Jedro

Ker je bilo ugotovljeno, da sporna pogodba ne predstavlja neodplačnega razpolaganja, niti ne, da bi drugi toženec vedel ali mogel vedeti za oškodovalno namero prvega toženca, niso bile izpolnjene predpisane predpostavke iz drugega odstavka 281. člena ZOR, da se posel lahko izpodbije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahteva drugega toženca za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo izreklo, da proti tožnikom nima pravnega učinka darilna pogodba z dne 18.12.1994, s katero je prvi toženec podaril drugemu tožencu svoje nepremičnine, ki so vpisane pod vl. št. 626 k.o... in je za poplačilo terjatev tožnikov, ki so bile ugotovljene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 30.5.1997, opr. št. I K 43/96 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11.11.1997, opr. št. I Kp 722/97 dopustna izvršba na nepremičnine, ki so predmet navedene darilne pogodbe. Preostali del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izpodbijanje razpolaganja s solastninsko pravico na polovici nepremičnine, vpisane pod vl. št. 754 k.o..., pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov in drugega toženca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje so vložili tožniki v delu, s katerim je bil njihov tožbeni zahtevek zavrnjen. Uveljavljali so vse revizijske razloge iz 370. člena ZPP. Kršitev materialnega zakona sta sodišči nižjih stopenj zagrešili s tem, ko sta odločili, da sporni del pogodbe ne predstavlja neodplačnega razpolaganja. Drugi toženec je moral vedeti, s čim se prvi toženec ukvarja in da je prezadolžen. Obrazložitvi sodb sodišč nižjih stopenj pa so o tem protislovni, kot so tožniki zapisali že v pritožbi. Zaslišane priče so sorodniki tožencev ter so potrdili izpovedi tožencev, vendar ni verjeti drugemu tožencu, da ni vedel, kaj počenja sin. Predvsem pa je prvi toženec dobro poznal svoje stanje in je hotel zato nepremičnine odtujiti ter oškodovati svoje upnike. Tožniki predlagajo, da se ugodi tudi zavrnjenemu delu zahtevka ali pa naj se obe sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencema, od katerih je odgovoril drugi toženec, ki je predlagal zavrnitev revizije (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V sporu zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj (po 280. in naslednjih členih Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR), so tožniki izpodbijali darilno pogodbo prvega toženca kot svojega dolžnika, s katero je v njihovo škodo odsvojil svoje nepremičnine drugemu tožencu. Pravnomočno je odločeno, da proti tožnikom nima pravnega učinka darilna pogodba, sklenjena med tožencema dne 18.12.1994, s katero je prvi toženec daroval drugemu tožencu kot svojemu očetu nepremičine, vpisane v vl. št. 626 k.o..., ter da je na te nepremičnine dopustna izvršba za poplačilo njihovih terjatev proti prvemu tožencu. Predmet revizijskega postopka je le pravnomočni del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bil tožbeni zahtevek tožnikov zavrnjen v delu, s katerim so izpodbijali darilno pogodbo tudi v delu, ki je zajemal polovico nepremičnine, vpisane v vl. št. 754 k.o...

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je predmet tega revizijskega postopka izpodbijanje zgolj dela darilne pogodbe, katere predmet je polovica nepremičnine, vpisane v vl. št. 754 k.o... (medtem kot je bilo o vseh ostalih zahtevkih tožnikov že odločeno in so tožniki uspeli z zahtevki glede nepremičnine, vpisane v vl. št. 626 k.o... in s pretežnim zahtevkom glede premičnin - sodba sodišča prve stopnje z dne 25.3.1998, opr. št. P 57/96 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 26.8.1998, opr. št. II Cp 1170/98 - razen glede pluga in brane, kar pa je bilo pravnomočno zavrnjeno - sodba sodišča prve stopnje z dne 20.4.2000, opr. št. P 180/98 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20.9.2000, opr. št. II Cp 1438/2000). Revizijsko sodišče ugotavlja, da se pretežni del revizijskih izvajanj tožnikov ukvarja z dejanskimi okolnostmi spora in z dokazno oceno sodišč nižjih stopenj, ko navajajo v reviziji, da je moral drugi toženec že pred sklenitvijo darilne pogodbe vedeti, s čim se njegov sin, to je prvi toženec, ukvarja in da je prezadolžen, dalje so prepričani, da toženca le ščitita drug drugega, kar potrjujejo tudi številne priče, ki so njuni sorodniki, in da je lahko prvi toženec povedal odvetniku kot sestavljalcu sporne darilne pogodbe povsem drug razlog za sklenitev darilne pogodbe, kot pa je dejansko obstajal. Take narave so tudi revizijske trditve, da v pogodbi ni zapisano, da pri sporni nepremičnini ne gre za darilo. Glede na odločbo tretjega odstavka 370. člena ZPP teh navedb revizijsko sodišče ni smelo upoštevati.

Sicer pa je to kar navajajo tožniki v reviziji, njihova predstava o izpodbijanem pravnem dejanju tožencev ali drugače, je odraz dejanskih (življenjskih) okoliščin spora, kot jih sami vidijo. Te trditve pa so v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišč nižjih stopenj, ki so pravno relevantne in po katerih je drugi toženec izročil sporno nepremičnino prvemu tožencu zato, da bi ta ostal na kmetiji, da se je prvi toženec zatem odselil od doma in da se je zato izjalovil navedeni darovalčev nagib, da je zato prišlo med tožencema do spora in da je s sporno pogodbo prvi toženec le vrnil drugemu tožencu to, kar mu je bil (zaradi kršitve pogodbenih obveznosti) dolžan vrniti. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da sporna pogodba v delu, ki se nanaša na polovico nepremičnine v vl. št. 754 k.o..., ne predstavlja neodplačne pridobitve. Dalje pa sta sodišči nižjih stopenj še ugotovili, da drugi toženec sploh ni vedel, s čim se ukvarja prvi toženec, da ni vedel za zadolženost prvega toženca ali za njegov oškodovalni namen proti svojim upnikom. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovitve o navedenih odločilnih okoliščinah spora pojasnili s pomočjo dokazov, ki sta jih izvedli ter so razlogi o tem dovolj izčrpni in razumljivi (zaradi česar ne more držati revizijski očitek o domnevni kršitvi postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je le pavšalno navržen). Dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj pa se ne ujemajo s predpisanimi znaki abstraktnega dejanskega stanu, to je s pravnimi normami iz 280. iz naslednjih členov ZOR. Ker je bilo ugotovljeno, da sporna pogodba ne predstavlja neodplačnega razpolaganja, niti ne, da bi drugi toženec vedel ali mogel vedeti za oškodovalno namero prvega toženca, niso bile izpolnjene predpisane predpostavke iz drugega odstavka 281. člena ZOR, da se posel lahko izpodbije. Pravno povedano, drugemu tožencu je uspelo v postopku dokazati, da za oškodovalno namero prvega toženca ni vedel in tudi ni bil dolžan vedeti. Po presoji revizijskega sodišča ima pravno zaklučevanje sodišč nižjih stopenj podlago v ugotovljenem dejanskem stanju in sta zato pravno pravilno zavrnili obravnavani del tožbenega zahtevka tožnikov. Zato tudi po njegovi presoji ni bila zagrešena zmotna uporaba materialnega prava. To pa pomeni, da revizija tožnikov ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Stroškovno zahtevo drugega toženca je revizijsko sodišče zavrnilo, ker je ugotovilo, da njegov odgovor na revizijo ni prispeval k procesnim ciljem revizijskega postopka in da zato z odgovorom na revizijo nastali stroški ne predstavljajo potrebnih stroškov postopka (prvi odstavek 165. in 155. člena ZPP).