Jedro

Stranka nima pravice zahtevati, da se narok snema; gre za diskrecijo sodnika, ki se lahko odloči, da se zapisnik vodi s pomočjo tehničnih sredstev ali da se stenografira.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. tč.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 18719/2015 z dne 24. 2. 2015 v v veljavi za 103,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2015 in za 44 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2015 (I.). Za 11,58 EUR je sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II.) ter toženki v 8 dneh naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice 63,40 EUR.

2. Toženka se proti sodbi pritožuje, očitno proti zanjo neugodnem obsodilnem delu (I. in III. tč.). Navaja, da zaradi odsotnosti tožnice ni imela možnosti dokazovanja in da glavna obravnava ni bila javna in da se ni snemala. Nadalje očita, da bi moralo sodišče s pomočjo izvedenca ugotoviti tehnično "ispravnost", da bi moralo zaslišati tudi pričo A., ali pa vse stanovalce na ... Navaja, da je zaradi nedelovanja telefonske povezave utrpela škodo. Meni, da je prišlo do naklepnih kršitev njenih ustavnih pravic.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pred sodiščem prve stopnje je postopek pravilno potekal po pravilih, ki veljajo za spore majhne vrednosti. V teh se po določbi 1. odst. 458. čl. ZPP sodba lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Toženki je bila dana možnost obravnavanja in ji procesne pravice niso bile relevantno kršene. Odsotnost stranke z naroka v ničemer ne vpliva na možnost dokazovanja nasprotne stranke. Stranka nima pravice zahtevati, da se narok snema; gre za diskrecijo sodnika, ki se lahko odloči, da se zapisnik vodi s pomočjo tehničnih sredstev ali da se stenografira (1. odst. 125. čl. ZPP). Ne drži, da glavna obravnava ni bila javna, vendar sodišče ne more skrbeti za to, da se bo javnost glavnih obravnav dejansko udeleževala oz. kako. Res je sicer, da je sodnica pred začetkom naroka iz razpravne dvorane napotila A. A., očitno zato, ker ga je toženka predlagala za pričo. Tako ravnanje bi bilo sicer pravilno, če bi sodišče nameravalo to pričo zaslišati, pa je ni in bi to lahko v tistem trenutku že vedelo. G. A. A. je zato po nepotrebnem postavilo pred vrata, vendar pa ni mogoče reči, da je sodišče s tem popolnoma izključilo javnost. 7. Kot zgoraj pojasnjeno, se sodba v bagatelnih sporih ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče torej vezano (in se v presojo dokazov zato ne more spuščati), toženka ni dokazala, da so bile storitve tožnice nekvalitetne, zaradi česar jih ne bi bila dolžna plačati. Ker ni sporno, da jih ni plačala, jih je dolžna plačati, dokler naročniškega razmerja ni prekinila (zaradi česar je bil del tožničinega zahtevka zavrnjen).

8. Ker je odločitev tudi materialnopravno pravilna (1. odst. 239. čl. Obligacijskega zakonika), je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niti zatrjevani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani (2. odst. 350. čl. ZPP).