Jedro

79. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih določa, da mora biti višina preživnine v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Otrokove potrebe so pravni standard, katerega vsebino mora sodišče izpolniti s pravno relevantnim stanjem tako, da jo konkretizira v danem času in kraju, zlasti pa mora otrokove potrebe izraziti v denarju. Če otrokove potrebe niso izražene v denarnem znesku, je odločanje o potrebah otrok preveč posplošeno in zato ne more biti tudi pravilno odločeno o možnostih staršev in določena primerna preživnina.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se v izreku o preživnini in plačilu pravdnih stroškov (3., 4. in 5. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo sklenila M. D. in S. D.. Mladoletna otroka T. D. in D. D. je dodelilo v vzgojo in oskrbo materi, toženemu očetu pa je naložilo plačilo mesečne preživnine od 1.1.1993 dalje po 12.000 tolarjev za vsakega od otrok, ki jo mora toženi plačevati do vsakega 15. dne v mesecu vnaprej na roke njune matere M. D. Kar je tožnica zahtevala več, je sodišče zavrnilo. Poleg tega je tožencu naložilo povrnitev pravdnih stroškov 9.000,00 tolarjev.

Proti tistemu delu sodbe, s katerim je odločeno o preživnini, se je pritožila tožeča stranka. Predlaga spremembo sodbe in določitev preživnine po tožbenem zahtevku ali njeno razveljavitev. Navaja, da ima toženec za 38 % višjo plačo in da sta otroka v obdobju odraščanja, ko so njune potrebe po hrani, obleki in obutvi najvišje.

Sta različnega spola in velikosti in ne moreta imeti skupnih oblek.

Mladoletna T. hodi v baletno šolo, kar povzroča precejšnje izdatke, mladoletni D. pa se udejstvuje pri tabornikih. Tožnica jima tega noče braniti, toda če prišteje še stroške za hrano in stanovanje, ki ga bo sedaj odkupila, njeni prihodki ne bodo krili izdatkov. Meni, da otroka nista kriva za razvezo in zato ne moreta biti kaznovana z revnejšim načinom življenja. Tožnica očita sodišču, da je potrebe otrok ocenilo preveč pavšalno in naložilo tožnici, da poleg prispevka za vzgojo in varstvo prispeva za otroka 51 % plače, toženec pa samo 32 %.

Proti odločitvi o preživnini se je pritožil tudi toženec. Ne strinja se z dolžnostjo, da bi moral plačevati preživnino na roke tožeče stranke, ker tak način plačila ne omogoča nobenega dokaza o plačilu.

Zato predlaga plačilo preživnine na bančni račun, ki naj ga izbere tožeča stranka. V zvezi z višino preživnine sodišču očita, da je upoštevalo plačo K. K., čeprav je toženec izpovedal, da z njo ne živi v skupnem gospodinjstvu, da ima status podnajemnika in da za vse stroške stanovanja prispeva polovico. Toženec se pritožuje tudi proti odločitvi o stroških in meni, da tožnici ni bila potrebna odvetniška pomoč, saj sta se dogovorila za sporazumno razvezo in sta sporazumno določila preživnino.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Navaja, da gre v toženčevi pritožbi za ponavljanje trditev ter da je plačilo 300 nemških mark preživnine mesečno določil toženec sam in ni bilo sporazumno, pa še tega toženec ne plačuje redno in izrablja določila o plačilu "na roke" tožnice.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku, je štelo, da pravdni stranki, ki v laičnih pritožbah ne navajata pritožbenih razlogov, uveljavljata pritožbena razloga napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in (zlasti tožnica) napačne uporabe materialnega prava. Po uradni dolžnosti je pazilo tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, vendar teh ni našlo, saj je sodišče prve stopnje skrbno izvedlo postopek.

Je pa sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker ni pravilno uporabilo določila 79. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki določa, da mora biti višina preživnine v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami.

Otrokove potrebe so pravni standard, katerega vsebino mora sodišče izpolniti s pravno relevantnim stanjem tako, da jo konkretizira v danem času in kraju, zlasti pa mora otrokove potrebe izraziti v denarju. Tega sodišče prve stopnje kljub dokaj natančnemu dokaznemu postopku ni storilo in čeprav je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo posamezne izdatke in dejstvo, da imajo starši z otrokoma enake izdatke kot za njune vrstnike, nikjer ni opredelilo skupnega zneska potreb za vsakega od otrok. Ker otrokovih potreb ni izrazilo v denarnem znesku, tožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče preveč posplošeno odločalo o potrebah otrok in zato tudi ni moglo pravilno odločiti o možnostih staršev ter o višini preživnine. V denarnem znesku izražene potrebe otrok zahteva tudi sodna praksa, zlasti novejša. Ker torej sodišče ni pravilno uporabilo določb materialnega prava (356. člen Zakona o pravdnem postopku) in ni dovolj popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi s potrebami otrok, je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbama in po določilu 370. člena Zakona o pravdnem postopku razveljavilo izpodbijani del sodbe. V ponovljenem dokaznem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno zasliši pravdni stranki in tako natančno ugotovi potrebe mladoletnih otrok, da jih bo izrazilo v denarnem znesku. Nato naj ponovno določi preživnino.

Sicer pa pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih razlogov tožeče stranke o tem, da otrokoma za nobeno ceno ne sme pasti življenjski standard, saj so ju starši dolžni preživljati samo v skladu z možnostmi. Pri ugotavljanju možnosti staršev sodišče upošteva celotne življenjske razmere. Zato je v toženčevem primeru, ki je izpovedal, da s K. K. živi v skupnem gospodinjstvu, pravilno upoštevalo njen prispevek za plačilo stanovanjskih stroškov.

Tudi pritožbene nevedbe toženca, da želi plačevati preživnino preko bančnega računa ni mogoče upoštevati, saj izraz "na roke tožnice" pomeni predvsem to, da mora tožnici omogočiti, da brez truda do določenega dne v mesecu prejme preživnino za otroka, ne pa dobesednega pologa denarja v njene roke.

Pritožbeno sodišče, ki je razveljavilo izpodbijani del sodbe, je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških (tretji odstavek 166. člena Zakona o pravdnem postopku). To je storilo zato, da bo sodišče po odločitvi o glavni stvari lahko ponovno odločilo o njih, ne pa zaradi toženčeve pritožbe, češ da sodelovanje odvetnika ni bilo potrebno. Pravica tožnice do odvetniške pomoči je ustavna pravica do pravnega varstva in je v Zakonu o pravdnem postopku omogočena vsakomur. V danem primeru pa je bilo sodelovanje odvetnika tudi potrebno, saj je bilo treba vložiti tožbo in uveljaviti pravico do preživnine otrok, za katere višino se pravdni stranki nista sporazumeli in je še vedno predmet tega postopka.

Pri svojem odločanju je sodišče druge stopnje uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92) in Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS št 14/89 - prečiščeno besedilo) na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I), v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I).