Jedro

Mnenja o invalidnosti, ki jih v postopku ugotavljanja pravic iz zavarovanja pri toženi stranki dajeta invalidski komisiji I. in II. stopnje, imajo naravo izvedenskih mnenj le v teh - predsodnih postopkih, ne pa v postopku pred sodiščem, kjer je potrebno izhajati iz določb ZPP in upoštevati zahtevo po nepristranskem strokovnem mnenju, ki ga ne more podati organ ene od strank v postopku. Neprimerno je zahtevati od invalidske komisije II. stopnje še dodatno mnenje, temveč je v takšnih primerih potrebno postaviti sodnega izvedenca ali sodno izvedeniški organ.

Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je potrebno zdravstveno stanje tožnika, glede na različnost mnenj invalidskih komisij v predsodnem postopku, ter ob ugotovljeni invalidnosti I. kategorije tožnika v Bosni in Hercegovini, še dodatno razčiščevati in je v zvezi s tem pridobilo dvoje dodatnih dopolnilnih mnenj invalidskih komisij tožene stranke. Glede na različna mnenja izvedenskih komisij glede tožnikove invalidnosti je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in bi moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju načela materialne resnice pri ugotavljanju dejanskega stanja po uradni dolžnosti angažirati izvedence medicinske stroke. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 5. 4. 2013 in odločbe št. ... z dne 22. 1. 2013 ter, da se tožnik razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine ter sklenilo, da tožnik trpi sam svoje stroške postopka.

2. Sledilo je ugotovitvam tožene stranke, saj je ta tekom sodnega postopka izdelala dve dopolnilni mnenji, iz katerih izhaja, da pri tožniku zdravljenje oz. rehabilitacija srca ni bila dokončana, saj ni izvidov lečečega zdravnika, ki bi to dokazovali, invazivna diagnostika pa tudi ni bila narejena in tako ni bilo mogoče ugotoviti invalidnosti. Enako je razvidno tudi glede psihiatričnega zdravljenja tožnika. Tožnik se je zdravil, bil je tudi hospitaliziran, torej je bil še v procesu zdravljenja, zato invalidnosti do dneva izpodbijane odločbe ni bilo mogoče ugotoviti.

3. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča preuranjena, vsa razpoložljiva medicinska dokumentacija kaže na to, da se stanje pri tožniku ne bo izboljšalo, niti z nadaljnjim zdravljenjem. Njegovo zdravstveno stanje je tako težko, da ni pričakovati njegovega izboljšanja in se bo delazmožnost kvečjemu poslabšala. Iz navedenega razloga je bil tožnik v BIH spoznan za invalida I. kategorije. Pritožba meni, da so predpisi glede nastanka invalidnosti v Sloveniji in v BIH enaki le, da se presoja medicinskih izvidov razhaja. Nadalje meni, da v kolikor zdravljenje ni končano, potem tožena stranka ne bi mogla podati ocene invalidnosti, pač pa bi morala zahtevek zavrniti. V smeri ugotavljanja, ali je zdravljenje končano ali ne, bi sodišče moralo postaviti izvedenca medicinske stroke - kardiologa, ki bi po pregledu tožnika in medicinske dokumentacije podal mnenje o njegovi delazmožnosti. Meni, da je mnenje IK I. in II. stopnje najmanj pristransko in prilagojeno interesom, ki jih v tem sporu zasleduje toženka. IK druge stopnje je pri tožniku zaradi psihičnih težav ugotovila invalidnost I. kategorije od 1. 10. 2014. Ni pa ugotovila karidoloških težav, čeprav so psihične težave posledica ptsp, kardiloških težav in alkoholizma. Skupek vseh teh bolezni kaže, da je tožnik popolnoma nesposoben za delo in pri navedenih diagnozah in 55. letih ni pričakovati izboljšanja stanja, ki je dokončno. Sodišče bi zaradi spoštovanja načela iskanja materialne resnice moralo po uradni dolžnosti angažirati izvedenca medicinske stroke, ki bi, po pregledu tožnika in kompletne medicinske dokumentacije, podal mnenje o njegovi delazmožnosti in jo tudi časovno opredelil. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa 2. odstavek 350 člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče preuranjeno odločilo o predmetni zadevi, saj ni ugotovilo dejanskega stanja v obsegu, da bi lahko pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 81. člena in v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 5. 4. 2013, s katero se je zavrnila pritožba, ki jo je vložil tožnik zoper odločbo Območne enote A., št. ... z dne 22. 1. 2013. S slednjo je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ker je bil tožnik spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti od 30. 7. 2012 dalje.

7. Upoštevajoč, da se je postopek začel dne 6. 7. 2012 je glede na določilo 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 in naslednji, ZPIZ-2) pravna podlaga za razsojo predmetne zadeve podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, ZPIZ-1). Ta v 1. odstavku 60. člena določa, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Invalidnost se po 2. odstavku istega člena razvršča v tri kategorije. V I. kategorijo se razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo se razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. V III. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oz., če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. V skladu z 61. členom se preostala delovna zmožnost ugotavlja pri invalidnosti II. in III. kategorije. Pogoji za pridobitev invalidske pokojnine so določeni v 67. členu. Pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije oz. zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnosti II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; oz. zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oz. prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oz. 61 let starosti (ženska).

8. Kakor ugotavlja prvostopenjsko sodišče je toženka v predsodnem postopku pri tožniku najprej ugotovila III. kategorijo invalidnosti, nato pa z dokončno odločbo odločila, da zdravljenje pri tožniku še ni zaključeno ter zato invalidnost še ni podana. Prvostopenjsko sodišče je zaradi navedenega izvedlo dokaz z dvema dopolnilnima izvedenskima mnenjema Invalidske komisije II. stopnje.

9. Mnenje o invalidnosti, ki jih v postopku ugotavljanja pravic iz zavarovanja pri toženi stranki da je Invalidska komisija I. in II. stopnje, imajo naravo izvedenskih mnenj le v teh - predsodnih postopkih, ne pa v postopku pred sodiščem, kjer je potrebno izhajati iz določb ZPP in upoštevati zahtevo po nepristranskem strokovnem mnenju, ki ga ne more podati organ ene od strank v postopku. Kot se je revizijsko sodišče že večkrat izjasnilo (sklep VIII Ips 3/2006, sodba VIII Ips 173/2010, sodba VIII Ips 324/2009 itd.) je neprimerno zahtevati od invalidskih komisij II. stopnje še dodatno mnenje, temveč je v takšnih primerih potrebno postaviti sodnega izvedenca ali sodno izvedeniški organ.

10. Prvostopenjsko sodišče je očitno štelo, da je potrebno zdravstveno stanje tožnika, glede na različnost mnenj invalidskih komisij v predsodnem postopku, ter ob ugotovljeni invalidnosti I. kategorije tožnika v BIH, še dodatno razčiščevati in je v zvezi s tem pridobilo dvoje dodatnih dopolnilnih mnenj invalidskih komisij tožene stranke. Iz dopolnilnih mnenj je razvidno, da je invalidska komisija naprej ugotovila enako kakor v predsodnem postopku, da pri tožniku zdravljenje še ni zaključeno, tako na kardiološkem kakor psihiatričnem področju. V naslednjem dopolnilnem mnenju, pa je podala mnenje, da je pri tožniku zaradi posledic bolezni od 1. 10. 2014 podana in utemeljena I. kategorija invalidnosti, kar naj bi izhajajo iz izvida specialista nevropsihiatra.

11. Ob tako različnih mnenjih glede invalidnosti, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Prav ima pritožba, ko navaja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče ob upoštevanju načela materialne resnice pri ugotavljanju dejanskega stanja po uradni dolžnosti angažirati izvedence medicinske stroke.

12. Pri tožniku obstaja vrsta diagnoz na različnih zdravstvenih področjih (internistični, kardiološki, psihiatrični). V zvezi s tem bo potrebno ugotoviti ali je zdravljenje do izdaje dokončne odločbe (5. 4. 2013) že bilo končano in na katerih področjih ter kako ugotovljene spremembe v zdravstvenem stanju tožnika vplivajo na delovno zmožnost. V zvezi s tem bo potrebno ugotoviti ali pri njemu obstoji preostala delovna zmožnost ali ne in če v kakšnem obsegu. Na ta vprašanja bo potrebno v nadaljnjem postopku še odgovoriti. Prav tako na pripombe tožnika, ki gredo tako v smer, da je bilo zdravljenje končano in da je iz že obstoječih izvidov in izvidov, ki so bili naknadno priloženi v sodnem postopku nedvoumno moč ugotoviti, da je pri tožniku zdravljenje dokončano in je njegovo stanje takšno, da ni več dela zmožen. Tako zaradi psihičnih kakor internističnih oz. kardioloških težav.

13. Na navedena vprašanja bo sodišče prve stopnje v novem postopku odgovorilo šele po pridobitvi ustreznih mnenj sodnih izvedencev medicinske stroke s področji, kjer so vodilne tožnikove bolezni. Sodišče bo v okviru novega sojenja po potrebi izvedlo še druge dokaze, da bo dejansko stanje v popolnosti ugotovljeno in šele nato o zadevi meritorno odločilo.

14. Pritožbeno sodišče je odločitev sprejelo na podlagi 335. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede na naravo stvari in okoliščine primera, samo ne more dopolniti postopka ter odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Zaradi tega je sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V skladu s 3. odstavkom 365. člena ZPP je pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo.