Jedro

Ker izven zaprtega dela kolesarskega maratona veljajo cestnoprometni predpisi, je bil kolesar le-te dolžan spoštovati in je zato, ker jih je kršil, odgovoren za nastalo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena in nasprotno tožeča stranka je dolžna povrniti tožeči in nasprotno toženi stranki 348,32 EUR pritožbenih stroškov v roku 15-ih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

: (1.) Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Litiji odločilo, da je tožena in nasprotno tožeča stranka (v nadaljevanju tožena stranka) v roku 15-ih dni od vročitve sodbe dolžna plačati tožeči in nasprotno toženi stranki (v nadaljevanju tožeča stranka) 1.438,55 EUR s pripadki ter ji povrniti 2.174,62 EUR stroškov postopka. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (točka 1 izreka). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi je v celoti zavrnilo (točka 2 izreka).

(2.) Zoper to sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek po tožbi zavrne v celoti in ugodi zahtevku po nasprotni tožbi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V bistvenem navaja, da je obrazložitev sodišča, da je toženec vozil za označeno skupino kolesarjev, objektivno povsem nemogoča. Naredi časovno analizo dirke, upoštevajoč čas začetka dirke, čas vodilne skupine na merilnem mestu pod vrhniškim klancem, čas nesreče in izpoved priče G.P.. Opozori tudi na izpovedbe prič F.V. in C.S., ki sta potrdila, da je toženec vozil v vodilni skupini kolesarjev in poda svojo dokazno oceno zaslišanih policistov ter priče M.B.. Glede na to, da je do nezgode prišlo v delu, kjer je veljala popolna zapora prometa, je tožnik tisti, ki se je nedopustno vključil v dirko. Tožnik je poleg tega svoje vozilo ustavil na sredini voznega pasu in je že s tem, ne glede na to, kje je do nesreče prišlo, prispeval k nastanku nesreče. Kršil je 52. člen ZVCP. Sodišče je tudi bistveno kršilo postopek, ko je v škodo tožencu štelo, da ni nasprotoval izpovedbam nekaterih prič in tožnika, saj mu takšne možnosti ZPP ne daje. Sodišče prve stopnje v razlogih navede vsebino izpovedi priče G.P. in M.B. drugače kot sta priči izpovedali, in je zato podana tudi kršitev po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

(3.) Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna v 3. odst. točke 1 izreka, saj se tožeča stranka zoper ta del ni pritožila. V preostalem delu, ki se izpodbija s pritožbo, pa je bila sodba predmet pritožbenega preizkusa in sicer v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče pazilo tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Zaradi dvoma v pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče v skladu s pooblastilom, ki ga vsebuje 347. člen ZPP, razpisalo glavno obravnavo in ponovilo dokaz z zaslišanjem strank in priče G. P..

(6.) Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče v zvezi z povzemanjem izpovedbe priče G.P. in M.B. zagrešilo bistveno kršitev postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi takimi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Zaključek sodišča, da bi v primeru, če bi do nezgode prišlo znotraj varovanega dela dirke, policija to sporočila organizatorju in ugotovitev, da je priča M.B. potrdila tožnikovo izpovedbo v delu, ko je izpovedoval o vožnji od Vrhnike do Logatca, namreč ne pomeni napačnega prenosa zapisa iz zapisnika o zaslišanju obeh prič, ampak gre za dokazno oceno sodišča, pri čemer se sklicevanje sodišča prve stopnje na izpoved priče M.B. nanaša predvsem na opis tožnikove vožnje (da je neovirano, ne da bi naletel na redarja ali policista, na izhodu Vrhnika zapustil avtocesto in vožnjo nadaljeval po regionalni cesti v smeri Logatec in ustavil za kolono že ustavljenih vozil), ne pa na to, ali je tožnik za maraton vedel ali ne, saj to za odločitev v tej pravdi tudi ni odločilno dejstvo. Glede na to, bi v tem delu lahko šlo kvečjemu za grajo ugotovljenega dejanskega stanja.

(7.) Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so utemeljeni očitki pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo v njegovo škodo, ko je izvajalo dokazno oceno, šteti tega, da ni nasprotoval izpovedbam posameznih prič. Takšno ravnanje sodišča je namreč v nasprotju z usmeritvami, ki jih daje 8. člen ZPP in tudi z 214. členom istega zakona. ZPP tako določa posledice na področju dokaznega postopka zgolj za primer, da stranka ne prereka s strani nasprotne stranke zatrjevanih dejstev ali če to stori neobrazloženo (primerjaj 214. člen ZPP), v nobeni svoji določbi pa ne nalaga stranki obveznosti, da bi se bila dolžna izrecno opredeljevati tudi do posameznih izpovedb oziroma drugih izvedenih dokazov v tem smislu, da bi se opustitev takšne opredelitve lahko upoštevala njej v škodo. Ker pa gre pri tej kršitvi za kršitev določb postopka po 1. odst. 339. člena ZPP, ta kršitev pa ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, je pritožba v tem delu posledično neutemeljena.

(8.) Pritožbeno sodišče po opravljeni glavni obravnavi in ponovitvi dokaza z zaslišanjem priče P.G. in obeh pravdnih strank, tudi nima nobenih dvomov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, predvsem tudi ne v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do škodnega dogodka prišlo že izven zavarovanega dela dirke.

(9.) Pritožba svojo grajo dokazne ocene opira predvsem na izpovedbo priče G. P. v povezavi z znanim časom, ko je vodilna skupina kolesarjev prečkala prvo merilno točko pod vrhniškim klancem (ob 9.55) in časom, ko je prišlo do nesreče (ob 10.20) in trdi, da objektivno ni mogoče, da bi se toženec ob 10.20 nahajal že izven zavarovanega dela dirke. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem v prvi vrsti ugotavlja, da so časovni podatki o tem, kolikšni so bili zaostanki med prvimi in zadnjimi kolesarji v zaprtem delu dirke na prvi merilni točki, na vrhu vrhniškega klanca in v drevoredu pred Logatcem, kjer je do nezgode prišlo, zgolj približni, saj gre za izkustveno oceno priče P.G. in ne za izmerjene podatke (razen časa vodilnih kolesarjev na prvi merilni točki) in je zato zaključke, ki iz teh podatkov izhajajo, potrebno ocenjevati z določeno mero tolerance in predvsem tudi z upoštevanjem ostalih izvedenih dokazov, kar je storilo tudi sodišče prve stopnje. Pri tem je tudi zaslišani G.P. izpovedal, da ne more z gotovostjo reči, ali je bil toženec ob 10.20 znotraj ali zunaj varovanega dela dirke. Iz njegove izpovedbe tako izhaja, da so zadnji kolesarji, ki so še vozili v zaprtem delu maratona, pred prvim merjenjem pod vrhniškim klancem zaostajali za vodilnimi kolesarji največ šest minut (torej lahko tudi manj). Preko prve kontrolne točke so najpočasnejši glede na to pripeljali ob približno 10.01 (9.55 + 6 minut) ali prej. Do vrha so po oceni priče potrebovali približno 20 minut ( in so na vrh prišli, ko je bila ura 10.21ali manj), do mesta nesreče pa približno minuto in pol do dveh minut (upoštevajoč pri tem izpoved priče, da znaša razdalja od vrha vrhniškega klanca do mesta nesreče približno 800 do 1000 m, počasnejši kolesarji pa naj bi vozili s hitrostjo med 25 do 30 km/h), kar pomeni, da so prečili kraj nezgode ob približno 10.23 ali prej. To pa, glede na nujnost tolerance pri oceni tega podatka, pomeni, da je povsem možno, da je tožnik vozil za zaprtim delom maratona in je sočasno nemogoče govoriti o tem, da tožnik objektivno ni mogel biti ob 10.20 že izven zaprtega dela dirke. Priča je ob zaslišanju izpovedovala sicer tudi to, da so najpočasnejši kolesarji (v zaprtem delu dirke) vozili od prve kontrolne točke pod vrhniškim klancem do konca drevoreda (ki je približno 1 km naprej od mesta nesreče) 30 minut, vendar pa je kasneje priča sama ocenila tak čas za pretiran, upoštevaje pri tem čas potreben za posamezne dele proge, kot je opisano zgoraj. Tudi ostali izvedeni dokazi (razen izpovedbe samega toženca in priče S), pri čemer pritožbeno sodišče z dokazno oceno, ki jo je izvedlo sodišče prve stopnje, v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, trditev tožene stranke ne potrjujejo, ampak potrjujejo resničnost trditev tožnika. Glede na vsebino pritožbe pa pritožbeno sodišče dodaja, da priča F.V. o vožnji tožene stranke ni vedel povedati nič relevantnega, saj ni vedel izpovedati, do kdaj je toženec vozil z njim, k razlogom sodišča prve stopnje, zakaj ni slediti izpovedbi priče C.S., pa ni kaj dodati. Tudi dejstvo, da je avtobus, ki je odpeljal tožnikovo kolo, vozil za vozilom, ki označuje konec dirke in je do kraja nezgode prišel, ko se je nesreča že zgodila, še ne pomeni, da je trditev tožene stranke resnična, saj je G.P. izpovedal, da je lahko zaostanek tega avtobusa za vozilom, ki označuje konec zaprtega dela dirke, tudi 10 minut. To pomeni, da je do trčenja lahko prišlo že po tem, ko je šlo vozilo, ki označuje konec zaprtega dela dirke, mimo mesta nezgode, vendar še pred prihodom avtobusa, kot je trdil in izpovedoval tožnik. Slednji je ob zaslišanju tudi prepričljivo pojasnil, zakaj si ni priskrbel podatkov prič za potrebe dokaznega postopka in ta okoliščina zato pritožbenemu sodišču ne vzbuja nobenega dvoma v pravilnost dokazne ocene. Trditve toženca tudi sicer, življenjsko gledano, niso logične. Predvsem iz zaslišanja priče G.P. ( pa tudi samega toženca) je možno zaključiti, da v predelu od Vrhnike do Logatca udeleženci maratona, ki jih je bilo, kot je izpovedala priča C.S., okrog 1.700, vozijo še v dokaj strnjeni koloni, ki se razdeli v manjše ali večje skupine šele kasneje. V kolikor bi držale trditve toženca, bi to dejansko pomenilo, da je tožnik na Vrhniki zapeljal v kolono kolesarjev, kar pa, glede na ostale ugotovitve v tem postopku, ni verjetno, saj bi bil v tem primeru sigurno že pred mestom nesreče ustavljen s strani redarjev ali policije, ki je skrbela za varnost na maratonu.

(10.) Pravilno je sodišče ugotovilo dejansko stanje tudi glede višine škode, ki je tožniku nastala. Svoje trditve je tožeča stranka dokazala s predložitvijo računa, ki izkazuje dela, ki so bila opravljena, in zaslišanjem priče I.K.. Slednji je pojasnil, kakšna dela so bila opravljena in zakaj, potrdil pa je tudi samo višino računa in njegovo plačilo. To, glede na ugovor tožene stranke, ki ga je v zvezi s tem dala v postopku na prvi stopnji, zadostuje.

(11.) Sodišče prve stopnje je glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Očitek, da bi toženec, ne glede na to, ali je bil z vozilom v zavarovanem ali nezavarovanem delu dirke, moral ob znaku policista, naj vozilo ustavi, le tega umakniti na skrajni desni rob vozišča, ne pa, da je vozilo ustavil na sredini voznega pasu, ni utemeljen. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je namreč tožnik ustavil svoje vozilo za kolono že stoječih vozil, ki jih je ustavil policist, in so čakala na njegov znak, da lahko nadaljujejo vožnjo. Ne gre torej za ustavitev ali parkiranje v smislu 52. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP). Poleg tega so vozila stala v koloni na podlagi odredbe policista in tožniku protipravnosti v zvezi s tem tudi iz tega razloga ni mogoče očitati, saj so se, upoštevjoč 24. člen istega zakona, bili udeleženci cestnega prometa dolžni v prvi vrsti ravnati po odredbi policista.

(12.) Ker po navedenem pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa v postopku ali pri izdelavi sodbe tudi ni storilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških, ki so toženi stranki nastali v pritožbenem postopku, je vsebovana v zavrnitvi pritožbe in temelji na 1. odst. 165. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila stroškov ni upravičen. Tožeči stranki pa so bili, upoštevajoč pri tem potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, priznani stroški za pristop na obravnavo pred sodiščem druge stopnje, čas, ki je bil na tej obravnavi porabljen, za prejem odločbe in poročilo stranki ter materialni stroški v višini 2 %, skupaj 632,4 točk, kar znaša, upoštevajoč vrednost točke v višini 0,459 EUR ter 20 % DDV, skupno 348,32 EUR. Kot nepotrebne je pritožbeno sodišče ocenilo stroške sestave odgovora na pritožbo, saj slednji ni pripomogel k odločitvi. Odmerjene stroške je dolžna tožena stranka poravnati tožeči stranki v roku 15 dni od prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.