Jedro

Dokazne ocene pritožnica ne more izpodbiti s povzemanjem delov izpovedi priče, ki naj bi govorile v prid njeni tezi, če jih hkrati ne ovrednoti glede na ugotovitve v izpodbijani sodbi, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o nasprotnem.

Ker je bila na vsakem od podredno vtoževanih računov dospelost jasno določena, ni mogoče sprejeti pritožbenega očitka, da se je tožena stranka znašla v situaciji, ko ji sploh ni moglo biti znano, kdaj je pričel teči zastaralni rok.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dopustilo spremembo tožbe, zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za plačilo 4.241,18 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za plačilo 5.965,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožeči stranki naložilo plačilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in primarno predlagala spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbenih razlogov in potrditev izdane sodbe ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek nanašata na voznine za prevoze blaga, ki jih je tožeča stranka opravila po naročilu tožene stranke v letu 2020. S pogodbe o prevozu tovora se je tožeča stranka kot prevoznik zavezala, da bo tovor prepeljala v namembni kraj in ga izročila prejemniku ali drugi pooblaščeni osebi, tožena stranka kot pošiljatelj pa, da ji bo plačala dogovorjeno voznino (24. člen Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu - ZPPCP-1). Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so bili prevozi opravljeni na (večinoma mednarodnih) relacijah, navedenih v predloženih računih, ki prav tako razkrivajo dogovorjeno ceno (voznino). Nadalje tudi ni bilo sporno, da so bili ti računi vsaj delno plačani na podlagi dobropisa 205-20 z dne 13. 5. 2020, kompenzacije z dne 20. 5. 2020 in bančnih nakazil tožene stranke z dne 23. 7. 2020 in 18. 9. 2020. Med pravdnima strankama pa je bilo sporno, katere voznine je tožena stranka plačala in v kolikšnem obsegu.

6. Tožena stranka je zatrjevala, da sta bila primarno vtoževana računa 079/20 in 080/20 plačana na način, ki po eni strani upošteva nesporno vsebino dobropisa 205-20 z dne 13. 5. 2020, po drugi strani pa glede izvedenih denarnih nakazil zakonski vrstni red vračunavanja izpolnitve, ki se ob odsotnosti sporazuma med upnikom in dolžnikom ter dolžnikove izjave opira na datum zapadlosti terjatev (prvi in drugi odstavek 287. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Nasprotno je tožeča stranka zatrjevala obstoj ustnega dogovora o odložitvi zapadlosti navedenih dveh računov, ki naj bi ga sklenila zastopnika A. A. in B. B., in na ta način utemeljevala drugačen vrstni red vračunavanja.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka ni dokazala dogovora o odlogu zapadlosti računov 079/20 in 080/20. Pritožbeni očitek o neustrezni dokazni oceni izpovedi A. A. je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v sodbi korektno povzelo bistveno vsebino vseh izvedenih dokazov ter se obrazloženo izreklo o njihovi dokazni vrednosti. Dokazna ocena izpovedi A. A. in B. B. je izčrpna in prepričljiva, zato višje sodišče vanjo ne dvomi. Sodnik sodišča prve stopnje je tisti, ki je videl in neposredno zaslišal oba zastopnika in je z razlogi, ki so logični in življenjsko sprejemljivi, zadostno ter prepričljivo obrazložil, zakaj ga je B. B. prepričal, A. A. pa ne. Poleg osebnega vtisa ob zaslišanju so bile pri dokazni oceni pomembne tudi konkretno izpostavljene nedoslednosti in nejasnosti v izpovedi A. A. Takšne dokazne ocene pritožnica ne more izpodbiti s povzemanjem delov izpovedi A. A., ki naj bi govorile v prid njeni tezi, če jih hkrati ne ovrednoti glede na ugotovitve v izpodbijani sodbi, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o nasprotnem. Že zato, ker je B. B. obstoj dogovora o odlogu zapadlosti jasno in odločno zanikal, pritožnica ne more uspeti z očitkom, da o obstoju takšnega dogovora ni povedal nič konkretnega. Dokazne ocene tudi ne more spremeniti pritožbeni očitek, da obstoj dogovora potrjuje dejstvo, da sta se računa 079/20 in 080/20 nanašala na italijanskega naročnika, za katerega tožena stranka ni imela zagotovila o datumu plačila. Pritožnica namreč prezre, da ni prerekala navedb tožene stranke, da se je na istega poslovnega partnerja in posel nanašal tudi račun 078/20, vendar zanj ni niti zatrjevala, da bi bil zaradi navedenega razloga tudi vključen v dogovor o odlogu zapadlosti. Po drugi strani pa je bil račun 079/20 delno poravnan s kompenzacijo z dne 20. 5. 2020, čeprav je zanj zatrjevala, da je bil vključen dogovor o odlogu zapadlosti. Sodišče prve stopnje je nadalje v presojo vključilo tudi okoliščino, da je tožeča stranka tožbo vložila še pred iztekom zatrjevane zapadlosti. Pritožbeno izpostavljen razlog, da je to storila, ker je prišlo do spora s toženo stranko v zvezi z drugimi posli, ni pravno relevanten, saj kasnejši spor niti ne bi mogel vplivati na zaveze iz predhodnega dogovora o odlogu zapadlosti. Upoštevajoč navedeno višje sodišče zaključuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, zaključek, da tožeča stranka ni dokazala dogovora o odlogu zapadlosti računov 079/20 in 080/20, pa pravilen.

8. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da velja za zastaranje vtoževane terjatve za plačilo voznine enoletni zastaralni rok iz prvega odstavka 93. člena ZPPCP-1. Ker drugi odstavek 93. člena ZPPCP-1 ureja le tek zastaranja za terjatve zaradi poškodbe ali izgube tovora oziroma prtljage in terjatve zaradi zamude pri prevozu tovora, je treba glede teka zastaranja za vtoževane terjatve uporabiti prvi odstavek 336. člena OZ, po katerem začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega.

9. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je zastaranje podredno vtoževanih računov 078/20, 081/20, 116/20 in 207/20 začelo teči naslednji dan po njihovi dospelosti. Ker je bila na vsakem od podredno vtoževanih računov dospelost jasno določena, ni mogoče sprejeti pritožbenega očitka, da se je tožena stranka znašla v situaciji, ko ji sploh ni moglo biti znano, kdaj je pričel teči zastaralni rok. Tudi pritožbeni očitek, da je bila zavedena, ker je tožena stranka šele v sodnem postopku podala ugovor glede vrstnega reda vračunavanja plačil računov 079/20 in 080/20, ne more predstavljati pravno relevantnega razloga, zaradi katerega bi bil pričetek teka zastaralnega roka za podredno vtoževane račune 078/20, 081/20, 116/20 in 207/20 drugačen, kot to določa zakon. Hkrati pa tudi ne predstavlja okoliščin oziroma ravnanj, zaradi katerih že po zakonu zastaranje ne bi teklo.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 19. 10. 2020 dolg priznala v višini 2.524,73 EUR in bi sodišče zahtevku tožeče stranke moralo ugoditi že na podlagi pripoznave. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da je tožena stranka v ugovoru priznala obstoj dolga po računih 116/20, 122/20 in 207/20, na katere se je nanašal izpis odprtih postavk, ki ga je priložila svojemu ugovoru. Tedanji zahtevek navedenih računov ni obsegal, saj je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi predloga za izvršbo, ki je obsegal plačilo računov 079/20 in 080/20. Ker je torej tožena stranka v ugovoru priznala obstoj terjatev, ki niso bile predmet tožbenega zahtevka, njena izjava ne utemeljuje sodbe na podlagi pripoznave (316. člena ZPP). Dokler tožbenega zahtevka ni, ga tudi ni mogoče pripoznati. Podredni tožbeni zahtevek, ki je med drugim vključeval tudi plačilo dveh računov iz ugovora tožene stranke (116/20 in 207/20), je tožeča stranka vložila šele 11. 7. 2022. Po prejemu podrednega tožbenega zahtevka, pa je tožena stranka podala ugovor zastaranja. Sodišče je priznanje tožene stranke iz ugovora z dne 19. 10. 2020 pravilno štelo kot pripoznavo dolga v smislu 364. člena OZ, ki je pretrgala zastaranje, ne pa tudi kot odpoved zastaranju (340. in 341. člen OZ), saj v tistem času nobena terjatev po navedenih dveh računih še ni bila zastarana.

11. Ob upoštevanju prvega odstavka 93. člena ZPPCP-1 v zvezi s prvim odstavkom 336. člena, 337. členom in 364. členom OZ je zato sodišče prve stopnje podredni tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

12. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora povrniti njene pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Višje sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (OT) in ji priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo, 2% za materialne stroške, 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 279,99 EUR. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).