Jedro

Prvostopno sodišče pravilno izpostavlja kot odločilno, da sta pravdni stranki v pogodbi oziroma aneksu k njej izrecno dogovorili, da v ceni minute 131,00 SIT ni vključen 19% DDV. In ker sta dogovorili kot osnovo za delitev skupni neto prihodek, to v povezavi z dogovorom o ceni minute storitve (brez DDV) pomeni, da v delež tožeče stranke na skupnem neto prihodku ni vključen DDV, kot to pavilno ugotavlja prvostopno sodišče. Prav dejstvo, da pogodba govori o neto ceni in neto prihodku, kaže, da sta pravdni stranki določili delitveno razmerje z namenom, da se vsaki od njiju zagotovi takšen sorazmeren neto delež, kot je dogovorjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2000/02871, z dne 13.4.2000, v 1. in 3. točki izreka (1. odst. izreka) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 160.841,00 SIT z obrestmi (2. odst. izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obravnavani spor izvira iz pogodbe št. 792/090 o posredovanju telekomunikacijskih zvez preko posebne telefonske številke iz skupine 090, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 28.7.1997 in aneksa št. 1 k pogodbi z dne 2.9.1999. V 4. odst. točke b 6. člena pogodbe sta dogovorili, da si operator (tožena strakna) pridrži 30% deleža od skupnega neto prihodka, tožeča stranka torej 70%. Sporno med pravdnima strankama pa je, ali je v teh 70% udeležbe na skupnem neto prihodku tožeče stranke vključen tudi davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). Predmet spora je torej cena storitve, kot to pravilno ugotavlja pritožnik. Prav to pa je prvostopno sodišče tudi imelo v mislih, ko je (sicer nekoliko nerodno) zapisalo, da je predmet spora plačilo DDV, ki ga je tožeča stranka obračunala na računih, izstavljenih toženi stranki za obdobje od 31.7.1999 do 30.11.1999, saj v nadaljevanju obrazložitve sodbe, ko pojasnjuje dogovor o delitvenem razmerju med strankama, obravnava dogovorjeno ceno storitve. Res je, kot pravi pritožnik, da je tožeča stranka upnik le za del skupnega neto prihodka od storitev. Kaj predstavlja neto prihodek od storitev, pa je potrebno razlagati v kontekstu celotnega zapisa točke b 6. člena pogodbe, kot je to tudi storilo prvostopno sodišče. Prvostopno sodišče pravilno izpostavlja kot odločilno, da sta pravdni stranki v pogodbi oziroma aneksu k njej izrecno dogovorili, da v ceni minute 131,00 SIT ni vključen 19% DDV.

In ker sta dogovorili kot osnovo za delitev skupni neto prihodek, to v povezavi z dogovorom o ceni minute storitve (brez DDV) pomeni, da v delež tožeče stranke na skupnem neto prihodku ni vključen DDV, kot to pavilno ugotavlja prvostopno sodišče. Prav dejstvo, da pogodba govori o neto ceni in neto prihodku, kaže, da sta pravdni stranki določili delitveno razmerje z namenom, da se vsaki od njiju zagotovi takšen sorazmeren neto delež, kot je dogovorjen. To pa se lahko le z razlogovanjem, da v delež tožeče stranke ni vključen DDV. Zato stališče pritožnika, da neto delitveni delež predstavlja bruto in ne neto ceno za tožnico v odnosu do toženke, ni pravilno. Pritožnik pravilno poudarja, da gre v delitev med strankama neto znesek, ki pa mu je potrebno prišteti DDV, tako kot mu je tožena stranka pri izstavljanju računov končnim uporabnikom (ko je prištela 19% DDV: 131,09 SIT + 19% je 156,00 SIT). 70% deležu skupnega neto prihodka tožeče stranke je torej potrebno prišteti tudi DDV. Tožena stranka je imela glede na določbo 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. list RS, št. 89/98, v nadaljevanju ZDDV) pri izračunu svoje davčne osnove tudi pravico odšteti DDV, ki ga vtožuje tožeča stranka.

Sklicevanje pritožnika na prakso realiziranja delitve skupnega neto prihodka med strankama pred uvedbo DDV pa je glede na gornje ugotovitve pritožbenega sodišča, ki so rezultat materialnopravne ocene sporne pogodbe, nerelevantno. Prvostopno sodišče sicer res ni ocenjevalo izpisa tožene stranke za mesec junij 1999, računa tožeče stranke z dne 24.6.1999, izpisa in obračuna tožene stranke za mesec junij 1999, računa tožeče stranke z dne 30.6.1999, kar kaže, da je te listine očitno (pravilno) ocenilo kot nepomembne za presojo v tej zadevi. Presoja 6. člena pogodbe pa predstavlja razlago materialnega prava. Ker je zapis navedene določbe jasen, listine, ki jih omenja pritožnik, za odločitev niso relevantne. Prvostopno sodišče zato, ker le-teh ni ocenilo, ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, kot mu očita pritožnik.

Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi se delila med pravdnima strankama cena storitev 156,00 SIT, temveč zgolj, da ji pripada dogovorjeni neto znesek storitve (70%), ki pa mu je potrebno prišteti DDV, kar pa še ne pomeni, da se DDV deli med strankama, kot si to razlaga pritožnik. Vprašanje, ali je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno delitveno razmerje na osnovi neto cene storitve, pa ni vprašanje delitve DDV in v zvezi s tem dopustnosti delitve DDV. Pritožnik ima prav, da je DDV prihodek države, kar pa še ne pomeni, da ga tožena stranka ni dolžna plačati tožeči stranki. Pritožnik ima tudi prav, da se DDV obračunava na podlagi obračunane realizacije, da obveznost plačila davka nastane ne glede na to, ali je znesek davka s strani tožene stranke plačan ali ne, kar pa ni odločilno za zadevo.

Odločilno je, kaj je bila dogovorjena cena storitve. V kolikor v neto ceni storitve ni vsebovan DDV, potem je tožeča stranka za ta DDV upnik do tožene stranke, in ne le dolžnik do države, kot to meni pritožnik. Ker hipotetično razlogovanje sodišča, ki ga graja pritožnik, za odločitev ni odločilno, pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na pritožnikove trditve v zvezi z njim.

Spremembe zakonodaje na davčnem področju (in možnost spemembe le-te), ki jih omenja pritožnik, pa narekujejo spremembo pogodbe oziroma takšne zapise v pogodbi, ki takšne spremembe že predvidevajo.

Prvostopno sodišče je torej pravilno materialno pravno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo. Prvostopno sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Prav tako niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki mu jih očita pritožnik, saj izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih. Razlogi sodbe pa niso sami s seboj v nasprotju in v nasprotju z listinami v spisu. Prvostopno sodišče je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.