Jedro

Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od aprila 2004 do decembra 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP in ne podzakonski akt (sklep Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve – KVIAZ). KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20 %. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20 %. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS velja tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a temveč v ZZDODP. Zato je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80% osnove.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek, da je tožena stranka tožnici za obdobje od 1. 4. 2004 do 31. 12. 2007 dolžna obračunati razliko v plači v bruto znesku 37.114,21 EUR ter ji po plačilu pripadajočih davkov in prispevkov, obračunanih od razlike med pripadajočim zneskom mesečne plače in dejansko izplačane plače, izplačati razliko v neto višini, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov neto razlike v plači, kot so razvidni iz izreka, od vsakokratne zapadlosti do plačila, ter plačati zakonske zamudne obresti tudi od zneska vsote zakonskih zamudnih obresti, ki so se natekle do vložitve tožbe (I. tč. izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 640,90 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. tč. izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999). Navaja, da je bila prikrajšana pri plači za vtoževano obdobje, saj ji je bila plača obračunavana in izplačevana od za 20 % znižane osnove, za kar ni obstajala nobena pravna podlaga. Za tožnico je nedopustno, da bi lahko sklep Komisije Državnega zbora RS za volitve imenovanja in administrativne zadeve (v nadaljevanju KVIAZ) veljavno odločil o znižanju osnove za določitev plače sodnikov. V 4. členu Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/1994 s spremembami) je določeno, da plače sodnikov določa zakon. O tem, da so plače sodnikov lahko določene le z zakonom, je Ustavno sodišče RS zavzelo stališče v odločbah št. U-1-60/06 in št. U-1-159/08. V skladu s 44. členom Zakona o sodniški službi (ZSS, Ur. l. RS, št. 19/1994 s spremembami) se sodniku osnovna plača v času trajanja sodniške službe ne sme znižati, razen v primerih, ki jih določa ta zakon. Sodniku se plača lahko zniža samo na podlagi zakona, nikakor pa ne z nobenim drugim aktom, ki ima manjšo moč. Državni zbor je sicer pooblastil KVIAZ za odločanje o znižanju plač poslancev, ni pa tej komisiji podelil pooblastila za odločanje o plačah sodnikov. S sprejetjem odločitve KVIAZ-a z dne 2. 2. 1995 je prenehal veljati sklep iste komisije z dne 11. 2. 1993 o zmanjšanju osnove za obračun plače poslancev Državnega zbora za 20 %. Sklep, ki v času odločanja KVIAZ ni bil več v veljavi, se tudi ne more več uporabljati za 20 % znižano osnovo pri obračunu plač. Določb Zakona o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov (ZZDODP, Ur. l. RS, št. 19/1997), ni mogoče razlagati tako, da je ta zakon uzakonil obračun plač sodnikov na podlagi osnove, ki je bila določena s sklepom KVIAZ. Zmotno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je bila osnova za obračun sodniške plače v spornem obdobju določena z zakonom ter da je tožena stranka plačo pravilno obračunavala in izplačevala v skladu z zakonom, ter da tožnica pri plači ni bila prikrajšana. Tožnica izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo sodbe Evropskega sodišča št. 75778/01 z dne 27. 7. 2006 v zadevi Mamič v. Republika Slovenija, češ da tega sodišča pri odločanju o stroških postopka ne zavezujejo določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008). Pred sodiščem prve stopnje so sodniki vložili več enakih tožb, tožena stranka pa je v teh zadevah vlagala tipske odgovore na tožbo, pri katerih je spremenila zgolj podatke o pravdnih strankah ter ugovore glede višine posameznih zneskov. Šlo je za postopke, ki jih ni mogoče individualizirati v tem smislu, da bi bila tožena stranka pri vsakem posameznem tožniku upravičena do povrnitve polnih stroškov postopka. Identično pravno vprašanje se je pojavilo tudi pri odločitvi Evropskega sodišča za človekove pravice, ta odločitev pa obvezuje tudi Republiko Slovenijo kot članico Evropske skupnosti. Določbe Odvetniške tarife v posameznih državi članici, ne morejo biti v nasprotju z odločitvijo Evropskega sodišča. Sodišče prve stopnje bi stroške postopka moralo odmeriti ob upoštevanju tar. št. 3101 OT in ne po tar. št. 3100. Do razpisa glavne obravnave ni prišlo, mandat je toženi stranki prenehal, zato tožena stranka ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov ob upoštevanju količnika 1,3. Tožnica se pri tem sklicuje na sodbo Višjega sodišča opr. št. II Cp 2422/2011. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 13. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navede, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Podobno nesubstancirano je tudi uveljavljanje pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj pritožba ne navaja, katera naj bi bila tista odločilna dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo. V okvir tega pritožbenega razloga bi morda lahko sodila pritožbena navedba, da je z odločitvijo KVIAZ-a z dne 2. 2. 1995 o tem, da se do nadaljnjega zadrži izvajanje sklepa z dne 21. 12. 1994, prenehal veljati sklep KVIAZ-a z dne 11. 2. 1993 o zmanjšanju osnove za obračun plače poslancev Državnega zbora za 20 %. Vendar pa navedeno ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, razen tega pa si tožnica tudi povsem zmotno razlaga pomen sklepa z dne 2. 2. 1995. Z odločitvijo KVIAZ z dne 2. 2. 1995 (Ur. l. RS, št. 8/1995), ni prenehal veljati sklep iste komisije z dne 11. 2. 1993, kot zmotno navaja pritožba. V resnici je s to odločitvijo KVIAZ do nadaljnjega zadržal izvajanje svojega sklepa z dne 21. 12. 1994, ki je bil objavljen v Ur. l. RS, št. 80/1994. S takšno odločitvijo je bila dejansko ponovno vzpostavljena veljavnost sklepa komisije z dne 11. 2. 1993 o 20 % znižanju osnove.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80 % osnove. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 4. 2004 do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da je zmotno pritožbeno stališče, da je bila osnova za to obdobje določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom KVIAZ. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno ugotavlja, da je KVIAZ na podlagi 1. odstavka 24. člena Zakona o poslancih (ZPos, Ur. l. RS, št. 48/92) dne 11. 2. 1993 na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20 %. Ob uveljavitvi Zakona o sodniški službi (ZSS, Ur. l. RS, št. 19/94) je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila, kot pravilno ugotavlja sodišča prve stopnje, enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20 %. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS velja tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. Navedeno pomeni, da je zmotna pritožbena trditev, da je bila osnova, ki jo je upoštevala določba 2. člena ZZDODP znižana z podzakonskim aktom. Sicer pa je bistveno to, da v spornem obdobju osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a temveč v ZZDODP.

Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 77/2013 z dne 14. 5. 2013, ki se prav tako nanaša na tožbo sodnice, ki vtožuje razliko v plači za čas do decembra 2007, zavzelo stališče, da dejstvo, da je ZZDODP ohranil dotedanji način določanja osnove poslanskih in s tem tudi sodniških plač, ne spremeni tega, da je bila osnova za obračun plače v spornem obdobju določena z ZZDODP, torej z zakonom. Vrhovno sodišče RS je posebej poudarilo, da tudi, če je do uveljavitve ZZDODP obstajala protiustavnost v zakonskem urejanju sodniških plač, je ta protiustavnost bila sanirana z njegovo uveljavitvijo, kakor to izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 919/2010. Izpodbijana odločitev je v celoti skladna z enotno sodno prakso, do katere je v istovrstnih sporih prišlo na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 477/2009 z dne 20. 4. 2010 in opr. št. VIII Ips 77/2013 z dne 14. 5. 2013. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka v spornem obdobju tožnici pravilno in zakonito izplačevala plačo in da tožnica pri izplačilu ni bila prikrajšana zaradi domnevnega nezakonitega znižanja plač, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožničin zahtevek zavrnilo.

Tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko ji je na podlagi načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, naložilo, da toženi stranki povrne utemeljeno priglašene stroške postopka.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Mamič v. Slovenija (Application No. 75778/01). ZOdvT v Tarifi - podpoglavje 4.7 (Postopki pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, pred Sodiščem Evropskih skupnosti in pred Evropskim sodiščem za človekove pravice) določa posebno nagrado za postopek pred ESČP (tar. št. 3470 do tar. št. 3472), ki jo odmeri ESČP v konkretni zadevi, po kriterijih, ki jih oblikuje ESČP. Ker pa je za postopke pred delovnimi sodišči določena posebna tar. št., v kateri so upoštevani kriteriji za določitev nagrade pooblaščencu, ni mogoče pri odločanju o nagradi za pooblaščenca v individualnem delovnem sporu upoštevati odločitev ESČP, ki temeljijo na povsem drugačnih okoliščinah posameznih primerov, ki jih to sodišče obravnava. ESČP o povrnitvi stroškov odloča na podlagi kriterijev, ki jih samo oblikuje, sodišče prve stopnje pa je vezano na ZOdvT.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe ZOdvT, ko je nagrado za postopek odmerilo po tar. št. 3100 in ne po tar. št. 3101. Res je sicer, da je predvsem Višje sodišče v Ljubljani v nekaterih sporih zavzelo stališče, da je v tovrstnih primerih (sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, še preden je bil opravljen narok za glavno obravnavo), nagrado za postopek potrebno odmeriti po tar. št. 3101. Ta določa, da se nagrada za postopek po tar. št. 3100 zniža na 0,8, kadar mandat preneha pred vložitvijo tožbe ali druge vloge s katero se izvede postopek; pred vložitvijo odgovora na tožbo ali pripravljalne vloge oziroma preden se odvetnik udeleži naroka za svojo stranko. Po prepričanju pritožbenega sodišča te določbe ni mogoče tolmačiti tako, da se nanaša tudi na primere, ko mandat pooblaščencu ne preneha, pride pa do predčasnega zaključka zadeve. Samo v primeru, ko mandat odvetniku (v našem primeru zakonitemu zastopniku tožene stranke, ki ima glede pravice do nagrade enak položaj kot odvetnik) preneha še preden se je odvetnik udeležil naroka za svojo stranko, pride do znižanja nagrade za postopek s količnika 1,3 na količnik 0,8. Znižanje količnika pa ni predvideno za primere, ko odvetniku mandat ne preneha, postopek pa se kljub temu zaključi, še preden se odvetnik udeleži naroka za svojo stranko. V takšnih primerih (zamudna sodba; sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe) je bila praksa pritožbenega sodišča v vseh zadevah, razen v eni iz leta 2009 takšna, da se je odvetniku priznala nagrada za postopek po tar. št. 3100 v višini količnika 1,3, saj v teh zadevah mandat odvetniku ni prenehal. Tako je pritožbeno sodišče odločilo s sodbo Pdp 1234/2009 z dne 3. 2. 2010 ter sodbo in sklepom Pdp 51/2011 z dne 27. 1. 2011. V zvezi z odmero stroškov postopka pa pritožbeno sodišče še pripominja, da je tožnica vrednost spora določila v znesku 37.114,21 EUR, sodišče prve stopnje pa je skladno s 1. odst. 24. čl. ZOdvT to vrednost določilo na znesek 29.936,56 EUR, z upoštevanjem omejitve vrednosti predmeta na največ triletni znesek ponavljajočih se dajatev. Sodišče prve stopnje je sicer pri odmeri stroškov postopka nepravilno uporabilo 1. odst. 24. čl. ZOdvT, saj se ta določba skladno s sodno prakso ne uporablja za spore, ki se nanašajo na že zapadle plače in bi torej sodišče prve stopnje moralo kot vrednost spora upoštevati znesek 37.114,21 EUR. Ker pa v zvezi z navedenim tožena stranka ni vložila pritožbe, pritožbeno sodišče v to odločitev skladno z 359. čl. ZPP ni posegalo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.