Jedro

Iz podatkov spisa, prav tako pa iz navedb tožene stranke, ne izhaja, da obstoji kakšna okoliščina, ki bi lahko vzbudila dvom o nepristranosti sodnikov Delovnega sodišča v ... Način dela na sodišču in zatrjevano dejstvo, da mora tožena stranka listine, na katere se nanašajo njene navedbe, predložiti vsaki tožeči stranki, niso tak razlog, enako kot ne dejstvo, da vsaka od tožečih strank lahko poda v postopku svojo izjavo. Celo nasprotno, vodenje zadev tako, kot si predstavlja tožena stranka, bi pomenilo kršitev temeljnega načela iz 5. člena ZPP in s tem poštenega vodenja postopka. To še posebej zato, ker je iz dosedanjih navedb v spisu razvidno, da tožečim delavcem za vrsto stvari ni znano, kako jih je tožena stranka izvedla. To pa pomeni, da se o stališčih tožene stranke sploh ne morejo izjaviti, dokler ne poznajo vseh dejstev, na katerih je svoje odločitve gradila tožena stranka.

Izrek

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se zavrne.

Obrazložitev

Tožeče stranke so pri Delovnem sodišču v ... vložile tožbo zaradi razveljavitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Delovno sodišče je na podlagi 67. člena zakona o pravdnem postopku (v zvezi s prvim odstavkom 14. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih) vložilo predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča z obrazložitvijo, da je tako predlagala tožena stranka v vlogi z dne 20.10.2003. Predlog ni utemeljen.

Po določbi 67. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99), Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

Iz podatkov spisa, prav tako pa iz navedb tožene stranke, ne izhaja, da obstoji kakšna okoliščina, ki bi lahko vzbudila dvom o nepristranosti sodnikov Delovnega sodišča v ... Način dela na sodišču in zatrjevano dejstvo, da mora tožena stranka listine, na katere se nanašajo njene navedbe, predložiti vsaki tožeči stranki, niso tak razlog, enako kot ne dejstvo, da vsaka od tožečih strank lahko poda v postopku svojo izjavo. Celo nasprotno, vodenje zadev tako, kot si predstavlja tožena stranka, bi pomenilo kršitev temeljnega načela iz 5. člena ZPP in s tem poštenega vodenja postopka. To še posebej zato, ker je iz dosedanjih navedb v spisu razvidno, da tožečim delavcem za vrsto stvari ni znano, kako jih je tožena stranka izvedla. To pa pomeni, da se o stališčih tožene stranke sploh ne morejo izjaviti, dokler ne poznajo vseh dejstev, na katerih je svoje odločitve gradila tožena stranka. Stvar sodišča (pri vodenju postopka) je, kako bo zagotovilo vsem strankam v postopku enake možnosti, pri čemer mora paziti, da postopek poteka s čim manjšimi stroški (11. člen ZPP). To pa pomeni, da glede na dosedanji potek postopka, tožena stranka ni navedla upoštevnega tehtnega razloga za bojazen, da sodišče ne bi moglo voditi postopka in v zadevi odločati pošteno in pravično.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato predlog za delegacijo zavrnilo, saj ni ugotovilo, da bi bila za delegacijo podana dejanska ali pravna podlaga.