Jedro

Glede na to, da sprejeta pravilnika tožnikovega delovnega mesta in njegovih nalog nista bistveno spremenila ter da se tožnikovo delo glede na prejšnjo pogodbo o zaposlitvi ni spremenilo, odpoved (iz poslovnega, organizacijskega razloga) s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ni bila zakonita, saj ni temeljila na utemeljenem razlogu za odpoved.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se glasi: „ Ugotovi se, da ne obstoji utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku s strani tožene stranke z dne 11. 6. 2010. V preostalem delu se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 873,60 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 471,60 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga za delovno mesto odgovorni urednik neutemeljena. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti in toženi stranki naloži plačilo stroškov na prvi stopnji, kakor tudi stroškov tožnika v zvezi s pritožbo, podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Ponovno poudarja, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi niso obstajali prav nobeni poslovni razlogi. Tožena stranka tudi ni izkazala obstoj utemeljenosti razlogov, ki jih je navedla v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zgolj navedbe tožene stranke v obvestilu tožniku o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot tudi v odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 6. 2010, da je z dnem 16. 12. 2009 začel veljati nov pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest strokovne službe L. in pravilnik o delovnih razmerjih in plačah delavcev strokovne službe L. ter dne 3. 6. 2010 še njune spremembe, so pavšalne, podane z namenom odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Meni, da bi tožena stranka morala že v obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi jasno navesti in utemeljiti razloge, zaradi katerih je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam tožene stranke in izpovedi priče S.Ž., direktorja strokovne službe pri toženi stranki, ko je ugotovilo, da je tožena stranka primarno opravila spremembo obeh pravilnikov zaradi novega Zakona o divjadi in lovstvu, ki naj bi po navedbi priče spremenil vlogo tožene stranke. Poudarja, da nobena določba Zakona o divjadi in lovstvu ne narekuje nikakršne spremembe delovnega mesta, prav tako zakon z ničemer ne toženi stranki, in tudi strokovni službi, ni spremenil vloge, ki bi posledično narekovala spremembo sistemizacije in organizacije dela tožene stranke. Tožena stranka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla in pojasnila tožniku razloge za spremembo njegove pogodbe, ki bi jih narekovale spremembe obeh aktov. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je drugi tehtni razlog za spremembo sistemizacije oziroma pravilnika o plačah delna razveljavitev Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, glede plač v letu 2008. Opozarja, da presoja zakonitosti oziroma nezakonitosti plačnega sistema ni predmet tožnikovega tožbenega zahtevka. Ne strinja se z navedbami priče S.Ž., da je tožena stranka soglasno z delavci pristopila k pripravi novih pravilnikov. Tožena stranka tudi ni omogočila tožniku in ostalim zaposlenim sodelovanja v postopku sprejemanja pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Poudarja, da mora delodajalec najprej dokazati, da obstojijo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni in podobni razlogi in da so ti razlogi resnični, preden delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi. Obstoja teh razlogov pa tožena stranka ni z ničemer dokazala. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača vse pritožbene navedbe in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da tožnikove pogodbe o zaposlitvi iz leta 2003 ni bilo mogoče ohraniti v veljavi, saj ni bila v skladu z novim pravilnikom o delovnih razmerjih in plačah.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da spremembe aktov o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest delavcev strokovne službe, predstavljajo utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Zato je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove utemeljena. Tožnik je podpisal novo pogodbo o zaposlitvi na drugem ustreznem delovnem mestu, tožnik ni izpodbijal veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi, niti ni zatrjeval njene ničnosti. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

V primeru odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo delavec sprejme, je sodno varstvo na podlagi 3. odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) bistveno zoženo in sicer samo na presojo utemeljenosti odpovednega razloga, saj delavec kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi ohrani zaposlitev. Zato odpade presoja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz morebitnih drugih razlogov. Če delavec ne izpodbija veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi (v konkretnem primeru tožnik izpodbija le veljavnost stare pogodbe o zaposlitvi), lahko zahteva odškodnino oziroma v primeru neustreznosti nove zaposlitve plačilo sorazmernega dela odpravnine. Sodišče prve stopnje je zato presojalo le utemeljenost odpovednega razloga in sicer ali je bil odpovedni razlog podan ter ali je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil glavni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku organizacijski in da sprejeta pravilnika delovnega mesta tožnika in njegovih nalog nista bistveno spremenila. Tožnikovo delo se glede na staro pogodbo o zaposlitvi ni spremenilo. Kljub temu je zaključilo, da drugačna opredelitev delovnega mesta in sprememba plače (v konkretnem primeru se je zvišala) pa pomeni spremembo pogojev iz pogodbe o zaposlitvi glede opravljanja določenega dela oziroma prenehanje potreb po opravljanju dela, kot je bilo dotlej opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje ne strinja.

Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in mu na podlagi 90. člena ZDR ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik podpisal. Pritožba pravilno opozarja, da sama sprememba akta o sistemizaciji še ne predstavlja resnega in utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po določbah 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Po navedeni določbi je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, kar zakon poimenuje s skupnim imenom poslovni razlog. Sama sprememba akta o sistemizaciji delovnih mest delodajalca ne predstavlja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, prav tako tudi ne razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi po določbah 90. člena ZDR, kajti tudi v teh primerih je ravno tako potrebno presojati utemeljenost odpovednega razloga po določbah 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Utemeljenost odpovednega razloga je potrebno presoditi po vsebini, torej je potrebno preveriti, kakšna pogodba o zaposlitvi je bila tožniku odpovedana, za katero delovno mesto in kakšna dela je opravljal na prejšnjem delovnem mestu in kakšno je bilo ponujeno novo delo. Dokazno breme je na toženi stranki. Tožena stranka mora dokazati, da se je vsebina dela spremenila in ne zadostuje le sprememba naslova delovnega mesta v novi sistemizaciji. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je podan le v primeru, da dejansko delodajalec dela po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ne potrebuje več. Uskladitev pogodbe o zaposlitvi z novimi pravilniki ne more biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in ponudbo nove. Tožena stranka je sicer poskušala uskladiti dejansko stanje tako, da je tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi po določbi 1. odstavka 47. člena ZDR, ki bi lahko po določbi 3. odstavka 47. člena ZDR veljala, če bi tožnik z njo soglašal in bi s tem nadomestila staro pogodbo o zaposlitvi. Ne more biti pa to utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je torej prenehanje potreb po takšnem delu, kot je opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sprejeta pravilnika tožnikovega delovnega mesta in njegovih nalog nista bistveno spremenila ter da se tožnikovo delo glede na prejšnjo pogodbo o zaposlitvi ni spremenilo, je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku s sočasno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 5. alinee 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo, da ne obstoji utemeljen razlog za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, zato je moralo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških celotnega postopka. Tožnik je uspel s svojim zahtevkom skoraj v celoti (z zavrnilnim delom niso nastali posebni stroški), zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka in sicer nagrado za postopek v višini 367,00 EUR, nagrado za narok v višini 341,00 EUR (tožnik je upravičen le do nagrade za en narok). Tožnik je upravičen do povrnitve stroškov višini 708,00 EUR, povečan za 20,00 EUR (pavšalni znesek za administrativne stroške) in 20 % DDV, kar skupaj znaša 873,60 EUR.

Tožnik je s pritožbo uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mu je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške in sicer nagrado za postopek v višini 393,00 EUR, povečano za 20 % DDV, kar skupaj znaša 471,60 EUR.