Jedro

Glavnica pa je osnovni del dolga oziroma terjatve iz pravnega razmerja, katere predmet je vsota denarja. Gre za tisto število denarnih enot, na katero se glasi takšna obveznost. Zamudne obresti pa so stranska terjatev, ki ne izgubi svoje narave, tudi če je pripisana h glavnici in tudi če obrestno mero sestavlja temeljna obrestna mera kot revalorizacijski del obrestne mere.

Izrek

Reviziji se zavržeta.

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se sodba pritožbenega sodišča v 1. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v obrestnem delu 2. točke izreka delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti nad zneskom 5.245,75 eurov (prej 1.257.092,80 SIT) zavrne.“ Tožeča in tožena stranka sami trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1.257.092,80 SIT (sedaj 5.245,75 eurov) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 1992 do plačila. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo glavnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 15.467,57 EUR, višji obrestni zahtevek pa zavrnilo. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

2. Zoper sodbo pritožbenega sodišča sta tožeča in tožena stranka vložili revizijo, Vrhovno državno tožilstvo pa zahtevo za varstvo zakonitosti. Vsa pravna sredstva so vložena zaradi zmotne uporabe materialnega prava, vložniki pa predlagajo, naj Vrhovno sodišče spremeni sodbo pritožbenega sodišča. 3. Reviziji sta bili vročeni nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu. Tožeča stranka je na revizijo tožene stranke odgovorila – predlaga njeno zavrnitev. Zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vročena obema pravdnima strankama.

4. Reviziji nista dovoljeni.

5. Po določbi 490. člena ZPP revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR (prej 5.000.000,00 SIT). Po 39. členu ZPP se v primeru, ko je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka, ne pa tudi obresti, razen če se te uveljavljajo kot glavni zahtevek. V obravnavani zadevi se obresti uveljavljajo skupaj z glavnico, torej niso glavni zahtevek, čeprav je revizija vložena samo zoper odločitev o obrestih. Zato reviziji nista dovoljeni in ju je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in delno zavrnilo zahtevek na plačilo zamudnih obresti zato, ker je ugotovilo, da so do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje te že dosegle glavnico. Zato je tožeči stranki poleg glavnice prisodilo samo še zamudne obresti v višini glavnice. Pri tem pa kot glavnice ni vzelo 5.245,75 eurov, kolikor je nominalno znašal tožbeni zahtevek, ampak je ta znesek revaloriziralo na dan 28. 6. 2003 (dan uveljavitve ZPOMZO) po stopnjah, ki so bile kot temeljna obrestna mera določene na podlagi Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO, Uradni list RS 45/95 in 109/2001). Tako revalorizirana glavnica pa je znašala 15.467,57 eurov.

8. Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče druge stopnje pri tem zmotno uporabilo določbe 376. člena v zvezi s 1060. členom OZ in v zvezi z odločbama Ustavnega sodišča U-I-300/04 in U-I-267/06 ter 394. člen ZOR v zvezi z določbami ZPOMZO.

9. Vrhovno sodišče pritrjuje stališčem zahteve za varstvo zakonitosti. Odločilna za pravilno razumevanje pojmov glavnice in zamudnih obresti ni ekonomska vsebina zamudnih obresti, torej njihova revalorizacijska vloga, ampak pravna vsebina. Temeljna obrestna mera kot del obrestne mere zamudnih obresti po ZPOMZO je namreč pravno predstavljala zamudne obresti, saj je bila z zakonom predpisana kot sestavni del te obrestne mere. Glavnica pa je osnovni del dolga oziroma terjatve iz pravnega razmerja, katere predmet je vsota denarja: gre za tisto število denarnih enot, na katero se glasi takšna obveznost in ki se v skladu s splošnim načelom monetarnega nominalizma, uzakonjenim v prejšnjem 394. členu ZOR oziroma sedanjem 371. členu OZ, lahko spreminja le izjemoma – zakonska (na primer 655. člen OZ) ali pogodbena valorizacija (372. člen OZ). Tudi kadar se zapadle pa neplačane obresti pripišejo glavnici, še vedno predstavljajo obresti kot stransko terjatev. Zamudne obresti so torej – vsaj po nastanku – stranska terjatev, ki ne izgubi svoje narave, tudi če je pripisana h glavnici in tudi če obrestno mero sestavlja temeljna obrestna mera kot revalorizacijski del obrestne mere. Tako sta bila pojma glavnice in zakonskih zamudnih obresti uporabljena v številnih odločbah Vrhovnega in nižjih sodišč; pred Vrhovnim sodiščem predvsem v vseh primerih, ko je sodišče odločilo o prenehanju teka zamudnih obresti, kadar je ugotovilo, da so dosegle glavnico (na primer v zadevah III Ips 33/2006, III Ips 95/2006, III Ips 122/2006, III Ips 6/2007, III Ips 20/2007, III Ips 83/2008, II Ips 266/2007), izrecno pa v odločbi II Ips 78/2007, kjer je posebej odgovorilo prav na to vprašanje. V zadevi III Ips 62/2008, III Ips117/2008 je v primeru, ki se po vseh bistvenih okoliščinah ni razlikoval od tega, že razsodilo o zahtevi za varstvo zakonitosti, v kateri je državno tožilstvo navajalo enake argumente. Revizijsko sodišče vztraja pri stališčih, ki jih je navedlo kot podlago za odločitev v navedeni zadevi in jih v tej odločbi povzema nespremenjene v celoti.

10. Ker je ugotovilo, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da prenehajo teči celotne zakonske zamudne obresti od takrat dalje, ko so dosegle nominalno glavnico.

11. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da pravdni stranki sami trpita vsaka svoje stroške postopka z revizijo, ker z njo nista uspeli.