slovenije po 40. členu ZDRS, so krivi upravni organi, ki ne rešujejo njegovih pritožb in ne spoštujejo sodbe upravnega sodišča glede državljanstva, pa tudi svoje lastne odločbe z dne 4.6.1997 ne. Pritožbeni ugovor, da še ni državljan Slovenije ni utemeljen. Najprej so mu status protizakonito vzeli, potem so ga pa še kaznovali, ker tega statusa nima. Tudi zato prosi, da se pritožba kot neutemeljena zavrže (zavrne) ter se toženi stranki naloži, da zadevo konča tako, da mu s statusom vrne in izda vse pripadajoče dokumente. Želi, da se ugotovi, da za vse krivice, ki se mu dogajajo, ni kriv, in da se tiste, ki ga pri doseganju njegovih pravic ovirajo, primerno kaznuje, ter mu za vse to prizna odškodnina. Pri čemer naj se da vsem organom tudi rok, v katerem so dolžni popraviti vse krivice in mu vrniti vse dokumente ter status. Določi naj se tudi izvedenca za odmero škode.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna zadeva izdaja prepustnice, ne pa sprejem v državljanstvo ali izdaja drugih dovoljenj oziroma listin od upravnih organov, zato se pritožbeno sodišče v tej sodbi omejuje le na izdajo prepustnice. Prepustnica se po Videmskem sporazumu lahko izda le državljanu Republike Slovenije, ki živi na območju, določenim z Videmskim sporazumom. Ni sporno, da tožnik živi na tem območju, sporno pa je, ali se mu lahko prepustnica izda glede na to, da nima slovenskega državljanstva. Sodišče prve stopnje ima sicer prav, ko navaja, da je v 13. členu UZITUL navedeno, da imajo državljani nekdanjih drugih republik Jugoslavije s stalnim prebivališčem na območju Republike Slovenije v Sloveniji enake pravice kot njeni državljani, razen pravic iz 16. člena UZITUL. Vendar te določbe ni mogoče razlagati tako, da imajo takšne osebe tudi pravico do izdaje osebnega dokumenta - prepustnice, s katerim se v skladu s predpisi o potnih listinah izkazuje tako istovetnost kot tudi državljanstvo osebe, ki tak dokument ima.

Ker je bilo tožnikovo državljanstvo ob vložitvi njegove zahteve za prepustnico oziroma ob odvzemu prepustnice sporno, mu nove prepustnice tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče izdati, dokler ne bo slovenski državljan, saj bi v nasprotnem primeru kršili Videmski sporazum, ki kot pogoj za izdajo prepustnice določa slovensko državljanstvo, in predpise o potnih listinah.

Ker pa ugotavljanje državljanstva ni predhodno vprašanje v postopku za izdajo prepustnice, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča prvostopni upravni organ ravnal pravilno, ko je o zahtevku odločil glede na razpoložljive dokaze in ga utemeljeno zavrgel, ker neslovenskemu državljanu ni mogoče izdati prepustnice. Pravilno je torej ravnala tudi tožena stranka, ki je odločitev prvostopnega organa potrdila.

Ni pa pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je ob napačni razlagi 13. člena UZITUL pogojevalo odločitev o izdaji prepustnice z upoštevanjem tudi okoliščin v zvezi s tožnikovim zahtevkom za pridobitev državljanstva po 40. členu ZDRS, in navedlo, da bi se šele po tem lahko ugotovilo, ali sodi tožnik med osebe, ki jih že 13. člen UZITUL v pravicah, med katere sodi tudi pravica do izdaje prepustnice po Videmskem sporazumu, izenačuje z državljani Republike Slovenije.

Ker je torej po mnenju pritožbenega sodišča prvostopno sodišče napačno uporabilo materialni zakon, to je 13. člen UZITUL, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikovo tožbo zavrnilo.

Tožnik bo lahko zahtevo za izdajo maloobmejne prepustnice vložil ponovno, ko bo o njegovi zahtevi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije dokončno odločeno. Če tožnik meni, da mu za zatrjevane krivice in škodljive posledice izbrisa iz registra o stalnih prebivalcih pripada odškodnina, je ne more uveljavljati v tem sporu, v katerem se odloča le o zakonitosti aktov glede prepustnice.