Jedro

ker je avtor tehnične izboljšave (tožnik) tisti, ki trdi, da je gospodarska korist nastala, jo mora on tudi dokazati. Dokazno breme ne more biti na toženi stranki, ki trdi nasprotno, da gospodarske koristi ni bilo, saj od nje ni mogoče zahtevati, da dokaže nekaj, česar ni.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v ugodilnem delu 2. točke izreka in v 3. točki izreka razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje (o dovolitvi razširitve tožbe).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku izplača nadomestilo za uporabo inovacije v znesku 857.824,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 214.456,00 SIT od 23.11.1993, od zneska 214.456,00 SIT od 23.11.1994, od zneska 214.456,00 SIT od 23.11.1995 in od zneska 214.456,00 SIT od 23.11.1996. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 218.761,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2001 do plačila. S sklepom (1. točka izreka) je dovolilo razširitev tožbe za znesek 214.456,00 SIT s pp.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je tožniku izplačala za uporabo inovacije za prvo leto koriščenja 214.456,00 SIT, tako kot je bilo dogovorjeno s pogodbo o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti. V naslednjih letih izplačil ni bilo, ker od inovacije ni bilo nobene gospodarske koristi, ampak celo škoda. Navedena pogodba je bila sklenjena le za eno leto in ne za pet let, zato pogodba ni zakonita podlaga za izplačila v nadaljnjih letih, kot je to obrazložilo sodišče prve stopnje. Iz izpovedi prič in ostalih dokazov, ki naj bi jih sodišče prve stopnje napačno ocenilo izhaja, da gospodarske koristi od inovacije dejansko ni bilo, torej tudi ne podlage za izplačilo nadomestila. Dne 21.11.2001 je tožnik spremenil oz. razširil zahtevek za plačilo še 214.456,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.11.1996 dalje, čemur je tožena stranka ugovarjala in tudi uveljavljala ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje naj bi brez vsake podlage štelo kot datum zapadlosti posameznega zneska 23. november posameznega leta. Pogodba je bila res podpisana 23.11.1992, vendar se je plačilo nanašalo le na čas od 18.8.1991 do 18.8.1992. Slednji je datum, ki je odločilen za izračun gospodarske koristi. Vsako leto bi se v primeru ugotovljene gospodarske koristi sklenila pogodba o plačilu, pri čemer ni bilo dogovorjeno, da bo to vedno na dan 23. novembra tekočega leta. Če pa je sodišče prve stopnje že štelo datum, ko je bila sklenjena pogodba, bi moralo po mnenju pritožbe upoštevati, da je bil v njej določen izpolnitveni rok 8.12.1992, torej bi moral biti tudi za druga leta datum zapadlosti 8. december. Kljub datumu, za katerega se je odločilo sodišče prve stopnje, pa je za zadnji prisojeni znesek priznalo zamudne obresti ob ugovoru zastaranja za dve leti preveč. Priznalo bi jih lahko le od 23.11.1998 in ne že od leta 1996. Ne nazadnje pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni imelo prav nobene podlage za odločanje po prostem preudarku, ko je odločalo o višini nagrade, sicer odvisne od gospodarske koristi. Zato tožena stranka predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni in zahtevek zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka, ali pa da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je v pretežnem delu utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje ob napačni uporabi materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Bistvenih kršitev določb postopka pa ni zagrešilo.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo nadomestilo za inovacijo, pri kateri je sodeloval in se je začela uporabljati v letu 1991. V letu 1992 je prejel nadomestilo za eno leto uporabe v višini 214.456,00 SIT po pogodbi z dne 23.11.1992. V nadaljnjih letih med strankama pogodba o višini nadomestila ni bila sklenjena in tožena stranka ni izdelala izračuna gospodarske koristi tako, kot je bilo dogovorjeno s prvo pogodbo. Ker naj bi v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazni predlog za izračun ne bil podan, se je sodišče odločilo po prostem preudarku priznati tožniku enak znesek nagrade, kot je bil določen v letu 1992, tudi za nadaljnja štiri leta. Ugovora zastaranja za zadnji znesek, ki naj bi zapadel v plačilo najkasneje 23.11.1996, ni upoštevalo, ker je štelo, da na dan, ko je bil zahtevek postavljen, še ni minilo pet let od zapadlosti.

Pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo razširitev oz. spremembo tožbe, ni utemeljena. Tožena stranka posebej ne navaja razlogov za izpodbijanje sklepa. Zato je pritožbeno sodišče preverilo pravilnost odločitve v mejah pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Po 2. odstavku 184. člena ZPP je povečanje obstoječega zahtevka sprememba tožbe. Po 1. odstavku 185. člena ZPP je za spremembo tožbe potrebna privolitev toženca, če mu je tožba že bila vročena. Vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, tudi če toženec ne privoli vanjo, če misli, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Sodišče prve stopnje je utemeljeno dovolilo spremembo tožbe, čeprav je tožena stranka temu nasprotovala, saj je bilo to smotrno za dokončno rešitev spora med strankama. Zahtevek po razširjeni tožbi ima namreč popolnoma isto pravno in dejansko podlago, kot obstoječi zahtevek in je z njim v neposredni povezavi, tako da delitev zahtevka ne bi bila smiselna. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, zajet v 1. točki izreka sodbe in sklepa (sodišče prve stopnje v izreku ni posebej označilo, da prva točka predstavlja sklep).

Utemeljena pa je pritožba v ostalem delu. Iz izpodbijane sodbe in listin v spisu izhaja, da je tožnik sodeloval pri inovaciji z imenom "elastična vez sklopke". Tožena stranka je inovacijski predlog avtorjev sprejela in inovacijo pričela uporabljati v letu 1991. Pogodba, ki je bila sklenjena med strankama dne 23.11.1992, se nanaša na plačilo nadomestila, odvisnega od gospodarske koristi, dosežene v prvem letu uporabe inovacije, to je od 18.8.1991 do 18.8.1992. V 3. alineji II. točke pogodbe je res predvideno, da bo inovacija prinašala gospodarsko korist še pet let. Vendar pa je v III. točki tudi določeno, da se za vsako leto posebej izdela izračun letne čiste gospodarske koristi v skladu z določbami Pravilnika o inovacijski dejavnosti podjetja in na podlagi tega izračuna določi posebno nadomestilo za tekoče leto. Iz te določbe izhaja tudi, da posebno nadomestilo v višini 214.456,00 SIT predstavlja nagrado za prvo leto uporabe inovacije.

V spornem obdobju so še veljale določbe od 146. do 172. člena Zakona o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (ZVITIZR, Ur.l. SFRJ št. 34/81 do 20/90), ki je v 166. členu določal, da pripada avtorju tehnične izboljšave posebno plačilo za uporabo izboljšave, odvisno od tega, koliko izboljšava prispeva k povečanju dohodka ali zmanjšanju stroškov v organizaciji, ki jo uporablja ter da mu gre to plačilo za čas uporabe izboljšave, največ pa za pet let. Tudi iz citirane pogodbe in 46. člena Pravilnika o inovacijski dejavnosti podjetja izhaja, da je plačilo nadomestila odvisno od gospodarske koristi, ki jo izboljšava prinaša v obdobju največ petih let od začetka uporabe. Dokazno breme o zatrjevani gospodarski koristi je na tožniku. Če zatrjuje, da je inovacija prinašala gospodarsko korist, jo mora dokazati; če zahteva posebno plačilo za uporabo inovacije, mora dokazati, da se je inovacija uporabljala in da je prinašala gospodarsko korist. Tožnik je že v tožbi predlagal izvedbo dokaza z izvedencem, za katerega sicer ni točno povedal, kakšen izračun naj naredi. Glede na to, da v tožbi govori o domnevni gospodarski koristi, ki je tožena stranka ni izračunala, pa je mogoče sklepati, da je podal dokazni predlog za izračun le-te. Zato je sklepanje sodišča prve stopnje, da dokazni predlog ni bil podan in da je dokazno breme na toženi stranki, napačno. Tožnik je tisti, ki trdi, da je gospodarska korist bila, zato jo mora dokazati in je dokazni predlog tudi podal. Tožena stranka zatrjuje, da gospodarske koristi ni bilo (torej od nje ni mogoče zahtevati, da dokaže nekaj, česar ni) ter da se inovacija zaradi napak ni več uporabljala. Slednje je dokazovala s pričama Ž. in G., vendar sodišče prve stopnje temu delu njunih izpovedi ni posvečalo pozornosti.

Spor pred delovnim sodiščem je spor polne jurisdikcije, kar pomeni, da sodišče prve stopnje izvede vse potrebne dokaze in odloči o zahtevku meritorno. Ne more se zadovoljiti le z ugotovitvijo, da tožena stranka izračuna gospodarske koristi in posledično nadomestila za uporabo inovacije ni naredila ter zaključiti, da je tožnik zato do nagrade upravičen. Tak zaključek bi sodišče prve stopnje lahko napravilo le v primeru, če bi ugotovilo, da je inovacija toženi stranki tudi v letih od 18.8.1992 do 18.8.1993, od 18.8.1993 do 18.8.1994, od 18.8.1994 do 18.8.1995 in od 18.8.1995 do 18.8.1996 prinašala gospodarsko korist, ugotovilo njeno višino in nato po določbah Pravilnika o inovacijski dejavnosti podjetja izračunalo tudi višino nagrade, vse navedeno seveda s pomočjo izvedenca.

Sodišče prve stopnje vsega navedenega ni ugotavljalo, zato je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno, kar je na podlagi 355. člena ZPP razlog za razveljavitev sodbe (točke 2. in 3. izreka). V ponovljenem postopku bo moralo s postavitvijo izvedenca finančne stroke na predlog tožnika ugotoviti obstoj gospodarske koristi in višino morebitnega pripadajočega nadomestila, pri čemer bo treba upoštevati tožnikov delež pri inovaciji, kot tudi izpovedi do sedaj zaslišanih prič o tem, da je bil prav del, pri katerem je tožnik sodeloval, izkazan kot neustrezen. Iz izpovedi prič Ž. in G. izhaja, da so bili pri sklopki, ki je predmet inovacije, uporabljeni neustrezni materiali, da pa se je še naprej prodajala, sicer po spremenjeni tehnologiji. Sodišče prve stopnje bo moralo bolj natančno ugotoviti, ali sklopka, ki se je prodajala še naprej, predstavlja izdelek, narejen na podlagi sporne inovacije. Če gre namreč za popolnoma spremenjeno tehnologijo in se rešitve, ki so bile predmet inovacije, ne uporabljajo več (zlasti v delu, pri katerem je sodeloval tožnik), potem morebitna gospodarska korist, ki jo prinaša prodaja sklopke, ni plod inovacije.

V zvezi z ugovorom zastaranja za zadnji vtoževani znesek pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba utemeljeno opozarja na delno zastaranje vsaj zakonitih zamudnih obresti, če ne tudi glavnice terjatve iz naslova nadomestila za uporabo inovacije za leto 1996. Ta del zahtevka je bil postavljen 21.11.2001. Zamudne obresti kot občasne terjatve zastarajo v treh letih v skladu s 1. odstavkom 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89). Z glavno terjatvijo (v tem primeru v petih letih) zastarajo obresti le takrat, ko je zastarala tudi glavna terjatev (369. člen ZOR). Zato ima pritožba prav, da znaša pri obrestih od zneska 214.456,00 SIT za leto 1996, zastaralni rok tri leta. Od ugotovitve, kdaj zapade v plačilo posamezni letni znesek nadomestila za uporabo inovacije pa je odvisno, do katerega datuma je zastarala terjatev iz naslova obresti oz. ali je zastarala tudi terjatev iz naslova glavnice. Sodišče prve stopnje je štelo, da je datum podpisa prve pogodbe tudi naslednjih letih datum zapadlosti nadomestila. Prva pogodba je bila sestavljena 23.11.1992 in v njej je bilo določeno, da se dogovorjeni znesek, ki se nanaša na obdobje od 18.8.1991 do 18.8.1992, izplača v 15 dneh po podpisu pogodbe. Vendar pa to še ne pomeni, da je tudi v nadaljnjih letih datum zapadlosti 23. november ali 8. december (po izteku 15-dnevnega roka) tekočega leta. Po 361. členu ZOR začne zastaranje teči prvi naslednji dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti. Tožnik je teoretično imel pravico terjati izpolnitev obveznosti že prvi dan po izteku posameznega leta uporabe inovacije. Glede na datume iz prve pogodbe se je inovacija pričela uporabljati 18.8.1991, saj je kot prvo leto uporabe navedeno obdobje od 18.8.1991 do 18.8.1992. Vsak naslednji dan v posameznem letu, torej 19.8.1993, 19.8.1994, 19.8.1995 in 19.8.1996 je imel tožnik pravico terjati izplačilo nadomestila. Te datume - ker posebne pogodbe, ki bi določila drugačen datum izplačila, ni bilo - bi bilo mogoče šteti kot datume zapadlosti terjatve, razen če ni bilo dogovorjeno, da se gospodarska korist izračunava v določenem času po izteku posameznega leta uporabe. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, zakaj je bila prva pogodba sklenjena prav 23. novembra in ali morda ta datum predstavlja čas, ki je potreben, da se izračuna gospodarska korist preteklega leta (konkretno od 18.8.1995 do 18.8.1996). Zato bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti datum zapadlosti terjatve, ki jo tožnik uveljavlja v razširitvi tožbe in se pri ponovnem odločanju opredeliti do ugovora zastaranja tako glede zamudnih obresti, kot tudi glavnice, v kolikor bo ugotovilo, da bi bil tožnik ob ugotovljeni gospodarski koristi upravičen do nadomestila za uporabo inovacije tudi za leto 1996. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.