Jedro

Kupec, ki ob prevzemu predmeta pogodbe ni ugovarjal, da izpolnitev ni pravilna, niti ni dokazal, da je prodajalcu odposlal obvestilo tako, kot to določa 2. odst. 484. člena ZOR, ne more uveljaviti ugovora jamčevanja za napake ne glede na to, ali je šlo za očitno ali skrito napako.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP/77. Pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, po kateri mora tožena stranka plačati tožeči stranki 6.490.413,00 SIT z zamudnimi obrestmi in stroški postopka, je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji izraža tožena stranka nestrinjanje z oceno izvedenih dokazov, ki je bila podlaga odločitvam sodišč prve in druge stopnje. Navaja tudi nekatera dejstva, ki jih sodišči prve oziroma druge stopnje nista ugotovili. Vsega omenjenega v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati, ker se nanaša na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. To namreč, glede na tretji odstavek 385. člena ZPP, ni revizijski razlog.

Revizija ni navedla nobenega konkretnega primera, v katerem naj bi sodišče glede odločilnih dejstev v razlogih sodbe navedlo kot vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku drugačno vsebino od dejanske. Zato preizkus izpodbijane sodbe z vidika omenjene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni mogoč. Zaključek, kaj izhaja iz izvedenih dokazov glede predmeta pogodbe, ki sta ga napravili sodišči na podlagi izvedenih dokazov, pa je dejanski zaključek (glej tretji odstavek 385. člena ZPP). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka tudi ni različnost med obrazložitvama sodb sodišč prve in druge stopnje. Tožena stranka tudi ni navedla, zakaj sodb sodišč druge in prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Zato tožena stranka z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne more uspeti. Utemeljenosti revizije tudi ne more temeljiti na 5. točki četrtega odstavka 382. člena ZPP. Ta določba je bila uporabljiva samo do razpada bivše FLRJ, pomembna pa je bila samo za ugotovitev pravice do revizije.

Ugovor zoper tožbeni zahtevek temelji tožena stranka na določbah ZOR, ki urejajo jamčevanje za napake. Ta ugovor bi tožena stranka (kupec) pod predpostavko, da je bila izpolnitev tožeče stranke (prodajalca) res obremenjena s stvarno napako, lahko uspešno uveljavila samo, če bi tožečo stranko o napaki pravočasno obvestila tako, kot to določata drugi odstavek 481. člena oziroma prvi odstavek 482. člena ZOR.

Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da tožena stranka pri prevzemu predmeta pogodbe pravilnosti izpolnitve ni ugovarjala, ni pa tudi dokazala (dejanska ugotovitev - tretji odstavek 385. člena ZPP), da bi obvestilo tožeči stranki odposlala tako, kot to določa drugi odstavek 484. člena ZOR. Čim je tako, tožena stranka ne more uveljaviti ugovora jamčevanja ne glede na to, ali je šlo za očitno ali skrito napako.

Za odločitev relevantni dejstvi sta samo dejstvi, da tožena stranka pri sprejemu blaga ni ugovarjala nepravilnosti izpolnitve, pod predpostavko skrite napake pa, da tožeči stranki ni odposlala obvestila tako, kot to določa drugi odstavek 484. člena ZOR, ne pa tudi katero koli drugo dejstvo, ki ga tožena stranka navaja v reviziji.

Uveljavljani revizijski razlogi torej ne obstojijo. Ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (393. člen ZPP).