Jedro

Staršev delavca ni mogoče šteti za ožje družinske člane iz določbe 1. alinee 4. točke 40. člena KPND, ob smrti katerih bi bil delavec upravičen do solidarnostne pomoči. Pri razlagi pojma ožjih družinskih članov iz prve alineje 4. točke 40. člena KPND ni mogoče smiselno uporabiti razlage iz 180. člena OZ, ker je namen obeh institutov različen. Solidarnostna pomoč je institut delovnega prava in pravica, ki je pogojena z obstojem delovnega razmerja. Pravica do prejema solidarnostne pomoči je vezana na določen dogodek in se izplača delavcu z namenom, da lažje premosti težave, ki niso nastale po njegovi volji. Pogoja, ki morata biti izpolnjena za izplačilo, sta obstoj delovnega razmerja in eden izmed taksativno naštetih dogodkov. Pri tem ni pomembno, če in ali sploh obstaja odgovorna oseba, ki je povzročila ta dogodek.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu ter sklep o stroških postopka spremenita tako, da glasita: „Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „I. Sklep tožene stranke št. ... z dne 16. 4. 2012 se kot nezakonit razveljavi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati solidarnostno pomoč v znesku 874,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 10. 2008 dalje do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 127,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka tega roka do plačila.“ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 68,80 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka tega roka do plačila.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo sklep tožene stranke št. ... z dne 16. 4. 2012 kot nezakonit razveljavilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati solidarnostno pomoč v znesku 874,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 10. 2008 do plačila, v roku 15 dni, kar je tožnik iz naslova solidarnostne pomoči zahteval več (plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska solidarnostne pomoči od dne 4. 9. 2008 do dne 5. 10. 2008), pa je zavrnilo (II. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 155,55 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun tožnikove pooblaščenke, odvetnice A.A., v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov ter zoper sklep o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da pri solidarnostni pomoči ne moremo govoriti o predpostavkah, ki morajo biti izpolnjene za povrnitev škode po določbi 180. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe). Navedena zakonska določba natančno opredeljuje krog upravičenih oseb, ki se jim prizna upravičena odškodnina za duševne bolečine ob smrti bližnjega. V tej zvezi škodljivo dejstvo, nedopustna škoda, vzročna zveza med škodo in odgovornostjo ter protipravno ravnanje storilca niso kriteriji za določitev upravičenosti do solidarnostne pomoči, ki je institut delovnega prava. Tožena stranka se ne strinja tudi z višino prisojenega zneska solidarnostne pomoči. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu ter sklep o stroških tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo. Meni, da je v celoti upravičen do solidarnostne pomoči, pri kateri gre za pravico delavca, ki ima podlago v kolektivni pogodbi, namenjena pa je temu, da olajša delavcu premostitev težav, ki niso nastale po njegovi volji. Meni, da je med njim in pokojnim očetom obstajala trajnejša veza, saj je do smrti očeta živel v isti hiši in v skupnem gospodinjstvu, pri čemer je pomagal pri oskrbi očeta, ki je bil bolan. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi izpodbijano sodbo ter sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritoženo sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu in sklep o stroških v mejah pritožbenega izpodbijanja ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanima sodbo in sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pri sprejeti odločitvi, ko je ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo solidarnostne pomoči, zmotno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

V tem sporu se presoja vprašanje, če je tožnik upravičen do prejema solidarnostne pomoči zaradi smrti očeta. Pri solidarnostni pomoči gre za denarno upravičenje delavca, ki ima podlago v kolektivni pogodbi. Pravica do prejema solidarnostne pomoči je vezana na določen dogodek in se izplača delavcu z namenom, da lažje premosti težave, ki niso nastale po njegovi volji.

V konkretnem primeru je tožnik od tožene stranke zahteval izplačilo solidarnostne pomoči zaradi smrti očeta, umrlem dne 3. 9. 2008. Tožnik je takšno zahtevo utemeljeval v tem, da je skupaj z ostalimi družinskimi člani živel z očetom do njegove smrti v skupnem gospodinjstvu in v času bolezni za njega tudi skrbel. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom z dne 16. 4. 2012 zavrnila tožnikovo zahtevo za izplačilo solidarnostne pomoči. Pravno podlago za takšno odločitev je imela v določbi 4. točke 40. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/1991 in spremembe) v zvezi z razlago KPND (Ur. l. RS, št. 21/2000). Sklicevala se je na stališče komisije za razlago KPND, ki je v razlagi določno opredelila krog ožjih družinskih članov, ob katerih smrti je delavec upravičen do izplačila solidarnostne pomoči, vendar ne vseh, temveč le za tiste, ki jih je bil delavec po zakonu dolžan preživljati in jih je tudi dejansko preživljal. Med takšne osebe pa ne spadajo starši delavca.

Pritožbeno sodišče je v preteklosti v sporih, ko je reševalo podobne primere, širilo pojem ožjega družinskega člana tudi na starše delavca (zadeve opr. št. Pdp 1047/2011, Pdp 697/2012 in drugi spori). Vendar je Vrhovno sodišče RS (ki skrbi za enotno sodno prakso) v dopuščenem revizijskem postopku spremenilo prakso pritožbenega sodišča in s sodbo opr. št. VIII Ips 126/2013 glede spornega vprašanja zavzelo stališče, da je pojem ožjih družinskih članov iz 1. alinee 4. točke 40. člena KPND potrebno razlagati glede na namen, ki ga je zasledovala KPND ob njenem sklepanju; zaradi česar se ga ne sme razlagati preširoko. Takšnemu namenu je sledila tudi razlaga komisije KPND, ki je krog upravičencev do solidarnostne pomoči še dodatno omejila. Zato glede tega ne more biti sprejemljivo morebitno sklicevanje delavca na načelo favor laboratoris. Skladno z navedenim pravnimi razlogi tako ni mogoče šteti staršev delavca za ožje družinske člane iz določbe 1. alinee 4. točke 40. člena KPND, ob smrti katerih bi bil delavec upravičen do solidarnostne pomoči. Pri tem ni pomembno ali je delavec živel dejansko v življenjski skupnosti s starši na isti lokaciji bodisi sam ali s svojo družino.

Poleg tega je Vrhovno sodišče RS v navedeni sodbi sprejelo stališče, da pri razlagi pojma ožjih družinskih članov iz 1. alinee 4. točke 40. člena KPND ni mogoče smiselno uporabiti razlage iz 180. člena OZ, ker je namen obeh inštitutov različen. Solidarnostna pomoč je namreč institut delovnega prava, za njeno izplačilo pa sta potrebna pogoja: obstoj delovnega razmerja in eden izmed taksativno naštetih dogodkov iz določbe 4. točke 40. člena KPND. Pri tem ni pomembno, če ali sploh obstaja odgovorna oseba, ki je povzročila takšen dogodek. Zato se pri priznanju solidarnostne pomoči ne more izhajati iz določbe 180. člena OZ, ki ima podlago v odškodninskem pravu in obstoju škode, glede katere je podana storilčeva odgovornost. Zaradi osebne narave prikrajšanja pripada oškodovancem v takšnih primerih pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo.

Sodišče prve stopnje je skladno z ugotovljenimi pravnimi razlogi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo zahtevano solidarnostno pomoč zaradi smrti očeta. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 5. točke 358. člena ZPP ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo odločitev v izpodbijanem ugodilnem delu sodbe sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 16. 4. 2012 in plačilo solidarnostne pomoči tožniku v znesku 874,00 EUR, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče je v posledici tako spremenjene odločitve na podlagi določbe 2. odstavka 165. člena ZPP na novo odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Ker tožnik v sporu s tožbenimi zahtevki ni uspel, je dolžan povrniti toženi stranki nastale stroške, ki jih je imela zaradi zastopanja po zakonitem pooblaščencu (stroškovnik na list. št. 23). Pritožbeno sodišče ji je skladno z dejansko potrebnimi stroški zastopanja in določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) priznalo 127,50 EUR stroškov, ki jih je naložilo v plačilo tožniku, medtem, ko je njegov zahtevek za povračilo stroškov postopka iz razloga, ker v sporu ni bil uspešen, zavrnilo, kot je vse to razvidno iz izreka te sodbe in sklepa.

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške: tožena stranka v zvezi s pritožbo, tožnik pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je pritožbeno sodišče priznalo pritožbene stroške: priglašeno nagrado za postopek zaradi vložene pritožbe v znesku 68,80 EUR (list. št. 40), ki jih je naložilo v plačilo tožniku, medtem, ko je glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo odločilo, da jih krije tožnik sam, saj njegov odgovor ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).