Jedro

Glede na določila SPZ in ZZK-1 je določilo 5. člena ZKme-1 mogoče razlagati zgolj tako, da ima, dokler se ne dokaže drugače, pravico uporabe zemljišč tista oseba, ki je kot lastnik vpisana v zemljiško knjigo. Tisti, ki trdi drugače tj., da je "izvenknjižni" lastnik, mora to šele dokazati in sicer bodisi tako, da mu oseba, ki je vpisana kot lastnik, izda listino, ki omogoča njegov vpis v zemljiško knjigo, bodisi s pravnomočno sodbo. Zato je toženka pravilno štela, da je lastnik spornih nepremičnin A., ki se očitno ne strinja (več) s tem, da so ta zemljišča kot GERK upoštevana kot del kmetijskega gospodarstva tožnika. Pravilno je tudi ravnala, ko je štela, da v postopku izbrisa GERK iz RKG upravni organ ne more odločati o tem, ali je lastninska pravica priposestvovana oziroma na katerih delih zemljišč naj bi do tega prišlo, ampak mora pri odločitvi upoštevati zemljiškoknjižno stanje, kakršno je ob izdaji odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Škofja Loka (v nadaljevanju prvostopenjski organ) na podlagi 143. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) in 32. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju Pravilnik) ugodila zahtevi A. za izbris delov GERK na nepremičninah s parcelnimi številkami 50, 51, 146, 147 in 150, vse k.o. ..., kjer so vpisani del GERK PID 366566, del GERK PID 5145046, del GERK PID 5145027 in del GERK PID 3250390, vsi pripisani h KMG-MID številki 100343649 nosilca B.B., živečega na naslovu ... Odločeno je še, da bo upravna enota po dokončnosti odločbe po uradni dolžnosti vpisala spremembo v evidenco GERK (točka 2 izreka) in o vpisani spremembi stranko obvestila z izpisom iz registra kmetijskih gospodarstev (točka 3 izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ navaja, da je prejel vlogo A., da določeni nosilci kmetijskih gospodarstev, med njimi tudi tožnik, niso upravičeni do vrisa GERK-ov na zemljiščih last Republike Slovenije. Prvostopenjski organ je vpogledal v zemljiško knjigo in ugotovil, da je kot lastnik nepremičnin 50, 51, 146, 147 in 150, vse k.o. ... res vpisana Republika Slovenija, GERK za dele teh zemljišč pa so pripisani h KMD-MID nosilca B.B.. Zaradi dvoma v pravilnost prijavljenih podatkov je tožnika kot nosilca kmetijskega gospodarstva in spornih GERK-ov pozval, da predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe zemljišč. Tožnik je predložil menjalno pogodbo, sklenjeno dne 12. 1. 1987 z B., iz katere je razvidno, da je zamenjal svoje parcele za dele parcel 50, 51, 146, 147 in 150, vse k.o. ..., ki so bile tedaj v uporabi B. Kot odločilno za odločitev šteje, da je tožnik sicer pridobil zemljišča, vendar pa bi morala biti za pridobitev lastninske pravice menjava izvedena tudi v zemljiški knjigi. Zato se ne more šteti, da ima pravico do uporabe zemljišč in vrisa GERK na teh zemljiščih, še posebej, ker mu uporabo odreka tudi lastnik.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Navaja, da gre v primeru, ko stranke v postopku zatrjujejo, da je lastništvo drugačno kot v zemljiški knjigi, za civilnopravni spor, ki v upravnem postopku ni predhodno vprašanje (sodba I U 1350/2009). Upravni organ nima podlage, da bi to vprašanje reševal sam, oziroma da postopek glede vrisa oziroma izbrisa GERK-a izpelje kako drugače, kot je razvidno iz prvostopne odločbe. Nepravilno bi bilo ravnanje, če bi sam ugotavljal lastnino na parceli, saj je to v pristojnosti drugega državnega organa, v trenutku izdaje te odločbe pa je potrebno upoštevati trenutno pravno stanje.

4. Tožnik vlaga tožbo, ker se z izpodbijano odločbo ne strinja. Navaja, da je A. zahteval izbris GERK-ov na določenih delih nepremičnin, ki jih tožnik zakonito poseduje že od 1978. leta na podlagi menjalne pogodbe z dne 12. 1. 1987, ki je bila predložena javnemu pravobranilstvu in potrjena s strani upravnega organa. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da je tožnik leta 1978 dal svoja zemljišča v menjavo za zemljišča, ki so bila ob sklepanju menjalne pogodbe last B., v korist katerega je bila leta 1963 izvedena arondacija. Tožnik oziroma njegov pravni prednik sta zaradi te arondacije svoja zemljišča odstopila B., ki jih je potem razdeljeval drugim kmetom. Tožniku so v menjavi pripadla zemljišča, na katerih ima GERK, njegova zemljišča pa lastniško posedujejo drugi kmetje, ki na njegovih zemljiščih uveljavljajo GERK, ker jih od arondacije uporabljajo in uživajo v dobri veri kot svoje. Za tožnika je nesporno, da ni zemljiškoknjižni lastnik delov parcel 50, 51, 146, 147 in 150, vse k.o. ..., ki jih je pridobil v dejansko last in posest v letu 1978, ko je aronadcijskemu upravičencu izročil svoja zemljišča parc. št. 49, 52, 56 in 156 k.o. ... Toženka je ugodila zahtevi A. iz formalističnega razloga, ker tožnik ni zemljiškoknjižni lastnik, ni zakupnik in tudi nima soglasja lastnika zemljišč. Vendar je tožnik z menjavo nesporno postal dobroverni lastniški posestnik spornih nepremičnin in kot tak je na podlagi določbe 43. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in prej Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih lastninsko pravico priposestvoval. Za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem pa vknjižba ni potrebna. V 5. členu ZKme-1 ni določeno, da ima nosilec pravico do uporabe zemljišč le, če je vknjižen v zemljiško knjigo. Pravilnik v 32. členu sicer govori o lastnikih vpisanih zemljišč, kar pa je v nasprotju z ZKme-1. Izbris bi bil tudi nepošten, saj se stranke že dlje časa trudijo, da bi se stanje s A. uredilo, vendar slednji za to nima posluha, njegovo ravnanje pa je nemoralno in zavržno.

5. Ker do geodetske odmere ni prišlo vse do leta 1995, dodatka, ki bi omogočal zemljiškoknjižni prepis, ni bilo mogoče skleniti, v tem letu pa je bila v zemljiško knjigo na podlagi zakona kot lastnik formalno vpisana Republika Slovenija. A. doslej ni nikdar oporekal, da je tožnik nosilec GERK. Tožnik je na A. naslovil številne vloge, da bi se stanje uredilo. A. je v pozivu z dne 2. 12. 2016 tožniku priznaval pravice na zemljiščih, na katerih ima GERK, njegovo stališče pa je bilo, da prepis ni možen, ker je na parcelah 146, 147, in 150 zaznamovana zaznamba spora. Ker je o enakem lastninskem sporu v korist C.h odločeno s priloženimi sodbami, je to dokaz, da bo sodišče enako odločilo tudi v tožnikovem sodnem sporu. Z izbrisom GERK je tožniku kršena ustavna pravica do zasebne lastnine na spornih zemljiščih in s tem tudi do pravice pripadajočih subvencij, ker zemljišča potrebuje in jih obdeluje. Predlaga spremembo izpodbijane odločbe tako, da se zahtevek A. zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov.

6. V pripravljalni vlogi z dne 5. 10. 2017 je tožnik sodišču sporočil, da je vložil tožbo, s katero uveljavlja, da je pridobil lastninsko pravico na parcelah 50, 51, 146, 147 in 150 k.o. ... na originaren način tj. s priposestvovanjem. Predlagal je, da sodišče odločanje v tem postopku prekine do pravnomočne odločitve v sporu, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju opr.št. IP 256/2017. 7. Toženka v odgovoru na tožbo kot neutemeljene prereka vse tožbene navedbe iz razlogov, ki so že navedeni v obrazložitvi obeh odločb ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Stranka z interesom A. v odgovoru na tožbo navaja, da je odločba pravilna in zakonita. Tožnik s sklenitvijo menjalne pogodbe ni pridobil lastninske pravice, za priposestvovanje pa bi moral biti v zmoti glede tega, komu nepremičnina dejansko pripada. Za njegovo zmoto pa ne zadošča samo dejanska ugotovitev, da ni vedel, da ni lastnik, temveč mora biti zmota tudi opravičljiva. Tožnik že od menjalne pogodbe naprej dobro ve, da se v zemljiško knjigo ne more vpisati, zato ne more biti v dobri veri. Predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po drugem odstavku 5. člena Zakona o kmetijstvu (ZKme-1) se šteje, da ima nosilec pravico do uporabe zemljišč iz prejšnjega odstavka, če je lastnik ali zakupnik zemljišč oziroma ima za uporabo zemljišč pridobljeno soglasje lastnika zemljišč ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč. Pri zemljiščih v solastnini ali skupni lastnini ima nosilec pravico do uporabe zemljišč v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča. 11. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik zemljišč, na katerih se GERK-i po izpodbijani odločbi izbrišejo, in da je kot lastnik vpisan A. Nadalje ni sporno, da tožnik v času izdaje odločbe ni bil zakupnik zemljišč, niti za uporabo zemljišča ni imel (več) soglasja lastnika zemljišč (ki to soglasje pogojuje s sklenitvijo zakupne pogodbe in plačilom zakupnine). Prav tako ni sporno, da je tožnik dne 12. 1. 1987 z B. sklenil menjalno pogodbo, iz katere je razvidno, da je zamenjal svoje parcele 49, 56 in 156 za dele parcel 50, 51, 146, 147 in 150, vse k.o. ...

12. Sporno pa je, ali je tožnik lastnik predmetnih delov parcel 50, 51, 146, 147 in 150, vse k.o. ... Tožnik namreč trdi, da je lastninsko pravico priposestvoval, medtem ko A. temu oporeka, saj trdi, da ni bil v dobri veri. V zvezi s tem je potrebno upoštevati prvi odstavek 11. člena SPZ, ki določa, da se domneva, da je lastnica oziroma lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. V 8. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) pa je določeno, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic (prvi odstavek). Kdor izpolni pogoje za vpis pravice oziroma pravnega dejstva v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve (drugi odstavek).

13. Glede na citirana določila SPZ in ZZK-1 je torej določilo 5. člena ZKme-11 mogoče razlagati zgolj tako, da ima, dokler se ne dokaže drugače, pravico uporabe zemljišč tista oseba, ki je kot lastnik vpisana v zemljiško knjigo. Tisti, ki trdi drugače tj., da je "izvenknjižni" lastnik, mora to šele dokazati in sicer bodisi tako, da mu oseba, ki je vpisana kot lastnik, izda listino, ki omogoča njegov vpis v zemljiško knjigo, bodisi s pravnomočno sodbo. Zato je toženka pravilno štela, da je lastnik spornih nepremičnin A., ki se očitno ne strinja (več) s tem, da so ta zemljišča kot GERK upoštevana kot del kmetijskega gospodarstva tožnika. Pravilno je tudi ravnala, ko je štela, da v postopku izbrisa GERK iz RKG upravni organ ne more odločati o tem, ali je lastninska pravica priposestvovana oziroma na katerih delih zemljišč naj bi do tega prišlo2, ampak mora pri odločitvi upoštevati zemljiškoknjižno stanje, kakršno je ob izdaji odločbe. Tožnik pa ima možnost v pravdnem postopku, ki ga je po vložitvi tožbe v upravnem sporu tudi sprožil, dokazati drugače, tj. da je lastnik delov parcel na podlagi priposestvovanja ali na kakšni drugi podlagi. Po 147. členu Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) gre za predhodno vprašanje tedaj, ko upravni organ naleti na tako vprašanje, da brez njegove njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve. V konkretnem primeru ne gre za tako vprašanje, saj to, kdo se šteje za lastnika nepremičnine, izhaja iz citiranih določil SPZ in ZZK-1. O tem, da se obstoj priposestvovanja ne ugotavlja v upravnem postopku, ker ne gre za predhodno vprašanje, je že zavzela stališče tudi sodna praksa.3

14. Nadalje je sporno, ali je tožnik že zgolj s predloženo menjalno pogodbo izkazal drugo pravno podlago, iz katere izhaja njegova pravica do uporabe zemljišč. Sodišče sodi, da že iz doslej navedenega izhaja, da je toženka pravilno štela, da je potrebno upoštevati zemljiškoknjižno stanje. Sodišče sodi, da se tisti del 5. člen ZKme-1, ki govori o drugi pravni podlagi, iz katere izhaja pravica do uporabe, lahko nanaša le na primer, ko je pravica te osebe vpisana v zemljiški knjigi (na primer služnostna pravica), ali če se v zemljiški knjigi vpisani lastnik z "nevknjiženo" pravno podlago strinja in priznava, da iz nje izhaja zatrjevana pravica uporabe zemljišč. Ne more pa veljati za primere, kadar oseba, ki je v zemljiško knjigo vpisana kot lastnik, zatrjevani pravici nosilca kmetijskega gospodarstva oporeka. V upravnem postopku mora namreč upravni organ upoštevati stanje, ki izhaja iz uradnih evidenc ali stanje, ki je med lastnikom in uporabnikom nesporno. Glede na to 32. člen Pravilnika tudi ni v neskladju z določbo 5. člena ZKme-1, saj določa le postopek ugotavljanja pravice do uporabe zemljišč, kadar nosilec kmetijskega gospodarstva ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine, ki je v registru kmetijskih gospodarstev vpisan kot del njegovega gospodarstva. Pravico do uporabe pa definira zakon tj. ZKme-1. 15. Toženka mora odločati glede na dejansko in pravno stanje zadeve ob izdaji odločbe, sodišče pa presoja, ali je bila odločba na ta dan pravilna in zakonita. Upoštevaje to stanje tožniku z izbrisom GERK ni kršena pravica do zasebne lastnine na spornih zemljiščih in pravica do pripadajočih subvencij. Ustavno sodišče v okviru 33. člena Ustave sicer nudi varstvo tudi tkim. pričakovanim pravicam, vendar pa v teh okoliščinah ne gre za tak primer. Tožnik je tisti, ki zatrjuje, da je na podlagi sklenjenega pravnega posla pridobil pravico, pri čemer je že (vsaj) nekaj časa seznanjen, da pogodba ni bila zemljiškoknjižno izvedena. Zato lastninske pravice ne more dokazati tako, kot to predvidevata 11. čl. SPZ in drugi odstavek 8. člena ZZK-1. Če A. prepisa lastninske pravice v zemljiški knjigi ni hotel opraviti sporazumno, je imel tožnik pravico in možnost, da svojo zatrjevano pravico uveljavi s tožbo. Ker tega ni storil, je tožena stranka skladno z določili ZKme-1, ZZK-1 in SPZ upoštevala uradne evidence. Zato tožniku pravice do subvencij niso bile kršene. To, ali je lastnik zemljišča, pa bo lahko dokazoval v pravdnem postopku, kar je v takšnih primerih običajen postopek in ne predstavlja kršitve pravice do zasebne lastnine.

16. Toženka je glede na navedeno pravilno izhajala iz zemljiškoknjižnega stanja na dan izdaje odločbe in tako ne obstaja pravna podlaga, da bi sodišče prekinilo postopek do konca pravdnega postopka. Če bo tožnik v njem dokazal, da je lastnik delov zemljišč 50, 51, 146 in 147 k.o. ... in bo posledično kot tak vpisan v zemljiški knjigi, bo lahko dosegel vpis zemljišča v grafično enoto rabe kmetijskega gospodarstva (GERK). Tedaj A. temu tudi ne bo mogel oporekati.

17. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker dokazi, ki jih stranka navaja v tožbi niso pomembni za pravilno odločitev v zadevi, večina od njih pa predstavlja tudi neupoštevno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

18. Odločitev o stroških postopka temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Po katerem ima nosilec kmetijskega gospodarstva pravico do uporabe zemljišč, ki so vpisana v register kmetijskih gospodarstev, če je lastnik zemljišč (...) 2 Pri čemer je za del teh zemljišč glede na tožbene navedbe potekala pravda za ugotovitev lastninske pravice za B.B., ki naj bi v pravdi uspel. 3 Glej I U 1502/2010 z dne 25. 1. 2011 in III U 403/2014 z dne 27. 11. 2015