Jedro

Tožnik se neutemeljeno sklicuje na sporazum o pristojnosti slovenskega sodišča med sindikatom pomorščakov in toženo stranko.

Takšnega sporazuma tožnik in tožena stranka ne bi mogla skleniti, ker nobeden od njiju ni bil niti slovenski državljan, niti slovenska pravna oseba s sedežem v RS.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ki jo je tožnik vložil 10.1.1994 zaradi plačila odškodnine v posledici poškodbe pri delu, ki jo je utrpel na ladji tožene stranke. Ugotovilo je, da pristojnost slovenskega sodišča ni podana, saj v času vložitve tožbe stranki v sporu nista bili slovenska pravna subjekta oziroma na njuni strani in v zvezi s predmetom spora niso bile podane okoliščine, ki bi pogojevale pristojnost slovenskega sodišča. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnik, formalno iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 36/04). V reviziji se ponovno sklicuje na dogovor Sindikata pomorščakov in tožene stranke o pristojnosti sodišče v Kopru za reševanje sporov med toženo stranko in njenimi delavci. Pri tem opozarja, da je tožena stranka v stoodstotni lasti A. d.o.o. B. in ima le formalno sedež v državi C., dejansko pa posluje iz B., kjer na naslovu A. deluje tudi njena uprava in strokovne službe. Revident meni, da mu je z izpodbijano odločitvijo kršena pravica do sodnega varstva in načelo enakega varstva pravic, saj so slovenska sodišča v preteklosti v podobnih primerih meritorno odločala.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Nižji sodišči sta sprejeli svojo odločitev na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev: - v času vložitve tožbe tožnik ni bil slovenski državljan in v Sloveniji ni imel niti začasnega niti stalnega bivališča, - tožena stranka je bila pravna oseba tujega prava s sedežem in registrirana v Republiki C. ter v Sloveniji ni imela svoje podružnice, - tožnik se je poškodoval na ladji tožene stranke, torej tujega ladjarja, v času, ko se je ladja nahajala v mednarodnih vodah, - naša država ni imela sklenjene mednarodne pogodbe, ki bi urejala pristojnost sodišč v tovrstnih sporih.

V skladu z določbami 3. odstavka 370. člena ZPP je revizijsko sodišče na gornje dejanske ugotovitve vezano, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Pravilno sodišče ugotavlja, da je ZPP (1977), ki je veljal v času vložitve tožbe, v 27. členu pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom vezal na določitev pristojnosti z zakonom ali mednarodno pogodbo, podredno pa tudi na določbe o krajevni pristojnosti sodišč. Podobno določa tudi sedaj veljavni ZPP v 29. členu. Pravilno sodišče ugotavlja, da je v času vložitve tožbe veljal Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 43/82), ki je po osamosvojitvi Republike Slovenije določal tudi pristojnost slovenskih sodišč v sporih z mednarodnimi elementi. Pri tem je navedeni zakon tudi sporazum o pristojnosti slovenskega sodišča pogojeval s tem, da je bila vsaj ena od strank slovenski državljan oziroma pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji (2. odstavek 49. člena). Tožnik se neutemeljeno sklicuje na sporazum o pristojnosti slovenskega sodišča med Sindikatom pomorščakov in toženo stranko, saj takšnega sporazuma ne bi mogla skleniti niti tožnik in tožena stranka, ker noben od njiju ni bil niti slovenski državljan, niti slovenska pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji. Prav tako sodišče pravilno ugotavlja, da ni podana niti posebna pristojnost slovenskega sodišča za sojenje o odškodninskih sporih oziroma obveznostih v smislu določb 53. in 55. člena Zakona o ureditvi kolizij in 52. člena ZPP, saj škodno dejanje ni bilo storjeno in škoda ni nastala na območju Republike Slovenije.

V zvezi z očitkom kršitve načela enakega varstva pravic in kršitve pravice do sodnega varstva sodišče ugotavlja, da je pričelo do tovrstnih položajev v zvezi z zaposlitvijo delavcev iz nekdanjih jugoslovanskih republik pri toženi stranki prihajati šele na podlagi tožb, vloženih po osamosvojitvi Republike Slovenije v letu 1991. V teh sporih pa je sodišče že večkrat zavzelo stališče, da pristojnost slovenskega sodišča ni podana (npr. sklep opr. št. VIII Ips 13/04 z dne 15.6.2004; sklep opr. št. VIII Ips 32/04 z dne 12.10.2004).

Nepristojnost slovenskega sodišča pri tem ne pomeni, da tožnik ne bi mogel uveljavljati sodnega varstva po predpisih svoje države ali države, katere sodišča so pristojna glede na pravni status tožene stranke.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče v skladu z določbami 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.