Jedro

Na podlagi prvega odstavka 4. člena ZDR je bistvena značilnost delovnega razmerja, da delavec dela po navodilih delodajalca. Takšna opredelitev delovnega razmerja postavlja delodajalca nujno v aktivni položaj – zagotoviti, da imajo delavci jasna navodila za delo. Šele ob jasnih navodilih bo delodajalec lahko dokazal, da delavec navodil ni spoštoval in stopnjo njegove krivde v zvezi s tem.

Ob zamenjavi direktorja družbe tožniku na delovnem mestu svetovalca direktorja ni mogoče očitati grobo malomarnega odnosa do spoštovanja navodil za delo in obveščanja, ker je novo imenovani direktor tožnika ignoriral in tudi s svoje strani aktivno ni poskrbel za vzpostavitev ustreznih kontaktov in navodil za medsebojno sodelovanje.

Izrek

Revizija tožene stranke se zavrne.

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. V preostalem se revizija tožeče stranke zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 124,00 EUR v 8 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku dne 29. 5. 2007 podala tožena stranka. Presodilo je, da tožena stranka ni dokazala razlogov za izredno odpoved v smislu druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), da ni dokazala očitane neupravičene odsotnosti z dela od 30. 1. 2007 dalje, da ni dokazala, da bi se tožnik izmikal delodajalcu in da ne bi spoštoval njegovih navodil. Glede očitanega neobveščanja o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje tožnikovih delovnih obveznosti, pa je presodilo, da ni bil podan niti tožnikov naklep, niti huda malomarnost. Ob ugotovitvah, da je bilo razmerje med tožnikom in novim vodstvom tožene stranke sicer porušeno, da je bil tožnik lastniško udeležen tudi v konkurenčnih družbah in da se je takoj naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja v posledici sporne odpovedi zaposlil v eni od teh družb, ni sledilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za priznanje pravic iz delovnega razmerja in vrnitev na delo, temveč je na predlog tožene stranke v smislu določb 118. člena ZDR odločilo o prenehanju njegove pogodbe o zaposlitvi s 16. 6. 2007, to je z istim dnem, ko mu je tožena stranka zaključila delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi. Kljub temu, da je tožnik za primer take odločitve zahteval plačilo odpravnine v skladu z določbami njegove pogodbe o zaposlitvi v višini 36 plač, je sodišče tožniku iz naslova odškodnine zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi dosodilo le 14.154,96 EUR, kolikor naj bi znašala odpravnina za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga glede na tožnikovo 12-letno zaposlitev pri toženi stranki.

2. Tožnik je v pritožbi vztrajal pri reintegracijskem zahtevku, za primer vztrajanja sodišča pri sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi pa uveljavljal razvezo s 13. 10. 2008 (z dnem zaključka obravnave pred sodiščem prve stopnje) in plačilo odškodnine zaradi nezakonitosti izredne odpovedi v znesku 76.140,06 EUR, kolikor naj bi bil zaradi nižje plače pri novem delodajalcu oškodovan pri izplačilu plače v času od realizacije sporne odpovedi do dneva razveze pogodbe o zaposlitvi s strani sodišča. Tožena stranka pa je v pritožbi izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje tako glede ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot glede višine prisojene odškodnine.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Glede ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zavrnilo tudi pritožbo tožene stranke, delno pa je tej pritožbi ugodilo glede višine prisojene odškodnine v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Ob izhodišču, da se je na podlagi v času sporne odpovedi veljavnih določb 118. člena ZDR odškodnina v zvezi s sodno razvezo določala po splošnih pravilih civilnega prava in ob ugotovitvah, da je imel tožnik pri toženi stranki plačo v višini 4.715,32 EUR bruto, v pogodbi o zaposlitvi pri novem delodajalcu pa 503,03 EUR, je tožniku dosojeni znesek znižalo na 4.000,00 EUR z utemeljitvijo, da se taka odškodnina izide „glede na vse okoliščine primera“.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo obe stranki v sporu.

5. Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Ob ugotovitvah sodišča, da je tožnik pred zamenjavo direktorja z 31. 1. 2007 dvakrat tedensko prihajal na sedež tožene stranke v zvezi s svojim delom, ki ga sam niti ni mogel zaključevati, je sodišče nesprejemljivo zaključilo, da tožnik ni kršil navodil. Po 31. 1. 2007 tožnik ni imel nobenih novih navodil in bi zato moral ravnati enako, kot je ravnal dotlej. Očitno pa tožnik tudi na lokaciji tožene stranke v Novem mestu ni več delal za toženo stranko, temveč za konkurenčno družbo oziroma je delal zgolj na svojo roko. Prav tako so nepravilni zaključki, da v zvezi s takim ravnanjem tožniku ni mogoče očitati krivde. Od tožnika se je pričakovalo, da svoje delo opravlja kot doslej, vendar dotedanjih delovnih obveznosti ni izpolnjeval in ni upošteval dotlej veljavnih navodil. 6. Tožnik vlaga revizijo zgolj glede odmere višine odškodnine zaradi nezakonitosti izredne odpovedi in sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ter s tem v zvezi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Glede na to, da je sodišče o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi odločalo po uveljavitvi novele ZDR (Ur. l. RS, št. 103/2007), navaja, da bi moralo upoštevati določbo prvega odstavka 118. člena ZDR o priznanju ustrezne denarne odškodnine v višini največ 18 mesečnih plač. Pri tem navaja, da je bil že do izdaje sodbe sodišča prve stopnje v času od 16. 6. 2007 do 13. 10. 2008 pri plačilih iz naslova plače oškodovan za 76.139,10 EUR, kar predstavlja razliko med plačo po pogodbi o zaposlitvi pri toženi stranki in plačo pri novem delodajalcu. Gre sicer za nižji znesek od 18 bruto plač, vendar bi mu moralo sodišče v posledici nezakonitosti izredne odpovedi prisoditi denarno odškodnino vsaj v navedenem znesku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Reviziji sta bili vročeni vsaka nasprotni stranki, ki na revizijo nasprotnika nista odgovorili.

8. Revizija tožene stranke ni utemeljena, revizija tožnika pa je delno utemeljena.

9. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Tožena stranka v reviziji očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče ob ugotovitvah, da se je tožnik pred 21. 1. 2007 dvakrat na teden oglašal na sedežu tožene stranke zaradi usklajevanja svojega dela, po tem datum pa več ne, zaključilo, da tožnik ni kršil navodil delodajalca in tožene stranke ni obveščal o okoliščinah svojega dela ter da za tako ravnanje ni krivdno odgovoren. Sodišče v zvezi s tem ni izključilo vsake oblike tožnikove krivde, temveč le njegov naklep in veliko malomarnost. Za tako presojo je tudi navedlo dodatne razloge, to je ignoriranje tožnika s strani novega vodstva tožene stranke in prekinitev drugih obstoječih komunikacijskih vezi (telefonskih povezav in elektronske pošte). Tako razlogi izpodbijane sodbe niso sami s sabo v nasprotju oziroma sodba nima drugih napak, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. V reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana.

11. Ob gornjih dejanskih ugotovitvah v zvezi z ravnanjem tožene stranke v razmerju do tožnika je sodišče utemeljeno presodilo, da tožniku glede obveščanja tožene stranke in nespoštovanja navodil ni mogoče očitati naklepa ali velike malomarnosti, ki je pogoj za opredelitev kršitev delavca v smislu druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Glede tega, da tožena stranka ni dokazala tožnikove neupravičene odsotnosti in izmikanja delodajalcu, pa je revizijsko sodišče itak vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Na podlagi prvega odstavka 4. člena ZDR je bistvena značilnost delovnega razmerja, da delavec dela po navodilih delodajalca. Takšna opredelitev delovnega razmerja postavlja delodajalca nujno v aktivni položaj – zagotoviti, da imajo delavci jasna navodila za delo. Šele ob jasnih navodilih bo delodajalec lahko dokazal, da delavec navodil ni spoštoval in stopnjo njegove krivde v zvezi s tem. Ob zamenjavi direktorja družbe tožniku na delovnem mestu svetovalca direktorja ni mogoče očitati grobo malomarnega odnosa do spoštovanja navodil za delo in obveščanja, ker je novo imenovani direktor tožnika ignoriral in tudi s svoje strani aktivno ni poskrbel za vzpostavitev ustreznih kontaktov in navodil za medsebojno sodelovanje.

12. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča v smislu 118. člena ZDR (sodna razveza pogodbe o zaposlitvi) pomeni poseben način zakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Glede na to za sodno razvezo veljajo tiste zakonske določbe, ki so bile v veljavi v času odločitve sodišča o takem načinu prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Glede na to je sodišče prve stopnje pri določitvi odškodnine v smislu prvega odstavka 118. člena ZDR utemeljeno izhajalo iz opredelitve ustrezne denarne odškodnine v višini največ 18 mesečnih plač.

14. Pritožbeno sodišče ni navedlo utemeljenih razlogov za znižanje s strani sodišča prve stopnje prisojene odškodnine v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v znesku 14.145,96 EUR na 4.000,00 EUR. Sklicevanje na razliko plače med plačo, ki jo je imel tožnik pri toženi stranki (4.715,32 EUR) in njegovo plačo po pogodbi o zaposlitvi pri novem delodajalcu (503,03 EUR), takega znižanja odškodnine ne utemeljuje. Prav tako takega znižanja odškodnine samo na sebi ne utemeljuje dejstvo, da se je tožnik takoj zaposlil drugje.

15. Glede na opredelitev in pomen denarne odškodnine iz prvega odstavka 118. člena ZDR se je sodišče prve stopnje neutemeljeno neposredno sklicevalo na višino odpravnine iz 109. člena ZDR. Odpravnina po 109. členu ZDR in odškodnina po 118. členu ZDR sta različna pravna instituta. Zato je tudi višina odškodnine z upoštevanjem primerljive odpravnine lahko le eden od primerljivih pokazateljev za odmero odškodnine, ni pa odločilen kriterij (1). Sicer pa je sodišče prve stopnje tožniku ustrezno odmerilo in obrazložilo prisojeno denarno odškodnino v znesku 14.145,96 EUR, upoštevaje druge ustrezne kriterije. Upoštevalo je, da se je tožnik takoj zaposlil drugje, da je bil pred tem pri toženi stranki zaposlen 12 let, da je še sorazmerno mlad in da je sicer njegovo premoženjsko stanje dovolj ugodno (na kar kaže tudi lastništvo oz. lastniški delež v več družbah). Zato je sodišče druge stopnje navedeni znesek denarne odškodnine neutemeljeno znižalo ob zmotni uporabi določb prvega odstavka, v zvezi z drugim odstavkom 118. člena ZDR. Glede na utemeljitev in razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, pa tožnik do višje denarne odškodnine iz tega naslova ni bil upravičen.

16. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje glede dosojene odškodnine spremenilo tako, da se tudi v tem delu zavrne pritožba tožene stranke in se potrdi sodba sodišča prve stopnje glede višine prisojene denarne odškodnine v znesku 14.145,96 EUR. Glede v reviziji uveljavljanega višjega zneska denarne odškodnine pa je tožnikovo revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Ker je tožnik z revizijo delno uspel, mu je tožena stranka dolžna na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP povrniti sorazmerni del stroškov za vložitev revizije, ki upoštevaje siceršnjo odmero stroškov po odvetniški tarifi znaša 124,00 EUR.

Op. št. (1): Tako tudi sklep VIII Ips 196/2007 z dne 28. 5. 2008 ter sodba in sklep VIII Ips 548/2007 z dne 19. 10. 2009.