Jedro

Ni treba, da lastnik zemljišča vloži tožbo proti tistemu, ki naj bi služnost priposestvoval, da bi tako pokazal svoje nasprotovanje. To je podano že v primeru, če je lastnik jasno in nedvoumno z besedami ali dejanji dal vedeti, da se z vožnjami ali hojo ne strinja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi J.K., ki je zahteval, da se ugotovi, da za potrebe vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 126 stavbišče in 203/2 k.o. T., ki sta last toženca J.P., ne obstaja služnostna pravica voženj v breme vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 34 stavbišče in 203/1 k.o. T., ki sta last tožnika J.K.. Po tožbi J. P. je glede istih nepremičnin ugotovilo služnostno pravico hoje in vožnje in sicer po dveh služnostnih poteh: po eni, ki se odcepi od javne poti in vodi pred glavnim vhodom v hišo toženca naravnost v smeri glavnega vhoda v hišo tožnika, in po drugi, ki vodi od iste javne poti za hišo toženca ob meji s parcelo št.203/4 k.o. T., naravnost na zadnjo stran hiše parc. št. 126 k.o. T.. Odločilo je, da mora toženec J.K v 15 dneh izstaviti tožniku ustrezno zemljiškoknjižno listino in da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške. Ugotovilo je, da je J. P. kot lastnik služečega zemljišča omenjeni služnostni pravici priposestvoval. Proti sodbi se pritožuje J. K. iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja: P.-jevi so imeli le malo zemljišč. Zato niso potrebovali voženj sena, krme in podobno. Vozili so s samokolnico krmo za prašiče po bližnjici s ceste Novo mesto - Metlika. Traktor imajo P.-jevi največ 10 let. Obseg voženj se je povečal. Zaradi prekratkega časa in stalnega nasprotovanja služnosti niso mogli priposestvovati. To velja za pot pred hišo K.-jevih, enako pa tudi za pot za hišo K.-jevih in pred hišo sosede H.-jeve. V postopku je ostalo sporno, kakor so sploh vozili. V kratkem času, kolikor so imeli pitance, pa poti niso mogli priposestvovati. Pritožba nato podrobno razčlenjuje, kaj je povedala ena in druga priča in da naj bi te izpovedbe kazale, da je odločitev sodišča napačna in da v sodbi manjkajo tudi razlogi o odločilnih dejstvih. Dokazni postopek je pokazal, da je tožeča stranka nasprotovala izvrševanju voženj, da je tožena stranka to vedela in se tega zavedala. Ni treba, da bi moral lastnik služeče stvari vložiti tožbo, da bi na ta način dokazal, da vožnjam nasprotuje. Pri zahtevku kot je postavljen v nasprotni tožbi, gre tudi za razširitev obsega prejšnjih spornih voženj, saj se v nasprotni tožbi zahteva ugotovitev služnosti voženj neomejeno, kar pomeni tudi za dokupljeni vinograd in še za neko drugo zemljišče, tožena stranka pa si lasti vožnje tudi s tovornimi vozili, s traktorjem s prikolicami in tako dalje.

Pritožba je utemeljena.

Dejansko stanje ni razjasnjeno v takem obsegu, da bi bilo mogoče z gotovostjo odločiti o tožbenem zahtevku. Zato je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo opravilo novo glavno obravnavo (čl. 370/1 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Kolikor gre na splošno za vprašanje, ali so J. P. in njegovi ljudje ter v korist njegovih zemljišč vozili po spornih poteh, sodišče druge stopnje kljub drugačnim pritožbenim trditvam nima pomislekov proti ugotovitvam sodišča prve stopnje. V tem delu je dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva. Ni res, kar trdi pritožba, da v tem delu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, saj je v tem obsegu sodišče prve stopnje ocenilo izpovedbe prič in tudi pojasnilo, zakaj šteje, da so vožnje po eni in drugi poti dokazane. V tem obsegu gre v pritožbi le za drugačno interpretacijo izpovedb prič.

Prav pa ima pritožba, da je v ostalem dejansko stanje nerazjasnjeno.

Ni jasno, kakšna je bila pogostost voženj po eni in drugi poti, s kakšnimi prevoznimi sredstvi se je vozilo, kakor dolga in široka je bila pot, po kateri se je vozilo, predvsem pa je ostalo nerazjasnjeno vprašanje, ali so J. K. in njegovi ljudje vožnjam nasprotovali, na kar pritožba upravičeno opozarja. Če že sodišče prve stopnje ugotavlja 20-letno nemoteno izvrševanje, tedaj bi moralo povsem natančno povedati, v kakšnem obsegu in s kakšnimi prometnimi sredstvi se je vozilo in v kakšnem obsegu je torej služnostna pravica priposestvovana. Splošno načelo je namreč, da se morajo služnosti izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služeče zemljišče, kar obenem tudi pomeni, da je tudi v zvezi s priposestvovanjem obseg in vsebino služnosti treba določiti natančno, ne pa ohlapno. Tako je nedoločen že sam zahtevek J. P., ki zahteva glede obeh poti ugotovitev služnosti voženj (poleg hoje, kar ni sporno), ne da bi opredelil, za kakšne vrste voženj naj bi šlo. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da se je pred hišo K.-jevih vozilo na drugačen način in v drugačen namen kot za hišo, medtem ko je izrek glede obeh poti enak. To bi se dalo razumeti tako kot trdi pritožba, da gre namreč za neomejeno vrsto in število voženj po obeh poteh z vsemi prometnimi sredstvi. Že doslej zbrani dokazi kažejo, da pri obeh poteh ni šlo za enak položaj in da že iz tega razloga odločitev ni pravilna, če bi se tudi zanemaril odgovor na drugo vprašanje, ki je prav tako ostalo nerazjasnjeno in ki je odločilnega pomena. Gre za vprašanje, s katerim se je sodišče prve stopnje ukvarjalo, vendar ga ni v zadostni meri raziskalo: Ali so K.-jevi nasprotovali uporabi poti? Kot je sodišče prve stopnje pravilno zapisalo, se po 1. odst. 54. čl. ZTLR stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni prišlo do resnega nasprotovanja, ker se ni lastnik aktivno uprl. Če naj to stališče pomeni, da bi moral lastnik vložiti tožbo in da samo vložitev tožbe pomeni, da je lastnik služeče stvari nasprotoval, potem se pritožbeno sodišče s tem ne more strinjati. Nasprotovanje v smislu čl. 54/1 ZTLR je podana že v primeru, če je lastnik jasno in nedvoumno z besedami ali dejanji dal vedeti tistemu, ki naj bi služnost priposestvoval, da se z vožnjami ne strinja in jih ne dovoljuje. Določba omenjenega člena govori le o nasprotovanju in torej iz teh določb ni mogoče sklepati, da je potrebno aktivno nasprotovanje (vložitev tožbe ali celo fizično oviranje). Dejansko 20-letno izvrševanje v smislu ZTLR in s tem povezano nenasprotovanje lastnika zemljišča namreč pomeni hkrati tudi to, da pridobitelj služnosti uporablja tuje zemljišče v prepričanju, da mu pravica gre - ker lastnik ne nasprotuje.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil v letu 1986 celo spor v zvezi s potjo pri poravnalnem svetu, vendar sodišče prve stopnje tega ni podrobneje razčiščevalo, ker da je J. P. kljub temu dalje vozil. Po prepričanju pritožbenega sodišča so okoliščine tega spora odločilnega pomena v zvezi z vprašanjem, ali se je vožnjam nasprotovalo.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku najprej ugotoviti vrsto in obseg voženj po eni in drugi poti, nato pa zlasti natančno ugotoviti, ali in čemu so lastniki zemljišča nasprotovali, kdaj se je nasprotovanje začelo, ali je do takrat že potekla doba, potrebna za priposestvovanje oziroma, ali je v smislu spredaj povedanega šlo za nasprotovanje. Če bo ugotovilo, da služnost obstaja, pa bo, ker pritožba govori tudi o razširitvi služnosti, treba tudi natančno ugotoviti, če gre in kolikor gre za uporabo modernejših prevoznih sredstev, ali gre le za nadomestitev starih prevoznih sredstev z modernejšimi ali pa gre za razširitev služnosti (glej pravno mnenje občne seje VS SL z dne 24.6.1975, poročilo VS SL št. 1/75, stran 99). S tem v zvezi bo treba natančno zaslišati samega J. P., ki o tem še ni bil zaslišan, pa tudi tožečo stranko ter tiste priče, ki so o tem že izpovedovale, zlasti T. K., ki je bila tudi udeležena v postopku pred poravnalnim svetom. Natančno bo treba raziskati, kaj se je tedaj na poravnalnem svetu dogajalo. Šele po tako dopolnjenem postopku bo mogoče o stvari odločiti.

Odločitev o pritožbenih stroških je utemeljena na določilu čl. 166/3 ZPP.