Jedro

Razlika med nelastniškim neposrednim posestnikom in imetnikom je v tem, da imetnik dejansko oblast na stvari izvršuje za drugega in po njegovih navodilih, nelastniški neposredni posestnik pa izvršuje dejansko posest na stvari sicer zase, vendar priznava posrednemu posestniku neko višjo posest. Med posrednim in neposrednim posestnikom mora obstajati neko pravno razmerje, ki je lahko najem, posodba, pogodba o delu, mandat, komisija in podobno.

Tudi imetnik lahko izvršuje dejansko oblast na podlagi kakšnega pravnega razmerja, vendar ima to razmerje značaj podrejenosti in nadrejenosti oziroma socialne odvisnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v P. ugotovilo, da je tožena stranka s tem, ko je v apartmaju št. 12 v S. 15.5.2006 zamenjala ključavnico, tako da je bil dostop tožeči stranki onemogočen, motila tožečo stranko v mirni posesti apartmaja. Hkrati je sodišče toženi stranki naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja z zamenjavo ključavnice s staro in prepovedalo bodoča motilna dejanja. Samo motilno dejanje v zadevi ni bilo sporno, sporno je bilo le vprašanje, ali je bila tožeča stranka posestnik sporne stvari ali pa le imetnik. Glede tega se je prvostopno sodišče postavilo na stališče, da je šlo za posest. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in v pritožbi navaja, da je opredelitev sodišča, da je tožena stranka posestnik, napačna. Tožena stranka s sodno poravnavo ni posredno priznala, da ima sporni apartma tožeča stranka v posesti, saj to vprašanje ni bilo predmet pravde med toženo stranko in pravnimi naslednicami občine Š. Sodišče ni zavzelo stališča do ključnega dokumenta, to je samoupravnega sporazuma o medsebojnih pravicah ter obveznostih pri upravljanju počitniškega doma v S. z dne 12.3.1984, iz katerega izhaja, da je tožnik detentor. Omenjeni sporazum našteva vse naloge, ki jih ima pri upravljanju z domom tožeča stranka, zato ni potrebno, da bi tožena stranka dajala navodila vsak mesec. Za opredelitev razmerja je pomembno, da imajo tretji dejanskega oblastnika nad stvarjo za detentorja. Člani sindikata, ki so koristili objekt, so vedeli, da tožeča stranka ni lastnica objekta in so tudi vedeli, da hodijo na dopust v sindikalno lastnino. Povedano pomeni, da je bil tožnik samo imetnik in ne posestnik. Poleg navedenega pa je druga točka izreka neizvršljiva, saj toženec stare ključavnice nima več.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala navedbe tožene v pritožbi. Meni, da ima položaj posestnika in kot taka tudi posestno varstvo.

Pritožba ni utemeljena.

V tej pravdi je sporno pravno vprašanje, ali ima tožeča stranka, ki je s spornim počitniškim objektom upravljala na podlagi samoupravnega sporazuma, položaj (neposrednega) posestnika ali le imetnika. V zvezi s tem ni sporno, da je tožena stranka lastnica objekta, ki je predmet pravde in da je bil objekt ves čas do motilnega dejanja v dejanski oblasti tožeče stranke. Razlika med nelastniškim neposrednim posestnikom in imetnikom je v tem, da imetnik dejansko oblast na stvari izvršuje za drugega in po njegovih navodilih, nelastniški neposredni posestnik pa izvršuje dejansko posest na stvari sicer zase, vendar priznava posrednemu posestniku neko višjo posest. Med posrednim in neposrednim posestnikom mora obstajati neko pravno razmerje, ki je lahko najem, posodba, pogodba o delu, mandat, komisija in podobno, kar pomeni, da v okviru pravnega razmerja lahko neposredni posestnik sprejema tudi navodila od posrednega posestnika in obstoj navodil o tem, kako naj se z objektom upravlja, sam po sebi še ne pomeni, da ne gre za nelastniško neposredno posest. Tudi imetnik lahko izvršuje dejansko oblast na podlagi kakšnega pravnega razmerja, vendar ima to razmerje značaj podrejenosti in nadrejenosti oziroma socialne odvisnosti (delavec v delovnem razmerju, član gospodinjstva in podobno). Iz razlogov sodbe, ki jih pritožba ne prereka, izhaja, da je tožeča stranka upravljala z vsemi apartmaji, tudi s spornim, da je sama določala višino najemnine za sporni apartma, da so se za razliko od ostalih apartmajev sredstva, zbrana od najemnine, v celoti zbirala na računu tožeče stranke, da so se ta sredstva namenjala za vzdrževanje vseh apartmajev, da je opremo v apartmaju kupila tožeča stranka in da to opremo tudi vzdržuje. Vse našteto kaže na to, da je tožeča stranka imela dejansko oblast na stvari zase in ne za toženo stranko, da je imela stvar torej v posesti in sicer na podlagi dogovora (samoupravnega sporazuma), kar pomeni, da je izvrševala neposredno posest na stvari, tožena stranka pa je bila kot lastnik in druga stranka pravnega razmerja posredni posestnik. Dogovor, s katerimi so bili počitniški objekti preneseni v upravljanje tožeči stranki, namreč predstavlja pravno podlago za izvrševanje neposredne posesti. Napačno je izhodišče pritožbe, da so imeli tretji tožečo stranko za detentorja zato, ker so vedeli, da je lastnik spornega apartmaja tožena stranka. Tožeča stranka lastništva toženi stranki ne prereka, vprašanje lastništva pri presoji, ali gre za posest, ni odločilno, saj ima posest lahko tudi nelastnik. Zaključek sodišča, da je imela tožeča stranka vse do motilnega dejanja sporni objekt v posesti, je zato pravilen. Gre za razmerje med neposrednim (tožeča stranka) in posrednim (tožena stranka) posestnikom. Neposredni posestnik pa ima posestno varstvo z zahtevkom zaradi motenja posesti tudi zoper posrednega posestnika. Odločitev prvostopnega sodišča, da je tožena stranka z motilnim dejanjem motila posest tožeče stranke, je zato pravilna. Pritožbena navedba, da je sklep v delu, v katerem je zahtevana vrnitev stare ključavnice neizvršljiv, je pritožbena novota, ki je po določbi 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni mogoče upoštevati, saj tožena stranka ni niti pojasnila, zakaj tega dejstva ni navajala pravočasno. Pritožbeno sodišče je sklep preverilo še z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi 154. člena ZPP za toženo stranko, ki s pritožbo ni uspela, in na določbi 155. člena ZPP za tožečo stranko, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi okoliščin, pomembnih za odločanje o pritožbi.