Jedro

Tožena stranka je šele na naroku dne 21.4.2005 svoj dokazni predlog bolj določno opredelila, in sicer tako, da je predlagala imenovanje izvedenca strojne stroke, ki naj bi ugotovil, ali lahko s svojo družino v 3 mesecih porabi toliko vode, kot jo je zaračunala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka in načela kontradiktornosti s tem, ko se ni posebej opredelilo tudi do predloga za postavitev sodnega izvedenca, podanega že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Prvostopenjsko sodišče je glede na določbe 1. in 2. odst. 287. člena ZPP dolžno izvesti le tiste dokaze, s katerimi se ugotavlja odločilna dejstva. Za presojo o tem, ali naj predlagan dokaz izvede, je zato potrebno, da stranka, ki je izvedbo tega dokaza predlagala, tudi jasno navede, katero dejstvo se bo z njim ugotavljalo. Kaj naj bi se z sodnim izvedencem ugotavljalo v tej zadevi, je tožena stranka navedla šele na naroku dne 21.4.2005, sodišče prve stopnje pa je lahko šele tedaj presodilo, ali je takšen dokaz potreben oziroma ali se bo z njim dokazovalo kakšno odločilno dejstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I ../13326 z dne 24.8.2000 v veljavi v 1. in 3. točki izreka ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 6.460,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.6.2005 dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka. V pritožbi pravi, da je glede vseh njenih navedb, podanih v ugovoru zoper sklep o izvršbi, predlagala postavitev sodnega izvedenca, na prvem naroku za glavno obravnavo pa je predlagala postavitev izvedenca strojne stroke še zaradi ugotovitve, ali lahko tri osebe porabijo tolikšno količino vode, kot jo je toženi stranki zaračunala tožeča stranka.

Ker se je sodišče prve stopnje opredelilo le do dokaznega predloga z izvedencem strojne stroke, ne pa tudi do izvedbe dokaza z izvedencem za ugotovitev navedb v točki I. ugovora zoper sklep o izvršbi, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje okvaro vodomera ugotavljati z izvedencem, saj samo ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, izpoved Marka K., ki ni neodvisni strokovnjak, pa ne more z gotovostjo dokazovati utemeljenosti tožbenega zahtevka. Meni, da neizvedba dokaza z izvedencem pomeni kršitev načela kontradiktornosti, s tem pa ji je sodišče prve stopnje kratilo možnost dokazovati svoje navedbe. Pravi, da je tudi višina tožbenega zahtevka neizkazana. Tožeča stranka, ki nosi dokazno breme bi morala dokazati tudi višino svoje terjatve, saj je tožena stranka prerekala višino tožbenega zahtevka. Meni, da račun ni dokaz višine tožbenega zahtevka. Meni tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj Odlok o porabi vode, ki ni zakon, ne more nalagati obveznosti, saj se v pravice in obveznosti posameznikov lahko posega le z zakonom. Pravi še, da Odlok o oskrbi z vodo določa, da napake na vodomeru bremenijo uporabnika le v primeru, kadar pride do okvare po krivdi tožene stranke oziroma uporabnika. Ker napaka na vodomeru ni posledica delovanja tožene stranke, bi bilo treba zato tožbeni zahtevek zavrniti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep o izvršbi razveljavi in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po ugotovitvah pritožbenega sodišča niso podane v pritožbi zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka. Iz ugovora tožene stranke z dne

9.9.2000 zoper sklep o izvršbi izhaja, da je med drugim predlagala tudi izvedbo dokaza s sodnim izvedencem. Predlog za postavitev sodnega izvedenca je podala na koncu vseh ugovornih navedb, napisanih na strani in pol, pri tem pa ni navedla, katera izmed zatrjevanih dejstev naj bi se z njim ugotavljalo. Šele na naroku dne 21.4.2005 je svoj dokazni predlog bolj določno opredelila, in sicer tako, da je predlagala imenovanje izvedenca strojne stroke, ki naj bi ugotovil, ali lahko s svojo družino v 3 mesecih porabi toliko vode, kot jo je zaračunala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka in načela kontradiktornosti s tem, ko se ni posebej opredelilo tudi do predloga za postavitev sodnega izvedenca, podanega že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Prvostopenjsko sodišče je glede na določbe 1. in 2. odst. 287. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. 36/2004) dolžno izvesti le tiste dokaze, s katerimi se ugotavlja odločilna dejstva. Za presojo o tem, ali naj predlagan dokaz izvede, je zato potrebno, da stranka, ki je izvedbo tega dokaza predlagala, tudi jasno navede, katero dejstvo se bo z njim ugotavljalo. Kaj naj bi se z sodnim izvedencem ugotavljalo v tej zadevi, je tožena stranka navedla šele na naroku dne 21.4.2005, sodišče prve stopnje pa je lahko šele tedaj presodilo, ali je takšen dokaz potreben oziroma ali se bo z njim dokazovalo kakšno odločilno dejstvo. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje dokaz s postavitvijo sodnega izvedenca utemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da odgovor na vprašanje - ali lahko družina toženca v 3 mesecih porabi toliko vode, kot jo je zaračunala tožeča stranka - ni relevanten za odločitev v tej zadevi. Tudi če bi tožena stranka dokazala, da njena družina tolikšne količine vode ni mogla porabiti v vtoževanem obdobju, to samo po sebi namreč še ne bi pomenilo, da zaračunane količine vode tudi dejansko ni porabila (vodo, ki je sama z družino ne bi porabila, bi lahko tožena stranka dala v porabo komu drugemu, lahko bi jo tudi kam odpeljala, lahko bi prišlo tudi do iztekanja vode iz slabo zaprtih pip). Ugotavljanja okvare vodomera s sodnim izvedencem pa tožena stranka niti v ugovoru zoper sklep o izvršbi, niti tekom nadaljnjega postopka pred sodiščem prve stopnje ni izrecno predlagala. Njene pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker te okvare ni ugotavljalo z sodnim izvedencem, so tako neutemeljene, saj tega sploh ni predlagala.

Ker se dejanskega stanja, ugotovljenega v sodbi, izdani postopku v sporih majhne vrednosti, po določbi 1. odst. 458. člena ZPP s pritožbo ne more več izpodbijati, tožena stranka s pritožbo ne more več izpodbijati verodostojnosti izpovedi priče Marka K. in zaključkov sodišča prve stopnje, ki jih je napravilo na podlagi le-te. Iz istega razloga ne more s pritožbo izpodbijati niti ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem, da je terjatev tožeče stranke izkazana v celoti tudi po višini. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da okvare na vodomeru pri toženi stranki ni bil in ker te ugotovitve tožena stranka glede na določbo 1. odst. 458. člena ZPP s pritožbo ne more več izpodbiti, so brezpredmetne tudi pritožbene navedbe o tem, da po Odloku o oskrbi z vodo (Uradni list SRS, št. 11/87) napake na vodomeru bremenijo uporabnika le v primeru, kadar pride do okvare po krivdi uporabnika in da bilo zato potrebno tožbeni zahtevek zavrniti, saj je do njih prišlo brez krivde tožene stranke.

Pritožnik nadalje neutemeljeno zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je svojo odločitev oprlo na Odlok o oskrbi z vodo, pa čeprav se lahko v pravice in obveznosti posameznikov posega le z zakonom. Navedeni odlok je bil sprejet na podlagi Zakona o komunalnih dejavnostih (Uradni list SRS št. 8/82), ki je v 41. členu določal, da lahko občinska skupščina med drugim z odlokom predpiše tudi obvezno uporabo in obvezno plačilo posameznih kom-unalnih storitev in proizvodov za celotno območje občine ali njegov del, na podlagi te določbe pa je Odlok o oskrbi z vodo v 8. točki 33. člena uvedel obvezno plačilo za porabljeno vodo. Obveznost plačila za porabljeno vodo tožene stranke tako ne temelji le na navedenem odloku, ampak tudi na zakonu, na podlagi katerega je bil ta odlok sprejet, sodišče prve stopnje pa je s tem, ko je svojo odločitev oprlo na ta odlok, pravilno uporabilo materialno pravo.

Ker pritožba ni utemeljena in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.