Jedro

Pravice na podlagi delovnega razmerja, vključno s plačo oziroma razliko v plači, lahko sodišče v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi prizna do datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma datuma, do katerega delavcu prizna delovno razmerje. Predmet nadomestila iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1 pa so morebitna prikrajšanja po tem datumu. Po datumu zaposlitve delavca pri novem delodajalcu za polni delovni čas sodišče temu delavcu ne more priznati delovnega razmerja še pri prejšnjem delodajalcu. Delavcu v tem obdobju tudi ne more priznati razlike plače pri bivšem in sedanjem (oziroma v času odločanja že bivšem) delodajalcu, saj ob nepriznanju delovnega razmerja pri tem delodajalcu, bivšemu delavcu ni mogoče priznati tudi plače kot pravice v povezavi z obstojem delovnega razmerja (kvečjemu odškodnino). Ker je tožnica vtoževala razliko nadomestila plače med plačo, ki jo je prejemala pri novem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker je bila plača pravilno obračunavana, tožnica ni bila dolžna pomislekov o takšnem načinu obračunavanja sporočiti direktorju tožene stranke. Tožena stranka je namreč v pogodbi izhajala iz izhodišča, da je ta obveznost obstajala glede na domnevno nezakonit obračun plače, kar pa se je izkazalo za neutemeljeno. Tožena stranka torej tožnici ni očitala, da bi morala vsak pomislek, ki ga je imela, tudi če bi bil neutemeljen, sporočiti direktorju tožene stranke, zato je izredna odpoved nezakonita že iz razloga, ker ni podana kršitev niti po 1. niti 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2016 nezakonita (točka I izreka) ter da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 22. 12. 2016, kar pa je zahtevala tožnica več, je zavrnilo (točka II izreka). Nadalje je zavrnilo 2.a točko podrednega tožbenega zahtevka za ugotovitev, da je tožnica še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 1. 2011 za delovno mesto "vodja računovodstva" do odločitve sodišča prve stopnje in ji je tožena stranka za ta čas dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zagotoviti priznanje delovne dobe za ta čas, razen za čas, ko je bila zaposlena pri drugem delodajalcu, jo prijaviti v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja za ta čas, sicer to nadomesti ta sodba, od bruto zneskov plače v vsakokratni mesečni višini 3.614,68 EUR bruto, zmanjšane za prejeta plačila iz naslova zaposlitve pri družbi A. za čas od 23. 12. 2016 do 12. 2. 2017 in družbi B. za čas od 13. 2. 2017 do 30. 4. 2018 tako, da ji plača razliko v plačah in sicer v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka, po odvodu davkov in prispevkov pa neto znesek plačat tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (točka III izreka). Prav tako je zavrnilo reintegracijski zahtevek (točka IV izreka) ter nadalje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici denarno povračilo v znesku 35.998,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in obvezne prispevke za socialno varnost, tožnici pa plačati neto znesek v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe (prvi odstavek točke V izreka), višji zahtevek iz tega naslova v višini 7.199,60 EUR bruto pa zavrnilo (drugi odstavek točke V izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 1.360,84 EUR, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper točko III izreka izpodbijane sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, relativne in bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku v točki 2a. podrejenega tožbenega zahtevka in toženi stranki naloži v plačilo celotno višino razlike v plačah med nadomestilom in reparacijo ali odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, oziroma da sodbo v tem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je nepravilna odločitev sodišča, ki je v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek z navedbo, da temu ni mogoče ugoditi v okviru t. i. reparacijskega zahtevka, ker tožnica ni uveljavljala odškodnine kot dejansko istovrstnega zahtevka, a na drugi pravni podlagi. Takšna odločitev je nepravilna in predstavlja relativno bistveno kršitev določb ZPP, glede na pravilo iz tretjega odstavka 180. člena ZPP, da sodišče ni vezano na pravno podlago, ter v zvezi s 3. členom ZPP, ki določa, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Navaja, da je tožnica podala vse relevantne trditve, bodisi kot uveljavljanje reparacijskega zahtevka, bodisi kot zahtevka iz naslova civilnega delikta. Protipravnost je podana zaradi nezakonitosti odpovedi, tožena stranka je odgovorna tožena stranka ter škodo, in ta škoda predstavlja tako navadno škodo kot izgubljeni dobiček po 132. členu Obligacijskega zakonika (OZ), podana je tudi vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo, ki je v neposredni posledici protipravnega ravnanja tožene stranke. Gre v celoti za izvršljiv in določljiv oziroma določen zahtevek, saj ga sodišče prve stopnje ni zavrglo. Meni, da sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenih strank, temveč odloča v okviru trditev in dokazov. Za uporabo katerekoli pravne podlage v skladu s tretjim odstavkom 180. člena ZPP je imelo sodišče vse potrebne trditve in dokaze in je očitno v okviru materialnega procesnega vodstva takšen zahtevek štelo za izvršljiv in določljiv ter dejansko tudi v celoti utemeljen. Pritožba v nadaljevanju podaja izseke navedb, ki jih je tožnica podala pred sodiščem prve stopnje in iz katerih izhaja, da v celoti izpolnjujejo pogoje za odločanje sodišča po 180. členu ZPP. Opozarja, da je pravno nedopustno razlikovanje, ko si posameznik v času trajanja delovnega spora najde zaposlitev pri drugem delodajalcu in tistim, ki ostane brez zaposlitve in prejema nadomestilo, sodišče pa mu prisodi razliko v nadomestilih plače, ker pač ni zaposlen in ima drugačen pravni status. To predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS (načela enakega varstva pravic), 35. člena Ustave RS (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic), 50. člena Ustave RS (pravica do socialne varnosti) ter 7. in 8. ter ostalih členov Evropske konvencije o človekovih pravicah. V nadaljevanju se sklicuje na strokovno mnenje sodnice C.C. v publikaciji "D.", ..., z naslovom "E.". Izpodbija stališče prvostopenjskega sodišča o ugotovljeni hudi malomarnosti v ravnanju tožnice, saj je delala skladno z navodilom in vedenjem vseh odgovornih oseb pri toženi stranki. Način obračunavanja plače ni posledica njenih ravnanj, pri čemer tudi sama ni imela nobene koristi od takšnega načina obračunavanja plače. Do novembra 2016 tožnica ni vedela, da so sporni algoritmi, imela je samo dvome v točnost in pravilnost, kar je naznanila toženi stranki. Nikoli ni prejela nobenega navodila s strani poslovodstva, da se mora spremeniti višina dodatka. Podatki za obračun plač se zajemajo avtomatsko v obstoječem računalniškem sistemu in na algoritem obračunavanja plač tožnica ni imela nobenega vpliva. Ravnanje tožnice je bilo vseskozi odgovorno in v skladu z vsemi zakonskimi dolžnostmi.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (točke I, II., ugodilni del točke V in točke VI izreka) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži kritje svojih stroškov postopka. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni bil podan drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer, da s tožnico ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja vsaj do izteka odpovednega roka. Za primer, da bi pritožbeno sodišče potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti izpodbijane odpovedi, pa tožena stranka nasprotuje tudi višini prisojenega denarnega povračila namesto reintegracije po 118. členu ZDR-1, strinja pa se s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnica odgovorna za verodostojnost obračunov plač, njena obveznost pa je bila med drugim preverjanje verodostojnosti knjigovodskih listin. Hujša kršitev izhaja zlasti iz dejstva, da je tožnica več mesecev opuščala dolžno skrbnost in kljub pomanjkanju pravne podlage dopuščala dotedanji način obračunavanja plačila za delovni dan praznika. Toženi stranki je zaradi takšne kršitve nastajala materialna škoda. Ne strinja pa se z zaključki sodišča prve stopnje, da v Navodilu za administratorje obračuna osebnih dohodkov obstaja pravna podlaga za obračun in plačilo nadomestila za državni praznik v višini 100 % osnove ter da naj bi priči F.F. in G.G. prepričljivo in verodostojno potrdili obstoj pisnega dogovora, ki naj bi bil podlaga za sporni način obračunavanja prazničnega dela za delavca obratovanja. Zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati izpoved H.H., da takšen pisni dogovor ni bil nikoli sklenjen. Navaja, da je v organizacijskem predpisu - Navodilo za administratorja obračunavanja osebnih dohodkov, navedeno, da se vsem zaposlenim za državni praznik dodeli 8 ur (šifra ...), vendar bi tožnica kot vodja službe računovodstva, ki je bila zadolžena in odgovorna za vodenje, usmerjanje in nadzor obračunavanja plač, preprečiti, da bi se takšna protipravna določba v organizacijskem predpisu realizirala. Vztraja, da med poslovodstvom družbe I. in sindikatom ni bil sklenjen dogovor, ne pisni, ne ustni, ki bi predstavljal veljavno in za toženo stranko zavezujočo pravno podlago za izplačilo dodatka za delo na dan državnega praznika oziroma druge po zakonu dela proste dneve delavcem obratovanja v višini 150 % oziroma 200 %, kar je zanesljivo potrdil tudi izveden dokazni postopek. Priči F.F. in G.G. sta izpovedali, da naj bi bil pisni dogovor pripravljen in usklajen ter na sindikat posredovan s strani H.H., takratne vodje pravne službe, podpisan pa naj bi bil nato leta 2000 ali 2001. Priča H.H. je po prepričanju tožene stranke verodostojno in prepričljivo pojasnila, da takšnega pisnega dogovora ona ni nikoli pripravila in da po njenem védenju ni bil nikoli sklenjen, vsi dogovori pa so bili zajeti v PKP. Da je njena izpoved dejansko resnična izhaja že iz dejstva, da lahko le ona verodostojno in zanesljivo izpoveduje z logičnimi pojasnili, za katere je nemogoče, da bi si jih izmislila oziroma se o njih zlagala. Priča ni več zaposlena pri toženi stranki, temveč je že nekaj let upokojena, zato tudi ni zainteresirana za izid tega postopka. Ključno je samo to, da za takšen nepravilen obračun izplačevanja dodatkov ni vedel trenutni direktor tožene stranke mag. J.J. in da je za to odgovorna tožnica, ki ga kot vodja računovodstva o tem ni seznanila. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da ni podan drugi pogoj za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, oprlo na dejstvo, da se je na sporni način dodatek delavcem obratovanja za delo na dan praznika pri toženi stranki obračunaval in izplačeval v višini 150 % več kot 15 let oziroma vsaj od leta 2000, to je preden je tožnica prevzela vodenje računovodske službe, pri čemer tožena stranka vso navedeno obdobje ni podvomila v pravilnost obračuna. V obravnavani zadevi je sodišče glede izpolnjevanja tega pogoja upoštevalo predvsem interese tožnice, zanemarilo pa interese tožene stranke ter ni opravilo tehtanja interesov obeh strank. Upoštevajoč dejstvo, da je bila tožnica vodja službe računovodstva in obračuna plač, je tožena stranka od nje utemeljeno pričakovala ustrezno večjo stopnjo skrbnosti in natančnosti pri opravljanju dela oziroma izpolnjevanju obveznosti iz delovnega razmerja. F.F. in G.G. o izgubi zaupanja in interesih strank ne moreta izpovedati, sodišče prve stopnje pa je odločitev oprlo na njuni izpovedbi. Bistveno je, da tožnica nepravilnega načina obračunavanja ni preprečila oziroma o tem ni obvestila nadrejenih, čeprav bi to lahko in morala ter mogla storiti. Ne strinja se tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka za sankcioniranje tožnice na voljo druge ukrepe (opomin, redna odpoved, disciplinski postopek), pri čemer opozarja na sodno prakso VDSS (opr. št. Pdp 617/2017), da je delodajalec tisti, ki se v konkretnem primeru odloči, kakšen postopek bo vodil zoper delavca. S svojim ravnanjem je tožnica izpolnila tudi zakonske znake kaznivega dejanja. Navaja, da je tožničin zahtevek za plačilo denarnega povračila namesto reintegracije v višini 12 plač popolnoma pavšalen, neutemeljen in neizkazan, sodišče prve stopnje pa mu je nekritično in neobrazloženo sledilo, pri čemer se v nasprotnih konkretnih argumentih tožene stranke, v zvezi z okoliščinami konkretnega primera, ki ne opravičujejo tako visokega denarnega povračila, niti ni izreklo oziroma jih ni argumentirano zavrnilo. Posledično je bilo tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, ter nepravilno uporabljeno materialno pravo. Navaja, da je tožnica mlada, da je stara šele 36 let, da je po izobrazbi diplomirana ekonomistka ter ima glede na starost in izobrazbo zagotovo dobre možnosti za pridobitev nove zaposlitve, kar se je izkazalo že s tem, da je zaposlitev dobila takoj naslednji dan po podani izredni odpovedi. Iz dosedanje sodne prakse nedvomno izhaja, da tožnica glede na primerljive zadeve ne more biti opravičena do tako visokega nadomestila, temveč največ v višini ene oziroma dveh plač.

5. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, v katerem prerekata navedbe nasprotne stranke kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo nasprotne stranke zavrne. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Stranki neutemeljeno uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in v njej ni nasprotij, zato jo je bilo mogoče preizkusiti.

9. Tožnica neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Tožnica namreč povsem pavšalno navaja, da obstaja nasprotje med odločilnimi dejstvi, ki jih ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da med odločilnimi dejstvi ni nasprotja.

10. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba tožene stranke zaradi tega, ker naj bi sodišče določilo previsoko denarno povračilo zgolj na podlagi neutemeljenih in pavšalnih argumentov. Sodišče prve stopnje je odločitev o višini denarnega povračila utemeljeno oprlo na dejstva, ki jih je tožnica navedla, ugotovilo število let delovne dobe, ki jo je tožnica dosegla pri toženi stranki, tožničino starost, prav tako pa tudi upoštevalo dejstvo, da tožnica sedaj pri drugem delodajalcu prejema bistveno nižjo plačo. Tožnica je torej podala ustrezno trditveno podlago, sodišče prve stopnje pa je upoštevalo vsa pravna odločilna dejstva, zato ni mogoče šteti, da bi bila kršena pravica tožene stranke do izjave. Posredno je sodišče namreč odgovorilo tudi na tiste navedbe, ki jih je tožena stranka štela kot bistvene zato, da bi se tožnici priznalo nižje nadomestilo.

K pritožbi tožnice:

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo podredni tožbeni zahtevek tožnice, da se ji za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu obračuna nadomestilo plače v višini razlike v plači, ki jo je prejemala pri novem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki, če ne bi prišlo do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je že tožbeni zahtevek postavila tako, da zahteva plačilo razlike v plači in ne odškodnine v višini plače, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. V zahtevku namreč zahteva obračun bruto zneska razlike ter odvod davkov in prispevkov, torej že v tem delu tožbeni zahtevek ni postavljen kot zahtevek za plačilo odškodnine in ga v tem smislu tudi ni mogoče razumeti kot odločanje sodišča prve stopnje v nasprotju s 180. členom ZPP. Zato tudi ni podana relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

12. Uveljavljanje plačila nadomestila plače je uveljavljanje pravice iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v točki II izreka sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) z 22. 12. 2016, ter v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnica se zoper to odločitev ni pritožila, torej za čas po 22. 12. 2016 ne more uveljavljati pravic iz delovnega razmerja. V točki III izreka je zahtevek postavila tako, da se ugotovi, da je do odločitve sodišča še vedno zaposlena pri toženi stranki, torej pritožbe v tem delu ni mogoče šteti kot nasprotovanje sodni razvezi z dnem 22. 12. 2016. Tudi če bi šteli, da tožnica v pritožbi zoper točko III izreka nasprotuje sodni razvezi z 22. 12. 2016, ker uveljavlja plačilo nadomestila plače za čas po tem datumu, pritožba ne bi bila utemeljena, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so podani pogoji za sodno razvezo, ker se je tožnica takoj po prenehanju zaposlila pri drugem delodajalcu. Pravilno pa je upoštevalo tudi ugotovljeno dejstvo, da zaradi porušenega zaupanja obstaja resen in utemeljen dvom v možnost nadaljnjega opravljanja dela pri toženi stranki, zgolj reintegracija sama po sebi pa tudi skladno s sodno prakso ni smiselna, pri čemer je upoštevalo tudi izpoved tožnice, ki je izrazila dvom v možnost nadaljevanja delovnega razmerja s toženo stranko, glede na izrazito odklonilni odnos tožene stranke.

13. V zvezi s pritožbo tožnice glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo razlike nadomestila plače med plačo, ki jo je prejemala pri drugih delodajalcih in plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pravice na podlagi delovnega razmerja, vključno s plačo oziroma razliko v plači, lahko sodišče v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi prizna do datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma datuma, do katerega delavcu prizna delovno razmerje. Predmet nadomestila iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1 pa so morebitna prikrajšanja po tem datumu.1 Po datumu zaposlitve delavca pri novem delodajalcu za polni delovni čas sodišče temu delavcu ne more priznati delovnega razmerja še pri prejšnjem delodajalcu. Delavcu v tem obdobju tudi ne more priznati razlike plače pri bivšem in sedanjem (oziroma v času odločanja že bivšem) delodajalcu, saj ob nepriznanju delovnega razmerja pri tem delodajalcu, bivšemu delavcu ni mogoče priznati tudi plače kot pravice v povezavi z obstojem delovnega razmerja (kvečjemu odškodnino).2 Ker je tožnica vtoževala razliko nadomestila plače med plačo, ki jo je prejemala pri novem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

14. Pritožba povzema navedbe iz tožbe oziroma pripravljalnih vlog tožnice, na podlagi katerih zagovarja zaključek, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago, ki se nanaša na presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke. Navedene pritožbene navedbe niso utemeljene, saj po preučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica ni podala takšne trditve na podlagi, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot uveljavljanje odškodninske odgovornosti tožene stranke in ne kot uveljavljanje plačila nadomestila plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Nezakonitost oziroma odškodnina, ki jo pritožba izpostavlja kot del tožbenih navedb tožnice, se namreč ne nanaša na višino škode, ki jo je tožnica utrpela zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, temveč se besedna zveza odškodnina pojavlja le glede denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1. Prav tako tožnica s tožbenim zahtevkom uveljavlja razliko v bruto in neto plači za čas zaposlitve pri družbi A. oziroma B. Tudi v tem delu navedbe tožnice ne predstavljajo uveljavljanja odškodninske odgovornosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno glede na tako postavljen tožbeni zahtevek zavrnilo, upoštevaje že navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS. V tem delu torej tudi sklicevanje na prispevek mag. C.C. v publikaciji "D." ne vpliva na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. 15. Glede na to, da ima delavec za čas po prenehanju delovnega razmerja pravico do odškodnine, ki pa jo mora tako tudi uveljavljati, niso utemeljene pritožbene navedbe, da gre za nedopustno diskriminacijo med delavci, ki se zaposlijo in tistimi, ki v času trajanja sodnega postopka ne sklenejo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. Gre dejansko za drugačen pravni položaj, saj je njihova vključitev v zavarovanje podana na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi. Posledično tudi ni utemeljeno sklicevanje tožnice na kršitev načela enakosti iz 14., 22., 35. in 50. Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 31/91 s spremembami), oziroma uveljavljanje kršitev EKČP. K pritožbi tožene stranke:

16. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ker naj bi tožnica s svojim ravnanjem, poleg naklepne hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, s svojim ravnanjem izpolnila tudi znake kaznivega dejanja izneverjanja po prvem odstavku 215. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami). V skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec med drugim delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka), ali pa če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka).

17. Tožena stranka je tožnici očitala, da bi morala kot vodja službe računovodstva in s tem kot oseba, ki je zadolžena za vodenje, usmerjanje in nadzor nad obračunavanjem plač, preprečiti obračunavanje plačila za delo na praznik delavcem obratovanja na način, da so ti prejeli plačilo v višini 350 % osnove, saj so poleg plačila za dejansko opravljeno delo v višini 100 % osnove prejeli tudi nadomestilo za državni praznik v višini 100 % osnove, čeprav veljavni predpisi določajo, da delavec v tem primeru ne more hkrati prejeti nadomestila plače in plačila za delo, in dodatek za delo na državni praznik v višini 150 % osnove, čeprav je v podjetniški kolektivni pogodbi ta določen v višini 50 %. Iz odpovedi izhaja, da je bila tožnica, kot vodja računovodstva, na podlagi Pravilnika o računovodstvu tožene stranke - izdaja ... dolžna kontrolirati in preveriti verodostojnost knjigovodskih listin, torej preveriti, ali so knjigovodske listine pravno veljavne, pa tega ni storila. Ker je bila v skladu s prvim odstavkom 7. člena Pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 1. 2011 dolžna svoje delo opravljati vestno, dosledno, strokovno, pravočasno in po navodilih delodajalca ter v skladu z etiko oziroma strokovnimi načeli, ki veljajo za poklic, bi morala kot vodja računovodstva preprečiti, da so delavci obratovanja prejemali za delo na državni praznik ter za delo na dela proste dni plačilo v skupni višini kar 350 % osnove plače. Bistven je očitek, da naj bi tožnica vedela oziroma bi morala vedeti, da za plačilo dodatkov v višini 150 % ni pravne podlage, pa je dopuščala takšne obračune in o tem ves čas kot vodilna delavka ni obvestila direktorja tožene stranke. Tožnica naj bi se že februarja 2016 zavedala, da z obračunom in izplačilom plač nekaj ni v redu, pa kljub temu o tem ni obvestila direktorja kot njej neposredno nadrejenega delavca. Tožnica bi morala po stališču tožene stranke najkasneje v februarju 2016 obvestiti direktorja in dobiti ustrezna navodila za delo, kajti ključna so navodila nadrejenega, ne pa pretekla protipravna praksa. Bistvo očitanih kršitev je torej, da je tožena stranka izhajala iz stališča, da je bilo obračunavanje plače nepravilno, da se je tožnica tega zavedala že v februarju 2016, ter da o tem ni obvestila direktorja.

18. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo izplačevanje plače v celotnem obdobju, ko je bila tožnica vodja službe za računovodstvo, zakonito in pravilno. Ugotovilo je naslednje: - da je pri toženi stranki obstajal pisni dogovor s sindikatom (sklenjen v letu 2000 oziroma 2001), ki je bil podlaga za takšen način obračunavanja prazničnega dela za delavce obratovanja o načinu obračunavanja plačila za delo delavcem obratovanja na dan praznika v skupni višini 350 % osnove3, vsebina takšnega dogovora pa nato v letu 2004 ni bila prenesena v podjetniško kolektivno pogodbo tožene stranke iz razloga, ker "na pisnem nivoju niso želeli delati razlik med delavci", saj niso bili vsi upravičeni do plačila za delo na praznični dan v enaki višini; - da Navodilo za administratorje obračuna osebnih dohodkov (A29) določa, da se vsem zaposlenim dodeli 8 ur na dan državnega praznika. Ker iz vsebine navodila ne izhaja, da bi bili do takšnega nadomestila upravičeni zgolj tisti delavci, ki na dan praznika ne opravljajo delo, je obstajala podlaga za obračun in plačilo nadomestila za državni praznik v višini 100 % osnove; - da se podatki za obračun plač zaposlenih pri toženi stranki avtomatsko zajemajo iz aplikacij, v katere jih za delavce vnašajo njihovi nadrejeni, in temeljijo na prednastavljenih algoritmih in podatkih, ki se prenašajo iz sistema K. v sistem L., kjer se nato vrednostno ovrednotijo. V spornem obdobju je plačilo dodatka za delo na praznik delavcem obratovanja v višini 150 % izhajalo iz šifre ..., nadomestilo za praznik istim delavcem pa iz šifre ..., na kar tožnica ni imela vpliva.

19. Glede na navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so torej delavci obratovanja dobili plačo (100 % osnove), kar jim pripada na podlagi samega opravljanja dela, ter še dodatek v višini 150 % (na podlagi sporazuma s sindikati) in nadomestilo v višini 100 % (na podlagi Navodila za administratorje obračuna osebnih dohodkov), je bilo obračunavanje plač v spornem obdobju pravilno in zakonito. Glede na navedeno je torej zmotno materialnopravno stališče sodišče prve stopnje, da bi morala tožnica o takšnem načinu obračunavanja obvestiti vodstvo tožene stranke že v februarju 2016, vendar navedeno ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

20. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno dokazno oceno, ko je glede obstoja sklenjenega pisnega sporazuma s sindikatom in toženo stranko verjelo priči F.F., ki je bil pri toženi stranki zaposlen od 1978 do 2015, v obdobju od 1999 do 2013 pa je bil tudi predsednik sindikata, ter G.G., ki je funkcijo direktorja pri toženi stranki opravljal v obdobju od 2001 do 2010. Sodišče je utemeljeno verjelo priči F.F., ki je potrdil obstoj tovrstnega pisnega dogovora, in tudi skušal najti pisni izvod dogovora, ki ga je prejel sindikat, vendar neuspešno, pri čemer pri toženi stranki nikoli ni bilo težav z obračunavanjem plačila za delo na opisani način. O izplačevanju plače na opisani način (350 % osnove) je izpovedal tudi G.G., ki je funkcijo direktorja pri toženi stranki opravljal v obdobju od 2001 do 2010. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bil direktor šele od leta 2003. G.G. je namreč izpovedal, da je bil od leta 2001 do 2003 direktor skupaj z M.M., od leta 2003 pa samostojni direktor. Takšen status potrjujejo podatki sodnega registra, saj mu je bilo pooblastilo dano 10. 12. 2001. Bistveno je, da tožena stranka ni predlagala zaslišanja M.M., saj je tak dokazni predlog podala le tožnica. Zaslišanje nekdanjega direktorja N.N. pa ne more biti relevantno za ugotovitev, ali je bil sporazum s sindikatom sklenjen, saj je bil v funkciji direktorja pri toženi stranki v času od novembra 2014 do začetka decembra 2015. F.F. je pojasnil, da je bil s strani takratne vodje pravne službe H.H. ta dogovor poslan na sindikat. Navedena H.H. je v svoji izpovedi to sicer zanikala, vendar pa je sodišče v danem položaju, ko sta obstoj dogovora potrdila tako vodja sindikata kot tudi nekdanji direktor G.G. pravilno zaključilo. Pritožbeno sodišče v tem delu sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje ter vanjo tudi ne dvomi, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, zakaj se vsebina tega sporazuma ni kasneje vnesla v podjetniško kolektivno pogodbo.

21. Glede Navodila za administratorje obračuna osebnih dohodkov, ki ga je sprejela tožena stranka in ki je delavcem obratovanja določal pravice v večjem obsegu kot ZDR-1, pa je bistveno, da tožnica ni bila dolžna vodstva opozarjati na večji obseg pravic, ki se s tem zagotavljajo delavcem, saj se delodajalec lahko odloči, da delavcem zagotavlja pravice v večjem obsegu od zakonsko določenega. Zato tudi pritožba v tem delu ne gre za kršitev pogodbenih obveznosti tožnice.

22. Ker je bila torej plača pravilno obračunavana, tožnica ni bila dolžna pomislekov o takšnem načinu obračunavanja sporočiti direktorju tožene stranke, niti februarja 2016, niti kasneje. Tožena stranka je namreč v pogodbi izhajala iz izhodišča, da je ta obveznost obstajala glede na domnevno nezakonit obračun plače, kar pa se je izkazalo za neutemeljeno. Tožena stranka torej tožnici ni očitala, da bi morala vsak pomislek, ki ga je imela, tudi če bi bil neutemeljen, sporočiti direktorju tožene stranke, zato je izredna odpoved nezakonita že iz razloga, ker ni podana kršitev niti po 1. niti 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 23. Neutemeljena je pritožba tožene stranke, ki se nanaša na ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podan pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, ki določa, da delavec in delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Glede na zgoraj navedeno, bi bila odpoved nezakonita, tudi če bi bilo stališče tožene stranke glede obstoja tega pogoja pravilno. Vendar je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je pri toženi stranki že 15 let potekal enak način obračunavanja plač (ki se je v sodnem postopku izkazal za zakonitega), kar utemeljuje zaključek, da niso obstajale okoliščine, ki bi terjale takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Prav ta okoliščina je po stališču pritožbenega sodišča bistvena, zato sodišču prve stopnje niti ni bilo treba svojega stališča utemeljevati tudi s tem, da je bil kasneje, v letu 2017, pri toženi stranki sprejet Pravilnik, ki je določil enak odstotek dodatka za delo na praznik, ter stališče prvostopenjskega sodišča, da bi se lahko tožena stranka odločila za milejši ukrep. Navedeno res ni bistveno in je v pristojnosti delodajalca odločitev delodajalca o vrsti ukrepa zoper delavca. Vendar pa navedeno razlogovanje sodišča prve stopnje ni vplivalo na pravilnost ugotovitve, da ni bil podan pogoj za takojšnje prenehanje delovnega razmerja.

24. Pritožba tožene stranke je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na dosojeni znesek denarnega povračila namesto reintegracije po 118. členu ZDR-1. Če namreč sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Po določbi drugega odstavka 118. člena ZDR-1 pa sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

25. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica zaposlila že naslednji dan po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (23. 12. 2016); da je bila pri toženi stranki zaposlena več kot 13 let; da je zdrava in dela zmožna; da je po izobrazbi diplomirana ekonomistka; da ima dolgoletne delovne izkušnje, ter upoštevalo okoliščine, ki so privedle do odpovedi. Glede na trajanje delovnega razmerja se pritožbeno sodišča strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je primerno denarno povračilo v višini desetih tožničinih plač v znesku 35.998,30 EUR. Pritožba tožene stranke se v zvezi z dosojenim zneskom desetih plač neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Tožena stranka namreč že v pritožbi navaja okoliščine navedenih odločb, ki so drugačne od teh v obravnavani zadevi.4

26. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, ker niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

28. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe. Prav tako sama krije tudi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (prvi odstavek 165. člena, 154. in 155. člen ZPP).

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 119/2014 z dne 29. 9. 2014 in sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 217/2014 z dne 8. 4. 2015. 2 Glej sodbo opr. št. VIII Ips 148/2015 z dne 23. 2. 2016. 3 Delavcem obratovanja se je za delo na dan praznika obračunalo in izplačalo dejansko opravljeno delo v višini 100 % osnove, dodatek za delo na državni praznik v višini 150 % osnove in nadomestilo za državni praznik v višini 100 % osnove, skupaj 350 % osnove. 4 Zadeva VIII Ips 104/2017 (5 plač) se nanaša na delavca s V. stopnjo izobrazbe, zadeva VIII Ips 219/2015 in VIII Ips 148/2015 (4 plače) naj bi šlo za odpoved z znaki kaznivega dejanja, česar tožnici ni mogoče očitati, zadev VIII Ips 217/2014 (2 plači) in VIII Ips 229/2015 (3 plače) prav tako nista primerljivi, kot tudi ne VIII Ips 33/2015 (12 plač).