Jedro

V skladu z načelom svobodnega urejanja obligacijskih razmerij lahko podjemno pogodbo sklene vsakdo in ne le lastnik stvari.

Indične okoliščine, predvsem toženčeva aktivna vloga pri odobritvi in zavrnitvi posameznih popravil, z zadostno mero zanesljivosti kažejo na to, da je bil naročnik popravila toženec.

Toženčev samovoljni odvzem vozila iz posesti podjemnika je v kontekstu jamčevanja za napake mogoče razlagati na dva načina: bodisi, da je toženec s tem opravljeno delo prevzel brez kakršnegakoli grajanja napak, bodisi, da je s svojim ravnanjem brez utemeljenega razloga zavrnil pregled in prevzem izvršenega dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Predmet spora je plačilo za popravilo osebnega avtomobila. Toženec je A. A. na obroke in s pridržkom lastninske pravice prodal avto Audi A6. Preden so bili vsi obroki plačani, se je avto pokvaril. Na servisu so ugotovili, da bo popravilo precej stalo. A. A. je tožencu nehal plačevati obroke. Toženec je čez cca 1 mesec (na skrivaj) odpeljal avto s servisa, popravila ni plačal nihče. Bistvo spora je, kdo je naročil popravilo in posledično, kdo ga je dolžan plačati.

2. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

3. Zoper sodbo se pritožuje toženec in med drugim navaja, da sodišče napačno sklepa, da je bila kupoprodajna pogodba, sklenjena med tožencem in A. A., razdrta v septembru 2019 in da posledično A. A. ni mogel naročiti popravila spornega avtomobila. Dne 27. 9. 2019, ko je bil avto pripeljan na popravilo k tožeči stranki, je bil A. A. še uporabnik in »ekonomski lastnik.« To izhaja tudi iz dejstva, da je A. A. imel avto v posesti in ga je pripeljal na servis oziroma naročil avtovleko. V izpodbijani sodbi je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini predmetne kupoprodajne pogodbe in med samo pogodbo, zato je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Da je bil A. A. v septembru 2019 še vedno ekonomski lastnik, je razvidno tudi iz njegove izjave, ki jo je dal policistom PP dne 25. 12. 2019, ko je povedal, da se je s tožnikom dogovoril, da ugotovijo vzrok okvare avtomobila in približno višino stroška popravila, ki ga je bil pripravljen plačati. Enako je zatrjeval toženec, ko je dal izjavo policistom. Na sodišču je A. A. izpovedal drugače, da se s tožnikom ni dogovoril glede popravila avtomobila in da je že naslednji dan po tem, ko je pripeljal avto na servis, toženec odstopil od kupoprodajne pogodbe. Sodišče se ni opredelilo do okoliščine, da izjava A. A. ni skladna z izjavama, ki sta ju podala A. A. in toženec na PP. Ni pojasnilo, zakaj kljub temu verjame izpovedi A. A. na obravnavi, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. A. A. ima interes, da tožnik v tem postopku uspe, saj bo v nasprotnem primeru on zavezanec za plačilo vtoževanega zneska. Sodišče bi moralo bolj kritično presojati tudi izpovedbo B. B., ki je partnerka zakonitega zastopnika tožeče stranke in zaposlena pri tožeči stranki. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo glede pravnih posledic ravnanja toženca, ki naj bi aktivno spremljal popravilo avtomobila. Tudi, če bi to res počel, to samo po sebi še ne pomeni, da je bil on naročnik del. Da se ni štel za naročnika del, izhaja tudi iz dejstva, da je 29. 10. 2019 podal kazensko ovadbo zoper A. A. zaradi goljufije. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb toženca, da vozilo sploh ni bilo popravljeno, oziroma ni bilo vozno, da torej tožnik storitve sploh ni opravil. 4. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Obrazložitev prvostopenjske sodbe, pa tudi pritožba, se razmeroma obširno ukvarjata z vprašanjem, kdaj je bila kupoprodajna pogodba med tožencem in A. A. razdrta in kdaj je A. A. prenehal biti »ekonomski lastnik«2 spornega avtomobila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to vprašanje za odločitev sploh ni pomembno. Zaključek sodišča prve stopnje (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da ker A. A. septembra 2019 ni bil več »ekonomski lastnik« avtomobila, ni mogel naročiti popravila, niti se ni mogel zavezati k plačilu stroškov popravila, je pravno zgrešen. V skladu z načelom svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen Obligacijskega zakonika3) lahko podjemno pogodbo (619. do 648. člen OZ) sklene vsakdo in ne le lastnik stvari. Posledično so nerelevantne pritožbene navedbe, ki se ukvarjajo z vprašanjem, kdaj naj bi bila kupoprodajna pogodba razdrta oziroma (do) kdaj naj bi bil A. A. ekonomski voznik avtomobila, pa tudi navedbe o tem, da naj bi bilo o tem dejstvu (kdaj je bila pogodba razdrta) nasprotje med razlogi sodbe in samo pogodbo.

7. V zvezi z izrecno uveljavljano kršitvijo iz 15. člena drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ta tudi, če bi šlo za odločilno dejstvo (pa ne gre) ne bi bila podana. Bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP – t. i. protispisnost je napaka tehnične narave, če sodišče pri prevzemanju vsebine listin ali zapisnikov v razlogih sodbe tem dokumentom pripiše drugačno vsebino, kot pa jo imajo v resnici. Pritožba ne zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje v sodbi napačno povzelo vsebino pogodbe (v pogodbi ni zapisan datum, do katerega naj bi bil A. A. »ekonomski lastnik«), temveč smiselno graja _razlago_ pogodbe, ki jo je zavzelo sodišče prve stopnje. To pa že pojmovno ne more biti kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Res je, kar navaja pritožba, da je sodišče prve stopnje zaznalo neskladje med izpovedbo A. A. na zaslišanju na sodišču in njegovimi izjavami, ki jih je dal v predkazenskem postopku na policiji; res je tudi, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do teh nasprotij. Vendar je dopustno, da se sodišče do kakšnega odločilnega dejstva opredeli tudi posredno, na primer tako, da navede razloge o drugih dejstvih, indicih in dokazih, ki sporno odločilno dejstvo potrjujejo ali negirajo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče to neskladje zaznalo, vendar pa se pri ugotavljanju, kdo je naročil popravilo in se zavezal za plačilo, ni oprlo le na izpovedbo A. A., temveč tudi na izpovedbe zakonitega zastopnika tožnika ter prič B. B. in C. C. Slednjega je predlagal toženec in dokazne ocene njegove izpovedbe (ki je vsebovana v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in pravi, da je aktivna vloga toženca glede odpravljanja okvar izkazana z izpovedbami zakonitega zastopnika tožeče stranke in vseh treh zaslišanih prič) pritožba obrazloženo ne izpodbija.

9. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba dokazno oceno izpodbija parcialno in selektivno, saj konkretizirano kritizira le izjave in izpovedbe A. A., glede B. B. pa le navrže, da naj bi bila pristranska, ker je zaposlena pri tožniku in partnerka zakonitega zastopnika. Sodnik prve stopnje je _iudex facti_, ki neposredno izvaja in vrednoti dokaze, zato pritožbeno sodišče načeloma ne dvomi v dokazno oceno, če je pritožba ne uspe izpodbiti s konkretiziranimi argumenti. Zgolj navedba o zaposlitvenem in sorodstvenem razmerju priče s tožečo stranko oziroma njenim zakonitim zastopnikom, ki sodišču prve stopnje ni bila neznana (ta podatek je naveden v generalijah B. B. na zapisniku), še ne more vzbuditi dvoma v njeno verodostojnost. Upoštevati je treba, da toženec v dokaz svojih trditev (da naj bi bil naročnik popravila A. A. in ne on) ni ponudil drugih dokazov kot svoje zaslišanje in pričo C. C., za katerega pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da pritrjuje različici tožeče stranke (kar ni pritožbeno izpodbijano). Da sodišče prve stopnje katerih toženčevih dokazov ne bi izvedlo ali da bi jih napačno ocenilo, pritožba konkretizirano ne uveljavlja. Četudi drži, da so A. A., zakoniti zastopnik tožeče stranke in morda tudi B. B. lahko v določeni meri zainteresirani za izid postopka, pa to v enaki meri velja tudi za toženca in posledično dokazno vrednost njegove izpovedbe.

10. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, česar pritožba konkretizirano ne izpodbija, da je bil toženec večkrat na servisu in da se je dogovarjal z zakonitim zastopnikom glede popravila, medtem ko je toženec izpovedal, da na servisu sam nikoli ni bil (7. in 9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); toženec je zakonitemu zastopniku tudi naročil, da naj se nekatere okvare (na šobah na glavi motorja) ne popravijo, ker so deli predragi. Tako zakoniti zastopnik tožnika D. D. kot B. B. sta med drugim izpovedala, da je bil toženec tisti, ki je odločal o obsegu popravil in določena popravila tudi zavrnil. Takšne odločitve lahko tudi po oceni pritožbenega sodišča sprejema le stranka pogodbe o delu – naročnik (622. člen OZ). Aktivno vlogo tožnika je poleg že opisanega odločanja o tem, katera popravila naj se izvedejo in katera ne, sodišče prve stopnje ugotovilo tudi v dejstvu, da je toženec avto odjavil iz prometa in ga tudi (brez vednosti tožeče stranke) odpeljal s servisa (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedene indične okoliščine (predvsem toženčeva aktivna vloga – odobritev in zavrnitev posameznih popravil) z zadostno mero zanesljivosti kažejo na to, da je bil naročnik popravila toženec, četudi je avto na servis nesporno pripeljal A. A. Sodišče prve stopnje s takšnim indičnim sklepanjem ni zmotno uporabilo materialnega prava, kot navaja pritožba. Pri tem pritožba ne pojasni, zakaj naj bi toženec tako aktivno spremljal popravila in celo odločal, katere okvare naj se popravijo in katere ne (dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o tem pritožba konkretizirano ne uspe izpodbiti), če ne bi bil naročnik popravila. Če bi držala toženčeva teza, da je popravilo naročil A. A., je nelogično toženčevo ravnanje, ko je izvedbo določenih popravil odklonil zaradi domnevno previsokih stroškov rezervnih delov. Če bi držalo, da je naročnik in plačnik popravila A. A., toženec pa še vedno lastnik avtomobila, bi bil slednji seveda zainteresiran, da se popravijo vse okvare in ne le tiste, katerih popravilo je cenejše. 12. Tudi dejstvo, da je toženec vložil kazensko ovadbo zoper A. A., nima nobene neposredne zveze z vprašanjem, kdo je bil naročnik popravila in tudi pritožba take povezave ne uspe logično pojasniti. Toženec je A. A. ovadil zaradi domnevne goljufije, ker je A. A. prenehal plačevati obroke kupnine. Res je, da je A. A. obroke nehal plačevati po tem, ko se je avto pokvaril, vendar to še ne pomeni nujno, da je bil A. A. tisti, ki je naročil tudi popravilo in se zavezal plačati njegove stroške. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženec po tem, ko je bil avto pripeljan na servis, prevzel aktivno vlogo in med drugim odločal, katera popravila naj se izvedejo in katera ne, s čimer je jasno pokazal, da je on pogodbena stranka podjemne pogodbe. Tudi pritožbeno izpostavljeni dejstvi, da je toženec avto odjavil iz prometa in ga odpeljal (na skrivaj in ne da bi plačal za popravilo), ne privedeta z logičnim sklepanjem do zaključka, za katerega se zavzema pritožba – da naj bi toženec ne bil naročnik popravila.

13. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da toženec, ki se v pritožbi večkrat sklicuje na kazensko ovadbo in predkazenski postopek, te listine interpretira selektivno. Tako je npr. toženec v ovadbi zoper A. A. (priloga A5) navedel, da je A. A. dolžan tožencu »plačilo servisa« v višini, ki je predmet te tožbe; če bi držalo da je A. A. tožencu dolžan plačilo servisa, bi to logično pomenilo, da je toženec ta servis plačal, ali da ga namerava plačati. Odgovor na pritožbo tudi utemeljeno opozarja, da je iz uradnega zaznamka o sprejemu ustne ovadbe (toženca zoper A. A. – priloga B1) razvidna toženčeva izjava, da je avto popravljen, medtem ko v pritožbi toženec trdi, da ni bil popravljen; to pomeni, da se tudi izjave toženca v različnih postopkih razlikujejo in so torej nezanesljive, kar sicer pritožba (bržkone utemeljeno) očita A. A. 14. Resničen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora toženca, da storitev sploh ni bila opravljena oziroma da je bila opravljena pomanjkljivo (da avto domnevno ni bil popravljen), kar je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da lahko to kršitev glede na njeno naravo odpravi samo na podlagi 354. člena ZPP.

15. Pritožbeno sodišče kršitev odpravlja s tem, da pojasnjuje, da je toženčev ugovor neizpolnitve že v izhodišču nesklepčen. Prvič, ugovor neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pripada naročniku pogodbe o delu, zato toženec ne more trditi, da sploh ni bil pogodbena stranka in hkrati, da pogodba ni bila (pravilno) izpolnjena. Poleg tega 633. člen OZ določa, da je naročnik dolžan pregledati izvršeno delo, brž ko je to po običajnem teku stvari mogoče, in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika. Jamčevalne zahtevke in ugovore iz naslova jamčevanja za napake ima le naročnik, ki je pravočasno in pravilno obvestil podjemnika o napakah (primerjaj 635. in 637. člen OZ). Toženec sploh ne zatrjuje, da bi domnevne napake popravila notificiral podjemniku (tožniku). Pregled in prevzem dela ni bil opravljen, saj je toženec avto brez tožnikove vednosti odpeljal s servisa.4 Toženčev samovoljni odvzem vozila iz posesti podjemnika je v kontekstu jamčevanja za napake mogoče razlagati na dva načina: bodisi, da je toženec s tem opravljeno delo prevzel brez kakršnegakoli grajanja napak, bodisi, da je s svojim ravnanjem brez utemeljenega razloga zavrnil pregled in prevzem izvršenega dela v smislu drugega odstavka 633. člena OZ. V obeh primerih je pravna posledica ta, da se toženec na napake dela ne more sklicevati, zato se sodišču prve stopnje niti ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je bilo popravilo v redu izvršeno ali ne.

16. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa ni utemeljena. Kršitev glede delno pomanjkljive obrazložitve je sodišče druge stopnje odpravilo samo. Ker je v preostalem delu ugotovilo, da niso podane niti izrecno uveljavljane niti uradoma upoštevne (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitve, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

17. Ker toženec s pritožbo ni uspel, tožnik pa je nanjo vsebinsko odgovoril, je toženec tožniku dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP), ki obsegajo sestavo odgovora na pritožbo (375 odvetniških točk) in 2 % izdatkov za stranko (7,5 točke), kar znaša skupaj 382,5 točke ali 229,50 EUR, poleg tega pa še 22 % DDV na odvetniške storitve (50,49 EUR). Stroške mora povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne roka za prostovoljno izpolnitev dalje (378. člen OZ).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 V skladu z določbami Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji) določena oseba bodisi je lastnik ali pa ni lastnik. Vmesnih ali prehodnih kategorij, kot v praksi sicer pogosto uporabljeni »ekonomski lastnik,« zakon ne pozna. Ta izraz se sicer v praksi ponavadi uporablja za osebo, ki ima pričakovalno pravico in bo precej verjetno v prihodnosti postala lastnik določene stvari (npr. lizingojemalec; kupec stvari s pridržkom lastninske pravice). 3 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 4 To nikakor ni njegova pravica ki bi pripadala lastniku avtomobila, kot pravno zgrešeno navaja toženec, temveč kršitev podjemnikove zakonite zastavne pravice iz 647. člena OZ, kar je lahko tudi kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic (223. člen Kazenskega zakonika).