Jedro

Upravičenci do denacionalizacije so bivši lastniki, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno po ZNNZ, ne glede na to, kdaj jim je bilo odvzeto iz posesti in ob določenih pogojih tudi osebe, ki nikoli niso bile lastnice, temveč le imetnice pravice uporabe na nacionaliziranih zemljiščih, ki pa so jim bila odvzeta iz posesti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 23. 1. 2002, se odpravi in zadeva vrne v ponoven postopek Ministrstvu za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo sedanje tožnice zoper odločbo Upravne enote A, Izpostava B z dne 30. 11. 2001, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo AA za denacionalizacijo stavbnega zemljišča parc. št. 239/1, vpisane v zk. vl. št. 679, k.o. C. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je bilo zemljišče podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1958. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je bilo navedeno zemljišče vzeto iz posesti BB z odločbo Skupščine Občine A z dne 5. 9. 1975, na podlagi Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Uradni list SRS, št. 27/72), za potrebe vodogradbenega laboratorija v A. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopni organ pravilno zaključil, da za navedeno zemljišče ni podana podlaga za denacionalizacijo. Glede predmetnega zemljišča bi bila podana podlaga za denacionalizacijo le v primeru, če bi bilo navedeno zemljišče vzeto iz posesti prejšnje lastnice, in sicer na podlagi predpisa, ki ga ZDen določa kot podlago za denacionalizacijo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) v 3. členu določa, da so upravičenci do denacionalizacije po tem zakonu fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih, ki so nato v nadaljevanju našteti. Nobenega dvoma pa ni, kar ugotavlja tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi, da je bila sporna parcela nacionalizirana z dnem 26. 12. 1958, kar pomeni, da je s tem dnem postalo zemljišče družbena lastnina. To pa je tudi edini pogoj, da se lahko zahteva vrnitev tega premoženja v denacionalizacijskem postopku. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in navedla, da vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi tožeča stranka zahteva vračilo nepremičnine, ki ji je bila nacionalizirana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58, v nadaljevanju: ZNNZ), ki je naveden v 9. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odl. US RS, 13/93-odl. US RS, 31/93, 24/95-odl. US RS, 20/97-odl. US RS, 23/97-odl. US RS, 65/98 in 76/98-odl. US RS, 66/00, 66/01-obv.razl. in 11/01-odl. US RS, v nadaljevanju: ZDen). Prejšnja lastnica je s tem izgubila lastninsko pravico, obdržala pa je pravico uporabe. Sporna med strankami je upravičenost do denacionalizacije.

Glede na odločitev Ustavnega sodišča RS ob obravnavi pritožbe v odločbi, št. Up 148-02-10 z dne 3. 10. 2002 in glede na odločitev Ustavnega sodišča RS v odločbi, št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54-I/02), Upravno sodišče meni, da je tožba utemeljena in da je v izpodbijani odločbi napak uporabljen ZDen. Ustavno sodišče RS je v prej navedeni odločbi pojasnilo, kako se morajo razlagati 4. člen, 9. točka 3. člena ter 31. in 32. člen ZDen. Meni, da je upravičenost do denacionalizacije glede na jasno določbo 3. člena ZDen odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Zato je zavzelo stališče, da so upravičenci do denacionalizacije bivši lastniki, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno po ZNNZ, ne glede na to, kdaj jim je bilo odvzeto iz posesti in ob določenih pogojih pa tudi osebe, ki nikoli niso bile lastnice, temveč le imetnice pravice uporabe na nacionaliziranih zemljiščih, ki pa so jim bila odvzeta iz posesti. Po mnenju Ustavnega sodišča RS določba 4. člena ZDen ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako, da se časovni okvir, ki ga ta člen določa, ne nanaša na čas odvzema stavbnega zemljišča iz posesti.

Ker je prvostopni organ odločil na podlagi drugačne razlage določb ZDen, tožena stranka pa je to odločitev potrdila, je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka bo morala ponovno odločati o pritožbi tožeče stranke zoper prvostopno odločbo in pri tem upoštevati navedeno stališče glede upravičenca in upravičenosti do denacionalizacije.