Jedro

Disciplinski organi niso vezani na pravno kvalifikacijo v vloženi zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, ampak samo na opis dejanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožeče stranke (predlagatelja) na razveljavitev sklepov samoupravnih organov tožene stranke (udeleženka), na podlagi katerih mu je prenehalo delovno razmerje zaradi ugotovljene hujše kršitve delovnih dolžnosti.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča. Sprejelo je vse njegove dejanske ugotovitve, pritrdilo pa je tudi njegovi pravni presoji.

Zoper pravnomočno odločbo je tožnik vložil pravočasno revizijo na podlagi določb 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da so že samoupravni organi tožene stranke, posledično pa tudi obe sodišči, grobo kršili pravila disciplinskega postopka. Krivda za kršitev delovnih obveznosti, ki so jo ugotovili in za katero so mu izrekli ukrep, ni bila ugotovljena po zahtevi za uvedbo postopka, ki jo je podpisal direktor. To pa pomeni, da je ugotovitev krivde glede kršitve delovnih obveznosti po 14. točki 20. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti bila samovoljna. Zato predlaga, da sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijani odločbi tako, da zahtevku tožnika ugodi oziroma podredno, da razveljavi odločbi obeh sodišč ter zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je revizijo vložila na temelju določb prvega odstavka 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94). Tretji odstavek 73. člena tega zakona določa, da revizijsko sodišče preizkusi revizijsko odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da sodišče samo ni dolžno paziti niti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, niti na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP), mimo v reviziji zatrjevanih revizijskih razlogov. Ni sprejemljiv revizijski očitek, da so bila že v disciplinskem postopku pred takratnimi samoupravnimi organi tožene stranke, kasneje pa tudi pred obema nižjima sodiščema, kršena pravila disciplinskega postopka. Res je sicer, da je bila direktorjeva zahteva za uvedbo disciplinskega postopka, ki jo je ta podal 19.5.1986, vsaj nespretna, kot je tudi res, kar navaja revident, da mu v postopku, ni bilo dokazano, da bi storil tisto dejanje, ki mu je bilo direktno očitano. Vendar pa je treba direktorjevo zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka razlagati nekoliko širše. Sam opis dejanskega stanja kršitve delovne obveznosti, ki naj bi bila v tem, da je tožnik "dne 17.5.1986 prisostvoval in hotel pomagati ..., kateri je bil v vinjenem stanju, prehod čez ograjo pri obratu družbene prehrane ob prihodu v nočno izmeno ob 23.40 uri", vsebuje vsaj še dve možni kršitvi delovnih dolžnosti. Zaradi prisostvovanja opisanemu dogodku izven območja, kjer bi moral opravljati delo, je moral zapustiti delovno mesto ali se na njem sploh ne pojaviti, tako da bi lahko bili podani elementi kršitve delovnih obveznosti neopravičenega zapuščanja del oziroma nalog med delovnim časom (lažja kršitev delovnih obveznosti po 3. točki 19. člena pravilnika), prav tako pa so lahko zaradi odsotnosti z delovnega mesta, ki je po navedbah v zahtevi trajala od pričetka nočne izmene do 23.40 ure, podani elementi kršitve delovne obveznosti neizpolnjevanja ali nevestnega, nepravočasnega ali malomarnega izpolnjevanja delovnih in drugih obveznosti (hujša kršitev delovnih obveznosti po 14. točki 20. člena pravilnika). Ker disciplinski organi niso vezani na pravno kvalifikacijo v vloženi zahtevi, ampak samo na opis dejanja, zato ni sprejemljiv revizijski očitek, da sta disciplinski komisiji, nato pa tudi obe nižji sodišči, spoznali tožnika za odgovornega kršitve delovne obveznosti mimo zahteve direktorja, kar naj bi tudi pomenilo zmotno uporabo materialnega prava.

Ker je bilo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče pri odločanju vezano, ocenjeno, da gre v tožnikovem primeru, ne samo za neopravičeno zapuščanje del oziroma nalog med delovnim časom, kar bi predstavljalo lažjo kršitev delovnih obveznosti po 3. točki 19. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev, ampak že za neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno ali malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti po 14. točki 20. člena, kar je hujša kršitev delovnih obveznosti, je bila pravilna odločitev obeh nižjih sodišč, da je že prvostopenjski disciplinski organ, ki je prav tako ugotovil hujšo kršitev delovnih obveznosti po tej točki, imel pravno podlago za izrek takega ukrepa, kot je preklic pogojnega disciplinskega prenehanja delovnega razmerja. To je omogočal 29. člen istega pravilnika. Čeprav je bilo kasneje v sodnem postopku sicer ugotovljeno, da tožnik res ni sodeloval pri prehodu sodelavca v tovarniške prostore preko ograje, kar naj bi skupaj z ravnanjem tožnika v vratarnici predstavljalo hujšo kršitev delovnih obveznosti povzročanja nereda ali pretepa v organizaciji, glede katere je prvostopenjska disciplinska komisija sprejela stališče, da jo je storil, višja disciplinska komisija pa je ugotovitve in odločitev prve potrdila, je že storitev ugotovljene kršitve delovnih obveznosti, ki smiselno izhaja iz direktorjeve zahteve, taka, da je opravičila izrečeni ukrep. Zato ob upoštevanju dejanskih ugotovitev nižjih sodišč v postopku, revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in da zato ni mogoče slediti revizijski navedbi glede zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče je zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo ob upoštevanju določb 393. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).