Jedro

Ker kolektivna organizacija ne zatrjuje, da bi uporabi avtorskih del nasprotovala, je uporabnik s prijavo uporabe avtorsko varovanih del zadostil obveznosti pridobitve soglasja za javno priobčitev varovanih del. Ni mogoče enoznačno sklepati, da ima tožnik pravico zahtevati podatek o honorarjih izvajalcev. Ti namreč za uporabnika predstavljajo strošek (izdatek) in ne dohodek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Zaradi umika tožbe za znesek 1.161,76 EUR je postopek v tem delu ustavljen. Razsojeno je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 752,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2010 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 1.161,76 EUR za čas od 29. 6. 2010 do 14. 12. 2010. Višji zahtevek je zavrnjen. Pravdni stroški tožene stranke v višini 32,87 EUR so naloženi v plačilo tožeči stranki.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovni del odločitve se pritožuje tožnik. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Pojasnjuje, da Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (v nadaljevanju Pravilnik 98) določa splošne pogoje za uporabo avtorskih del in splošno tarifo za uporabo avtorskih del. Citira njegov 11. člen, ki določa, da se vrednost točke usklajuje letno, vrednost pa se spreminja tudi v krajših obdobjih, če indeks rasti cen na drobno preseže 10 %. To določilo označuje za mehanizem, ki je bil namenjen ohranjanju vrednosti tarife. Pravilnik je odobril Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju URSIL) in sicer normativni del in tarifno prilogo, ki tvorita celoto. Od sprejema Pravilnika 98 dne 19. 3. 1998 do konca novembra 2006 je bila inflacija že tolikšna, da bi bilo na osnovi 11. člena potrebno vrednosti iz tarifne priloge zaradi revalorizacije pomnožiti s faktorjem 1,587. Meni, da je njeno obračunavanje skladno s Pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (v nadaljevanju Pravilnik 06). Iz besedila pravilnika izhaja, da preračunava tarifo v EUR in da gre za uskladitev z indeksom cen (zapis na koncu tarifne priloge). Tarifa torej sploh ni bila spremenjena. Podlaga za uskladitev z indeksom rasti cen je 11. člen Pravilnika 98. Zapis revaloriziranih zneskov je bil potreben, ker bi bili sicer objavljeni podatki v nasprotju s tarifo. Sicer pa objava revaloriziranih zneskov glede na 11. člen Pravilnika 98 sploh ni bila potrebna. Gre za podobno situacijo kot pri določitvi EURIBOR-ja. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča na pogoje za sklepanje skupnih sporazumov in spremenjen postopek sprejemanja tarif, ker pri objavi v Uradnem listu št. 138/2006 ni šlo za spremembo tarife. Ker je sodišče štelo, da je javna objava pomenila spremembo Pravilnika 98, je nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče je nepravilno upoštevalo tarifo iz Pravilnika 98, saj je ni upoštevalo v celoti tako kot se glasi, pač pa je 11. člen selektivno, v nasprotju s sodno prakso (odločba I Cp 4292/2009) izpustilo. Pravilnik 98 je dobil status skupnega sporazuma na podlagi ZASP iz leta 2004 in bi o njem odločal Svet za avtorsko pravo, če bi bil sporen. O veljavnosti Pravilnika 98 se je Ustavno sodišče že izreklo z odločbo U-I-149/89, Pravilnik 06 pa vsebuje zgolj revalorizacijo tarife od marca 1998 do novembra 2006. 11. člen Pravilnika 98 določa pravico, ne pa obveznost, da se vrednost usklajuje letno. Nobene ovire ni, da bi se usklajevala na več kot eno leto. Ker je že v 11. členu določena pravica do valorizacije tarifnih vrednosti, je nepomembno ugotavljanje sodišča glede neveljavnosti Pravilnika 06. Revalorizacija pa pomeni ohranjanje realne vrednosti avtorskega nadomestila. Glede na novejšo sodno prakso ima celoten Pravilnik 98 moč skupnega sporazuma, upoštevaje tudi njegov 11. člen. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do nadomestila v višini, kot je določena v veljavnem Pravilniku 98 brez revalorizacije, je nepravilno. Graja tudi odločitev glede civilne kazni. Opozarja na odsotnost toženčeve trditve, da je bil bruto honorar izvajalca manjši od prihodka, doseženega s prodajo kart in da je s tem, ko ni posredoval podatkov o avtorskih honorarjih izvajalcev, kršil svojo obveznost posredovati vse potrebne podatke za obračun nadomestila za uporabo avtorskih del. Za zmoten označuje zaključek, da je toženec ravnal le malomarno in ne namenoma v nasprotju z njegovo obveznostjo. Odmerjena civilna kazen zgolj v višini 100 % nadomestila je zato napačna. Naklepno ravnanje predpostavlja zavedanje storilca o kršitvi avtorske pravice in njegovo hotenje oziroma privolitev v posledico. Ne soglaša, da bi toženec lahko posredoval podatke o bruto honorarju izvajalca, pač pa je bil to dolžan storiti. Podatkov ni posredoval namenoma, saj je obrazec izpolnil le deloma. Ugotovitve sodišča, da je toženčeva dolžnost posredovati tudi navedeni sporni podatek in da ga razlog (poslovna skrivnost) za nesporočanje podatkov ne odvezuje te obveznosti, so v nasprotju z zaključkom sodišča, da je toženec ravnal malomarno. Ta zaključek je tudi nepopoln, saj sodišče ni dovolj določno opredelilo oblike krivde toženca. Po 168. členu ZASP se lahko zahteva plačilo civilne kazni, če je pravica kršena namerno ali iz hude malomarnosti. Sodišče se ni opredelilo s kakšno stopnjo malomarnosti je ravnal toženec, pa tudi, zakaj ocenjuje, da niso podani razlogi za namerno kršitev ali kršitev iz hude malomarnosti. Toženec je vedel in hotel, da pride do posega v avtorsko pravico. Sodišče ni presojalo intenzivnosti elementov stopnje krivde toženca, torej zavesti o kršitvi in volje. Za pavšalno označuje navedbo, da je pri odmeri civilne kazni upoštevana višina nadomestila in preventivni namen same kazni. Ni namreč obrazložilo, kako višina nadomestila in preventivni namen same kazni vplivata na odmero civilne kazni. Odločitve sodišča, da je tožnik upravičen do 100 % civilne kazni, zato ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Ker toženec pred koncertom ni pridobil ustreznega predhodnega dovoljenja, ni plačal avtorskega honorarja, niti ni posredoval podatkov o bruto honorarjih izvajalcev, je namerno in zavestno kršil materialne avtorske pravice, saj bi moral vedeti, da s takšnim ravnanjem posega v pravice. Sodišče pa bi moralo pri določitvi civilne kazni upoštevati še druga merila, in sicer način in predrznost storitve, avtorjeva predhodna opozorila kršilcu in obseg kršitev, ki kažejo na zavestno in naklepno kršitev pravic.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

Glede plačila nadomestila za uporabo avtorskih del:

5. Pritožbeno sodišče soglaša, da je bil Pravilnik 98 pravno veljavno sprejet in objavljen ter tarifa odobrena s strani URSIL. Ni pa mogoče slediti pritožniku, da je Pravilnik 06 po svoji naravi in vsebini zgolj tehnično opravilo – objava preračuna s Pravilnikom 98 uveljavljane tarife v EUR in da ta pravilnik ničesar ne spreminja oziroma določa na novo in ima zgolj pojasnilno funkcijo ter da po svoji vsebini ne ureja na novo materije, ki jo zakonodajalec prepušča podzakonskemu aktu. Iz določbe na zaključku tarifnega dela Pravilnika 06 je razvidno, da z njegovo uveljavitvijo Pravilnik 98 preneha veljati. To pomeni, da gre za nadomestitev pravilnika z novim in ne mogoče zgolj za njegovo uskladitev z inflacijo. Razen tega je s primerjavo vsebine obeh pravilnikov mogoče ugotoviti, da četudi odmislimo v tarifnem delu predpisane vrednosti, pravilnika nista identična. Pravilnik 06 določa tarifo za več novih uporabnikov. Gre torej za nov pravilnik, ki ga je kot enostranski akt tožnik sprejel oziroma izdal po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP-B), ko te možnosti ni imel več.

6. V zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP-UPB2), ki je veljal v trenutku objave Pravilnika 06, je namreč določeno, da kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov kolektivne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo, za primer nesklenitve skupnega sporazuma pa je ob soglasju obeh strank za predložitev zadeve arbitraži predvidena odločitev arbitraže. V prehodnih določbah ZASP-B (v 4. odst. 26. člena) pa je določeno, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASP-B je bil v uporabi Pravilnik 98 in v njem vsebovana tarifa se je štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Tožnik je imel možnost skupni sporazum spremeniti po postopku, predvidenim s tedaj veljavnim zakonom, s Pravilnikom 06 pa to ni bilo storjeno, saj ga je po ugotovitvah sodišča prve stopnje sprejel enostransko. Zato ta pravilnik ne more imeti učinka skupnega sporazuma, ki je bil tedaj po veljavni zakonski ureditvi podlaga za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del. Ker ni bil sprejet na zakonit način, ga sodišče ne sme uporabiti.

7.Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen le do nadomestila v višini, ki ga določa tarifna priloga Pravilnika 98, saj je ZASP-B dal naravo skupnega sporazuma zgolj tarifi (v ožjem pomenu), ne pa tudi normativnemu delu Pravilnika 98, katerega del je tudi določba o revalorizaciji (11. člen Pravilnika 98). To pomeni, da valorizacija ne pride v poštev. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 160/2011 in s tem pritrdilo večinski sodni praksi, ki je tudi pred izdajo navedene odločbe valorizacijo zavračala.

Glede plačila civilne kazni:

8.Tudi s pritožbenim stališčem, da je tožnik upravičen do plačila več kot 100 % civilne kazni, pritožbeno sodišče ne soglaša. Izrečena civilna kazen je zadostna, saj ravnanja tožene stranke, ki tožeči stranki ni posredovala podatkov o izplačanih avtorskih honorarjih, ni mogoče označiti za namerno kršitev avtorske pravice. Toženec je posredovanje podatkov o prejetih avtorskih honorarjih zavračal s sklicevanjem na neobstoj zakonske podlage za posredovanje teh podatkov in na poslovno skrivnost. Ocenjeval je, da je posredoval dovolj podatkov za izračun nadomestila, pri čemer je bilo sporno, na podlagi katerega od pravilnikov (Pravilnika 98 ali Pravilnika 06) je toženec sploh dolžan posredovati podatke. Že zgolj ta negotovost glede veljavnosti pravilnika, na osnovi katerega je tožeča stranka nadomestilo upravičena uveljavljati in posredovati podatke, je razlog, da do civilne kazni, višje od prisojene, tožnik ni upravičen. Razen tega toženčevo stališče, da iz ZASP ne izhaja obveznost posredovanja podatkov o bruto honorarjih izvajalcev, ni nerazumno. ZASP opredeljuje dolžnost obveščanja uporabnikov, vendar v tem okviru ne določa dolžnosti posredovanja kakršnihkoli finančnih podatkov (1. odstavek 159. čl.). V 82. čl., s katerim tožnik utemeljuje zahtevo po predložitvi spornih podatkov, ZASP govori o pravici do vpogleda v evidence z namenom ugotovitve, kakšen dohodek je bil z uporabo avtorskih del ustvarjen. Na podlagi te določbe ni mogoče enoznačno sklepati, da ima tožnik pravico zahtevati podatek o honorarjih izvajalcev. Ti namreč za uporabnika predstavljajo strošek (izdatek) in ne dohodek.

9. Pritožbena trditev, da tožena stranka ni pridobila dovoljenja za predvajanje avtorskih del, je v nasprotju s prijavo, ki jo je tožeča stranka sama predložila (dokaz A2). To prijavo je tožeča stranka prejela 23.5.2007, torej pred uporabo avtorskih del – skladno s tožbeno zahtevo, da je uporabo avtorskih del treba priglasiti najmanj 8 dni pred začetkom uporabe. S to prijavo je tožena stranka zadostila svoji obveznosti pridobitve soglasja za javno priobčitev varovanih del (1. odstavek 159. čl. ZASP), saj tožeča stranka ne zatrjuje, da bi uporabi avtorskih del nasprotovala. Zaradi neplačila ali prepoznega plačila avtorskega honorarja civilne kazni ni mogoče izreči, ker je civilna kazen po svoji pravni naravi podobna pogodbeni kazni, ki kot sankcija zaradi neizpolnitve denarnih obveznosti ne pride v poštev (3. odstavek 247. čl. Obligacijskega zakonika).

10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).