Jedro

Zgolj pavšalno sklicevanje na Zakon o izgnanskih in preseljenskih odškodninah ter Finančno izravnalno pogodbo, na podlagi katerih bi lahko že pokojni denacionalizacijski upravičenec oziroma njegovi dediči uveljavljali premoženjsko škodo, ne zadostuje za preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe.

V primeru, če bo tožena stranka ugotovila, da so imeli upravičenec oziroma njegovi pravni nasledniki možnost zahtevati premoženjsko škodo od Republike Avstrije, bo morala pri ponovni presoji upoštevati še sam namen ZDen, ki je določen v 2. členu tega zakona, in ki določa vrnitev podržavljenega premoženja v naravi ali odškodnini, ki je ekvivalent za odvzeto premoženje.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 490-91/2007/7 z dne 2. 3. 2011 se odpravi in se zadeva vrne tožena stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano pritožbeno odločbo je tožena stranka pod točko 1 izreka odločila, da se pritožbi (Slovenske odškodninske družbe d.d. Ljubljana) ugodi in se odločba Upravne enote Celje, št. 464-99/90(0366) z dne 30. 7. 2010 odpravi. Pod točko 2 je odločeno, da se zavrne zahteva vlagatelja A.A. za vrnitev nepremičnega premoženja parc. št. 395/3 v izmeri 357 m², del parc. št. 396/1 v izmeri 466 m², del parc. št. 412/3 v izmeri 497 m², del parc. št. 426/2 v izmeri 161 m², del parc. št. 428 v izmeri 255 m², del parc. št. 429 v izmeri 7 m², del parc. št. 431/1 v izmeri 363 m², del parc. št. 431/2 v izmeri 39 m², del parc. št. 452 v izmeri 285 m², parc. št. 540 v izmeri 2118 m², parc. št. 541 v izmeri 210 m², del parc. št. 548/3 v izmeri 196 m², del parc. št. 544 v izmeri 66 m², del parc. št. 546 v izmeri 201 m², del parc. š. 548/1 v izmeri 838 m², del parc. št. 548/2 m², del parc. št. 547 v izmeri 160 m², del parc. št. 548/3 v izmeri 196 m², del parc. št. 481/1 v izmeri 3215 m², del parc. št. 483 v izmeri 1888 m², del parc. št. 484 v izmeri 3125 m², parc. št. 509 v izmeri 1888 m², parc. št. 511 v izmeri 3125 m², parc. št. 512 v izmeri 2395 m², parc. št. 591 v izmeri 6916 m², parc. št. 555/5 v izmeri 84005 m², v času podržavljenja vpisano v vl.št. 126 k.o. …, premičnin: mehanizacija, klavir in šivalni stroj ter živali, podržavljeno B.B., roj. 4. 2. …, z odločbo Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. Zp 450/46-7 z dne 24. 10. 1946. Točka 3 določa, da v tem postopku niso bili zaznamovani stroški.

Tožena stranka razlaga, da je bil B.B. jugoslovanski državljan do 29. 1. 1957, ko mu je državljanstvo prenehalo zaradi pridobitve avstrijskega državljanstva. Umrl je 7. 2. 1962 kot avstrijski državljan. Tako je imel pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Avstrije, saj je imel na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji, na dan podpisa Finančne in izravnalne pogodbe dne 27. 11. 1961, je bil avstrijski državljan in oseba, ki je izgubila prebivališče v SFRJ v povezavi z dogodki druge svetovne vojne ali njenih posledic. Po navedeni pogodbi in zakonov, ki so bili na podlagi te pogodbe sprejeti v Avstriji, so imele pravico do odškodnine tudi nekatere osebe, ki sicer po določbi drugega odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe (ADP) niso imele te pravice. Ta pogodba med drugim predvideva izplačilo odškodnin pregnancem z avstrijskim ali nemškim državljanstvom ali pregnancem nemške narodnosti z določenih območij izven Avstrije in Nemčije, med drugim z območja tedanje FLRJ in ne veže odškodnine na državljanstvo v letih 1938 in 1945. Pogodba v 2. členu predvideva, da jim bodo pravice priznane z razširitvijo vsebine avstrijskega Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG) in takšna dopolnitev zakona je bila sprejeta leta 1962. Po prilogi 1 k Finančni in izravnalni pogodbi so do pravic, določenih v 2. členu pogodbe, upravičeni pregnanci in priseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, pod pogojem, da so 1. 1. 1960 imeli stalno prebivališče v Avstriji. Za izvedbo pogodbe je bil sprejet Zakon o povrnitvi škode priseljencem in pregnancem (UVEG), ki je pričel veljati skupaj s pogodbo in se je nanašal na povračilo škode, ki je zaradi ali v zvezi z dogodki druge svetovne vojne nastala pregnancem in priseljencem z območja izven ozemlja Republike Avstrije, torej tudi jugoslovanskega območja. Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 zavzelo stališče, da se pravica do odškodnine za premoženje, podržavljeno v Sloveniji, ne presoja le na podlagi meddržavnih oziroma mednarodnih sporazumov, temveč na podlagi drugih aktov, ki dajejo podlago za izplačilo odškodnine od tuje države, torej tudi na podlagi zakonov tujih držav. Glede na vrsto oziroma obseg oškodovanja za odvzeto premoženje, ki ga je priznala tuja država, je po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in po stališču sodne prakse kot upravičenec po ZDen izključena vsaka oseba, ki je za podržavljeno premoženje lahko dobila kakršnokoli odškodnino od tuje države.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je stališče tožene stranke pravno zmotno in sicer iz razloga, to je vprašanja upravičenosti do denacionalizacije glede na državljanstvo v času zaplembe premoženja in vprašanja eventuelnih ovir za vračilo premoženja, skladno z drugim odstavkom 10. člena ZDen. Ker je bil upravičenec ob svoji smrti državljan Avstrije kot članice EU, kamor je 1. 5. 2004 pristopila tudi Republika Slovenija, je vprašanje irelevantno, ker je izpolnjen pogoj vzajemnosti (sodba VS RS, št. I Up 1676/2006 z dne 21. 5. 2008). Osnovni kriterij za pridobitev statusa upravičenca do denacionalizacije je jugoslovansko državljanstvo v času podržavljenja. V tem primeru je nepotrebno posebno ugotavljanje državljanstva v času smrti upravičenca (sodba Upravnega sodišča RS, U 103/2002 z dne 22. 10. 2003). Nepravilna je trditev izpodbijane odločbe, da je imel pokojni upravičenec možnost dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Avstrije, ker je imel tam stalno bivališče na dan 1.1. 1962 in je bil avstrijski državljan na dan podpisa Finančne in izravnalne pogodbe dne 27. 11. 1961. Že Ustavno sodišče je v odločbi št. Up 547/2002 z dne 8. 10. 2003 navedlo, da je mogoče upravičenje do denacionalizacije osebi, ki se je štela za jugoslovanskega državljana odreči le, če je v času ob podržavljenju imela tudi avstrijsko državljanstvo. Takšno upravičenje ji je mogoče odreči zaradi pravice iz Avstrijske državne pogodbe (v nadaljevanju ADP). Drugi odstavek 27. člena ADP je namreč Jugoslaviji dal pravico zapleniti, zadržati in likvidirati avstrijsko premoženje, ki se je nahajalo na ozemlju Jugoslavije na dan uveljavitve te pogodbe 28. 11. 1955 in se je avstrijska vlada obvezala za to premoženje plačati odškodnino avstrijskim državljanom. Oseba, ki do uveljavitve ADP ni pridobila avstrijskega državljanstva, ni imela pravice do avstrijske odškodnine. Za obstoj ovire za vračilo premoženja je bistveno, da je bilo premoženje podržavljeno avstrijskemu državljanu. Če prejšnji lastnik ob podržavljenju ni imel avstrijskega državljanstva, njegovo premoženje ni moglo biti zaplenjeno kot avstrijsko premoženje (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 121/2001 z dne 21. 10. 2004) in zato ni imel pravice do avstrijske odškodnine. Enako stališče izhaja iz sodb istega sodišča št. I Up 462/200 z dne 6. 6. 2002 in št. I Up 1272/2004 z dne 16. 2. 2005 ter Upravnega sodišča št. U 822/2003 z dne 14. 9. 2004. Upravičenja do denacionalizacije mu ni mogoče odreči, četudi je imel avstrijsko državljanstvo ob uveljavitvi ADP, ne pa v času podržavljenja. B.B. ni bil avstrijski državljan niti v času zaplembe dne 24. 10. 1946, niti ob uveljavitvi ADP dne 28. 11. 1955, pač pa je to državljanstvo pridobil šele kasneje v letu 1957. Premoženje mu je bilo zaplenjeno kot jugoslovanskemu državljanu pred uveljavitvijo ADP. Ustavno sodišče je v 45. točki odločbe št. Up 547/02 z dne 8. 10. 2003 zapisalo, da zakonodajalec ne bi mogel imeti razumnega razloga za to, da bi osebe, ki so se štele za jugoslovanske državljane izključil iz kroga denacionalizacijskih upravičencev zgolj zato, ker so na dan 28. 11. 1955 imele avstrijsko državljanstvo. V tem primeru je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom. Kot že rečeno B.B. avstrijskega državljanstva ni imel v času ADP, niti na dan 13. 3. 1938, niti na dan 28. 4. 1945. V tem postopku torej ni sporno, da prejšnji lastnik ob zaplembi premoženja ni imel avstrijskega državljanstva. Štel je za jugoslovanskega državljana in njegovo premoženje tako ni moglo biti podržavljeno kot avstrijsko premoženje. Zato mu ni mogoče odreči upravičenja do denacionalizacije in določilo drugega odstavka 10. člena ZDen ne pride v poštev. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba tožene stranke odpravi in potrdi Dopolnilna odločba UE Celje, št. 464-99/90(0366) z dne 30. 7. 2010. Predlaga tudi, da sodišče odloči o povrnitvi priglašenih stroškov postopka tožeči stranki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo z dne 19. 5. 2011 prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem sporu (drugi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) Slovenska odškodninska družba d.d. Ljubljana (v nadaljevanju SOD) v odgovoru na tožbo navaja, da kot izhaja iz tožbenih navedb, naj ne bi bilo mogoče odreči pravice do denacionalizacije avstrijskim državljanom le po ADP. Drugi odstavek 10. člena ZDen na splošno določa, da upravičenje ni podano, če je oseba dobila ali je imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Sodba Ustavnega sodišča Up 547/2002 ni z ničemer spremenila navedenega določila. Ta je samo pojasnila, kdaj so osebe, ki jim je bilo premoženje odvzeto, lahko uveljavljale odškodnino po ADP, ni pa zreducirala pravice do odškodnine v primeru avstrijskih državljanov le na ADP. Oškodovanec je imel pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje na podlagi Finančne in izravnalne pogodbe, kar zadošča za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen in ugotovitev, da mu pravica do denacionalizacije ne gre.

V pripravljalnih vlogah z dne 22. 11. 2011, 20. 3. 2012, 11. 4. 2012 in 10. 5. 2012 tožeča stranka prereka vse navedbe SOD kot neutemeljene, ker so dane zgolj z namenom, da se postopek zavlačuje in s tem onemogoča zaključek denacionalizacijskega postopka. V dokaz dostavlja tudi dopisovanje med Ministrstvom za pravosodje in javno upravo ter Veleposlaništvom Republike Avstrije v Ljubljani (Aide memorie) in izvirnik povzetka avstrijske zakonodaje, ki se nanaša na okoliščine, v katerih so bile lahko s strani Republike Avstrije prijavljene in eventuelno izplačane odškodnine. Tožena stranka je nepravilno povzela vsebino teh predpisov in jih razlagala v škodo tožečih strank. Aide memoir Veleposlaništva Republike Avstrije, ki jih je na prošnjo pridobilo Ministrstvo za pravosodje in javno upravo, dokončno pojasnjuje okoliščine, ki so ključne za odločanje tudi v tej obravnavani zadevi. Odgovarja na navedbe SOD in navaja, da SOD razume obrazložitev Aide memoire, da so plačila po vsebini socialne narave. Nima pa prav, ko upravičenje do teh socialnih transferov povezuje z drugim odstavkom 10. člena ZDen. Poleg neizpolnjevanja pogojev po ADP, je Avstrijsko veleposlaništvo v Ljubljani še dodatno razložilo, da nobeden od slednjih zakonov, na katere se opira tožena stranka, ne predstavlja podlage za dajanje odškodnin za razlaščeno premoženje, ker gre le za socialno pomoč zaradi preživetja. Ni bistveno, v kakšnem obsegu je bila dana odškodnina v primeru izključitvenih razlogov s strani Republike Avstrije, je pa bistveno, da je bila to odškodnina za podržavljeno premoženje. Takšna odškodnina je bila dana za premično premoženje v primeru zadeve iz sodbe št. U 1846/96 z dne 10. 3. 1999, zaradi česar je Vrhovno sodišče RS v sodbi II Up 35/99 z dne 20. 1. 2000 ugotovilo, da so bili podani pogoji za pridobitev odškodnine po 2. točki 27. člena ADP, kar za pravnega prednika tožnikov (oškodovancev) ne velja, ker niti v času podržavljenja, niti v času uveljavitve ADP, denacionalizacijski upravičenec ni imel avstrijskega državljanstva, in ni šlo za podržavljenje avstrijskega premoženja. Tožniki ponavljajo stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up 547/2002 z dne 8. 10. 2003, ki je navedlo, da je mogoče upravičenje do denacionalizacije osebi, ki se je štela za jugoslovanskega državljana odreči le, če je v času ob podržavljenju imela tudi avstrijsko državljanstvo. SOD, ko se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS št. U 2964/2006 z dne 5. 6. 2007, zanemari zahtevo po pravnem dejstvu državljanstva ali narodnosti. V tej zadevi oškodovanec ni imel jugoslovanskega državljanstva, bil je nemške narodnosti in po izrecni navedbi organa nemške države z dne 27. 5. 2002 tudi prejel izplačano odškodnino. Upravičenec B.B., ni bil v času podržavljenja niti avstrijski, niti nemški državljan, niti oseba nemške narodnosti z nerazjasnjenim državljanstvom, ni prejel nobene odškodnine in po izrecni obrazložitvi organa avstrijske države z dne 27. 2. 2012, zanjo tudi ni imel nobene pravne podlage. Kot že večkrat povedano, je ADP upoštevna le v primeru, ko je šlo za podržavljenje avstrijskega premoženja, katere lastnik je bil na dan 13. 3. 1938 avstrijski državljan in je to ostal na dan 28. 4. 1945. Če pa je imela oseba poleg jugoslovanskega tudi avstrijsko državljanstvo oziroma je slednje pridobila kasneje, se njej podržavljeno premoženje ne šteje za avstrijsko premoženje, zato to pravno dejstvo ni sporno. Poudarja, da je v zadevi bistveno vprašanje državljanstva v času podržavljenja, kot to izhaja iz sodbe Ustavnega sodišča v odločbi št. Up 547/2002 z dne 8. 10. 2003, ki je obrazložilo, da je mogoče upravičenje do denacionalizacije osebe, ki se je štela za jugoslovanskega državljana odreči le, če je v času ob podržavljenju imela tudi avstrijsko državljanstvo. Po Finančni in izravnalni pogodbi sklenjeni med Avstrijo in Nemčijo so možni upravičenci za izplačilo odškodnine avstrijski državljani ali osebe nemške narodnosti z nerazjasnjenim državljanstvom. Pokojni upravičenec je bil ob podržavljanju samo jugoslovanski državljan. Zato je vprašanje na kakšni pravni podlagi bi smeli Avstrija in Nemčija odločati o pravicah zanjo tujega državljana in o njegovem pravnem razmerju, ki ga je imel samo do Jugoslavije oziroma pravne naslednice Republike Slovenije.

V nadaljnjih pripravljalnih vlogah SOD kot stranka z interesom vztraja pri svojem stališču, da niti poimenovanje, niti oblika in višina prejemkov niso bistvenega pomena za obravnavo v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen in je treba odreči upravičenje do denacionalizacije vselej, kadar so bila takšna izplačila vezana na dejstvo, da je bilo osebi odvzeto premoženje. Tako ni bistveno ali je dana odškodnina v pomenu povračila za utrpelo škodo, ali pa nadomestilo v smislu socialne pomoči, preživnine in podobno, bistveno je, da je bilo nadomestilo dano zaradi podržavljenega premoženja (sodba Upravnega sodišča RS U 2964/2006 z dne 5. 6. 2007). Tudi ni bistveno ali se je odškodnina izplačevala za vso podržavljeno premoženje ali zgolj za del, se pravi za določene kategorije podržavljenega premoženja, kot npr. za gospodinjske predmete in predmete poklicne rabe (sodba Vrhovnega sodišča II Up 35/99 z dne 20. 1. 2000 in U 1846/96 z dne 10. 3. 1999). Zadošča že dejstvo, da je imel razlaščenec v drugi državi na voljo upravni mehanizem poprave krivic, ki so mu bile povzročene zaradi odvzema premoženja.

K točki I izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna pravilna uporaba določbe drugega odstavka 10. člena ZDen. Po tej določbi niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

Tožena stranka svojo odločitev o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo utemeljuje s tem, da je imel B.B., glede na 29. 1. 1957 pridobljeno avstrijsko državljanstvo in glede na to, da je umrl dne 7. 2. 1962 v Avstriji, pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi Pogodbe med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (v nadaljevanju Finančna in izravnalna pogodba), ki je bila sklenjena 27. 11. 1961. Ta predvideva izplačilo odškodnin pregnancem z avstrijskim ali nemškim državljanstvom ali pregnancem nemške narodnosti z določenih območij izven Avstrije in Nemčije, med drugim z območja tedanje FLRJ in ne veže odškodnine na državljanstvo v letih 1938 in 1945, sam obseg pravic pa se jim bo priznal z avstrijskim Zakonom o vojnih in pregnanskih škodah (v nadaljevanju KVSG), sprejet leta 1962. V nadaljevanju tožena stranka še navaja 2. člen te pogodbe, ki določa upravičene pregnance in preseljence, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, če so leta 1960 imeli stalno bivališče v Avstriji. Za izvedbo pogodbe je bil sprejet še nemški zvezni zakon z dne 13. junija 1962 o odškodnini preseljencev in izgnancev (Zakon o izgnanskih in preseljenskih odškodninah, v nadaljevanju UVEG), ki je pričel veljati s pogodbo in se je nanašal na povračilo škode, ki je v zvezi z dogodki druge svetovne vojne nastala pregnancem in priseljencem z območij izven ozemlja Republike Avstrije, torej tudi z jugoslovanskega območja.

Po presoji sodišča razlogi za odločitev v obrazložitvi pritožbene odločbe ne zadostujejo za ugotovitev njene zakonitosti, glede na to, da je hkrati z odpravo prvostopenjske odločbe, tožena stranka tudi zavrnila zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo in je tako o zadevi vsebinsko odločila. Finančna in izravnalna pogodba z dne 31. avgusta 1962, sklenjena med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo ureja določene obveznosti Zvezne republike Nemčije nastale v zvezi z dogodki iz II. svetovne vojne določenim skupinam oseb, ki so opredeljene v prilogi 1 (k členom 2 in 8) in ob nadaljnjih pogojih zgoraj navedenega avstrijskega KVSG. Drugi odstavek 2. člena Finančne in izravnalne pogodbe določa, da bo Republika Avstrija pri dokazovanju in uporabi razširjenih zakonskih določil tolmačila posebne razmere pregnancev in izgnancev, kar pomeni, da se bo vsak primer obravnaval individualno. Priloga 1, ki je sestavni del Finančne in izravnalne pogodbe določa v oddelku A pod točko 1, da so do pravic, predvidenih v 2. členu pogodbe upravičeni pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani, nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebno tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, ob enem izmed nadaljnjih pogojev, to je stalnega bivališča v Avstriji dne 1. januar 1960. V oddelku B pod točko 1 je navedeno kdo so pregnanci (pogoji) v smislu te pogodbe in pod točko 2, kdo so preseljenci. Točka 3 tega oddelka pa opredeljuje, katera je pregnanska škoda ali preseljenska škoda.

Med strankami postopka je nesporno, da je bil B.B. ob podržavljenju jugoslovanski državljan in je bil s tem izpolnjen pogoj po 9. členu ZDen, ki ga kot temeljnega za priznanje pravice do denacionalizacije razlaga tudi Ustavna odločba, št. Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 (razlaga ADP). Med strankami tega upravnega spora pa ni več sporno, da ne gre za obravnavo istega dejanskega in pravnega stanja, kot v primeru ADP. Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je B.B. s ponarejenim potnim listom prišel najprej v Italijo in potem v Avstrijo, kjer je leta 1957 dobil avstrijsko državljanstvo. To pomeni, da bi morala tožena stranka poleg tega, da je bil denacionalizacijski upravičenec avstrijski državljan v času sprejema zgoraj navedene pogodbe tudi obrazložiti, ali se lahko šteje v krog upravičencev (glede na opisan način prihoda v Avstrijo), kot pregnanec ali preseljenec po točkah 1 in 2 oddelka B Priloge 1 pogodbe in glede katere škode. Tožena stranka bi morala razložiti tudi določbe zgoraj navedenega zveznega zakona z dne 13. junija 1962 o odškodnini preseljencev in izgnancev (Zakon o izgnanskih in preseljenskih odškodninah – UVEG), na katerega se sicer samo sklicuje, ne navaja in tudi ne obrazlaga pa nobene zakonske določbe v skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem. Ta zakon namreč določa v 1. členu (paragrafu) v prvem odstavku, da je namen tega zakona zagotavljanje pravic v zvezi z dejansko škodo in v smislu drugega paragrafa (člena) Prijavnega zakona (ZV Uradni list št. 12/1962), da so bile pravočasno prijavljene (kot Prijavni zakon je mišljen zakon, ki v polnem naslovu glasi: Zakon o prijavi stvarnih škod, utrpljenih med Drugo svetovno vojno), ki ga tožena stranka sploh ne omenja. Ta zakon je pomemben zaradi določenih procesnih prekluzivnih rokov za prijavo škode, bil pa je sprejet celo po smrti denacionalizacijskega upravičenca, kar je prav tako pomembna okoliščina v zvezi z možnostjo škodne prijave.

Nadalje drugi odstavek 1. člena UVEG določa, da se kot pravice zagotavljajo: 1) odškodnina za gospodinjske predmete (paragraf 6), 2) odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica (paragraf 10) in 3) izravnava krivic (paragraf 12). Po posameznih oddelkih so v nadaljevanju (glede v oklepaju navedenih paragrafov) točno določeni pogoji (tudi omejitve s sprejetimi oškodovančevimi dohodki v letu 1955 po takrat veljavnem Zakonu o dohodnini), ki morajo biti izpolnjeni in postopki (oddelek V), ki določajo roke in pogoje za prijavo po določilih Prijavnega zakona (paragraf 13 in 14). To dejstvo je prav tako pomembno vsled tega, ker je B.B. umrl 7. februarja 1962, zvezni zakon UVEG pa je bil sprejet kasneje, to je 13. junija 1962. Kot je sodišče že navedlo, zgolj pavšalno sklicevanje tožene stranke na zgoraj navedeni zakon, brez navedbe, po katerih določbah bi lahko že pokojni denacionalizacijski upravičenec oziroma njegovi dediči (če je za to sploh obstajala zakonska podlaga), po tem zakonu ali Finančno izravnalni pogodbi uveljavljali premoženjsko škodo (ta ni identična z odškodnino za odvzeto premoženje) in katero škodo (zagotavljanje pravic po drugem odstavku 1. paragrafa UVEG), ne zadostuje za preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe. Tožena stranka v izpodbijani odločbi namreč ni določno obrazložila, na podlagi katerih določb Finančne in izravnalne pogodbe in UVEG, bi lahko upravičenec ali njegovi pravni nasledniki (glede na to, da so bili zakoni sprejeti celo po smrti upravičenca) zahtevali povrnitev škode in v kakšnem obsegu. Člen 2 v prvem odstavku Finančne in izravnalne pogodbe se še nadalje glede povrnitve škode sklicuje na določila razširjenega avstrijskega Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG), ki ob vsakokratni veljavni verziji predvideva odobritev zneskov oškodovanja in dajatev, katerega pa tožena stranka v obrazložitvi odločitve tudi ne navaja in razlaga.

V primeru, če bo tožena stranka, na podlagi Finančne in izravnalne pogodbe in vseh zgoraj navedenih zakonov ugotovila, da so imeli upravičenec oziroma njegovi pravni nasledniki možnost zahtevati premoženjsko škodo od Republike Avstrije, bo morala pri ponovni presoji upoštevati še sam namen ZDen, ki je določen v 2. členu tega zakona, in ki določa vrnitev podržavljenega premoženja v naravi ali odškodnini, ki je ekvivalent za odvzeto premoženje. Drugi odstavek 10. člena ZDen, iz kroga upravičencev dejansko izvzema tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tretje države. Ker ne gre v obravnavanem primeru za že, tudi v ustavno sodni praksi večkrat obravnavano pravico do odškodnine po ADP, ko se je obravnavala odškodnina za celotno odvzeto premoženje (s pogojem avstrijskega državljanstva denacionaliza-cijskega upravičenca ob sprejetju ADP), bo treba tudi obrazložiti, na kateri pravni podlagi in ob upoštevanju katerih okoliščin tožena stranka enači možnost sprejetja premoženjske škode za posamezne pravice (ne gre torej za celotno premoženje), po zgoraj navedenih avstrijskih in nemških zakonih, z odškodnino za celotno odvzeto premoženje po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen. Kot izhaja iz Oddelka I zakona UVEG, so bile po 1. členu (pragrafu) tega zakona zagotovljene tako imenovane odškodninske pravice samo za gospodinjske predmete, za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot izravnava krivic (socialne dajatve), kar pa je v nadaljevanju zakona še določno pogojeno, kot je sodišče že obrazložilo.

Gre torej za presojo dveh pravnih podlag, po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen za vrnitev premoženja ali plačilo odškodnine za odvzeto premoženje jugoslovanskim državljanom v času nacionalizacije (to dejstvo med strankama ni sporno) in za odškodnino po določbah Finančne in izravnalne pogodbe sklenjene med ZR Nemčijo in Republiko Avstrijo in zgoraj navedenih naknadno sprejetih avstrijskih in nemških zakonov (UVEG, KVSG in Prijavni zakon), ki morajo biti določno navedeni in razlogovani glede na takratno ugotovljeno dejansko stanje, možnost pridobitve odškodnine za odvzeto premoženje (ne socialne pomoči pregnancem in izgnancem), kar naj bi bilo po dosedanji razlagi tožene stranke „ekvivalent“ odvzetemu premoženju.

Vse zgoraj navedeno, tako glede dejanskih in pravnih razlogov bo tožena stranka morala upoštevati v ponovnem postopku, ob tudi siceršnjem upoštevanju ustavne odločbe Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 (ta je sicer razlagala odškodnino po ADP, za kar pa ne gre v tem primeru), ki v 44. določbi razlaga, da je okoliščina, da se je oseba štela za jugoslovanskega državljana v času podržavljenja, pomembna pri odločanju o pravici do denacionalizacije. Gre torej za zakonsko pravico do vrnitve odvzetega (nacionaliziranega) premoženja ali odškodnino za to celotno premoženje, ki pa je po presoji sodišča, z navedeno tujo pogodbo in na tej pogodbi sprejetimi predpisi, ki so bili socialno naravnani, zaradi lažjega vključevanja pregnancev in izgnancev na ozemlju Avstrije, ni mogoče nadomestiti.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.