Jedro

Sodišče prve stopnje je obtožencu odvzelo zaseženo drogo, ki pa ni bila več njegova last, temveč last njegovih odjemalcev (kupcev). Ker za odvzem predmetov ni imelo podlage, je v odločbi o varnostnem ukrepu prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, s čimer je zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se izpodbijana sodba v odločbi o varnostnem ukrepu po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obtožencu ne odvzame 2,25 g konoplje, sicer se pritožba zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kranju obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 (tč. 1 izreka) ter omogočanja uživanja prepovedanih drog po prvem odstavku 187. člena KZ-1 (tč. 2 izreka). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za dejanje pod tč. 1 določilo kazen pet mesecev zapora, za dejanje pod tč. 2 pa tri mesece zapora, nakar mu je določilo enotno kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Odvzelo mu je 2,25 grama zasežene konoplje in tehtnico. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP; kršitve določb kazenskega postopka, saj da so podani razlogi za izrek oprostilne sodbe po 4. točki 358. člena ZKP; kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP; in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe, podrejeno, da mu v pogojni obsodbi določi milejšo kazen, da mu vrne odvzete predmete, ga v celoti oprosti plačila stroškov postopka, ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena. Izpodbijano sodbo je pritožbeno sodišče spremenilo po uradni dolžnosti.

4. Po presoji razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče na podlagi popolno in pravilno ugotovljenih odločilnih dejstev naredilo utemeljene dokazne ter pravne zaključke, pri tem pa ni prekršilo določb kazenskega postopka.

5. Pritožbeno sodišče se pridružuje prepričljivemu in logično utemeljenemu razlogovanju izpodbijane sodbe, da ni prav nobenega razumnega dvoma v zaključek, da je kupcem B. B., C. C. ter D. D. prepovedano drogo konopljo na naslovu prodal ravno obtoženec. Odjemalce so pri nakupu droge skozi okno pritlične sobe desno od vhoda na navedenem naslovu opazovali policisti E. E., F. F. in G. G., nato pa so jih zaustavili ter jim zasegli drogo v različnih količinah. C. C. in D. D. sta zaslišana kot priči priznala, da sta konopljo kupila na opisan način. B.B. je nakup sicer zanikal, vendar njegovo izpovedbo izpodbije izpovedba priče G. G., takšni dokazni oceni sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče pritrjuje. G. G. je natančno opisala, da je B. B. kontinuirano opazovala vse od zadrževanja pri pritličnem oknu na naslovu do zasega konoplje neposredno za tem, zaradi česar so neuspešne pritožbene navedbe, da je B. B. dobil drogo drugje. Iz istih razlogov so neutemeljene in pravzaprav nerazumljive navedbe zagovornika, da identitete (najmanj treh) odjemalcev ni bilo mogoče natančno ugotoviti.

6. Dokazni postopek je z gotovostjo pokazal, da v predmetnem stanovanju prebiva le obtoženec skupaj z materjo. Prostore oziroma sobo, skozi okno katere je potekala prodaja, je nedvomno uporabljal zgolj obtoženi, kot je v zagovoru priznal sam, zato niti na pritožbeni ravni ni pomislekov, da mu je kaznivo dejanje, opisano pod točko 1, dokazano. Sklenjeni krog indicev je tudi po presoji pritožbenega sodišča v zadostni meri zanesljiv in tehten, zato za obsodbo ni odločilno, da nobena od prič pri transakcijah s konopljo obtoženca ni neposredno zaznala, saj je slednji pri stikih s kupci roleto okna dvignil le za nekaj centimetrov, tj. prav z namenom, da bi svojo identiteto prikril. Pritožba ni uspešna z vnašanjem dvoma v dokazno oceno oziroma z nepodprtim namigovanjem, da naj bi drogo (iz obtoženčeve sobe) prodajala druga neznana oseba. Na zaključke o kaznivem dejanju nimajo nobenega vpliva okoliščine, ali so kupci obtoženca osebno poznali ali ne. Neodločilno je, da D. D. ni vedel za natančen naslov hiše, kjer je kupoval konopljo. Lokacijo je identificiral opisno, pa tudi sicer pritožba ne upošteva, da ga je pri nakupu na kritičnem naslovu pri obtožencu opazoval policist F. F. 7. Strinjati se je s sodiščem prve stopnje, da tudi tehtnica, ki je bila med hišno preiskavo najdena pod pisalno mizo v obtoženčevi sobi, pomeni še dodaten indic, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Razumljivo je, da iz 9. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja splošno znano dejstvo, da tehtnice uporabljajo prodajalci drog, tudi konoplje (za tehtanje odmerkov), čeravno je beseda „drog“ očitno po pomoti izpadla iz besedila. Obtoženčev zagovor, da je tehtnico uporabljal za preverjanje teže stvari, ki jih je kupil, je kot neprepričljiv zavrnilo že sodišče prve stopnje. Za tovrstno tehtanje v gospodinjstvu ni potrebna tehtnica, ki natančno meri majhne količine, prav tako ni logično, da bi jo uporabnik hranil pod mizo v sobi oziroma spalnici. Iz izpovedb zaslišanih prič – kupcev konoplje po drugi strani izhaja, da so za denar, ki so ga izročili pod roleto, prejeli temu ustrezen odmerek droge, zaradi česar je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi tehtnico uporabljal prav za ta namen, življenjsko sprejemljiv. Neuspešne so navedbe pritožbe, da se digitalne tehtnice lahko uporabljajo tudi v draguljarstvu, saj obramba nikdar ni zatrjevala, da se obtoženec ukvarja s takšno ali podobno dejavnostjo. Če pri hišni preiskavi na tehtnici niso bile opažene konopljine sledi (pri tem iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bila tehtnica mikroskopsko analizirana v forenzičnem laboratoriju), obtoženega ne more razbremeniti. V posledici obrazloženega so neuspešni pritožbeni pozivi k vrnitvi odvzete tehtnice, češ da ni dokazov, da bi bila ta uporabljena pri kaznivem dejanju.

8. V zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko 2, pritožnik ne izpodbija dokaznega zaključka, da je H. H. v opredeljenem časovnem obdobju v obtoženčevem stanovanju oziroma sobi večkrat užival konopljo (skupaj z obtoženim oziroma še drugimi gosti). Materialnopravna naziranja, ki jih ponuja pritožba, so zmotna. Za ugotovitev obravnavanega kaznivega dejanja ni potrebno, da bi se storilec vnaprej odločil, da bo povabil drugo osebo v svoj prostor že s prvotnim oziroma izključnim namenom, da bo tam uživala mamilo. Za presojo o naklepnem ravnanju daje zadostno podlago dejstveni zaključek o zavestnem pristanku obtoženca, da se njegov bivalni prostor uporablja oziroma izkorišča (ob drugih aktivnostih) tudi za uživanje mamila, o čemer se je že večkrat izrekla sodna praksa. Ne le, da obtoženec uživanja prepovedanih drog ni prepovedal, pri tem je sodeloval tudi sam. Nepomembno je, da je H. H. polnoletna oseba in da kajenje konoplje samo zase ni kaznivo. Za izpolnjenost zakonskih znakov kaznivega dejanja se niti ne zahteva, da bi moralo biti uživanje mamil omogočeno večjemu številu ljudi, celo neznancev, kot to neutemeljeno zatrjuje zagovornik. Tudi „spontano“ uživanje oseb oziroma osebe, ki je na obisku v storilčevi sobi, izpolnjuje zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, drugačne navedbe v pritožbi pa niso uspešne. Če H. H. med svojimi obiski pri obtoženemu ni bil priča prodaji droge skozi okno, še to ne pomeni, da obtožencu dejanje pod točko 1 ni dokazano z drugimi dokazi, kot je že bilo obrazloženo.

9. Zagovornik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za izrek oprostilne sodbe na podlagi 4. točke 358. člena ZKP, ki ureja t. i. dejanje majhnega pomena na procesni ravni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da kriteriji, ki jih procesni zakon predpisuje za uporabo navedene določbe, v konkretnem primeru niso podani. Nevarnost kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog glede na njegovo naravo in težo, ki se navsezadnje zrcali že v visoki zakonsko predpisani kazni, po presoji sodišča druge stopnje ni neznatna. Tudi če v posledici uživanja mamil pri obtožencu ni prišlo do neposrednih škodljivih posledic, ni mogoče spregledati družbenih ter javnozdravstvenih negativnih konsekvenc, ki jih prinaša širjenje uživanja nedovoljenih drog. Pritožba pravilno navaja, da o (ne)škodljivosti uživanja konoplje ni enotnih stališč niti med strokovnjaki s tega področja, zato poudarjanje nekaterih pozitivnih učinkov THC pri izrazito specifični populaciji, kot so bolniki z rakom, v tej kazenski zadevi, kjer ne gre za takšne okoliščine, ne more biti uspešno. Enako velja za pritožbeno sklicevanje na zakonske ureditve nekaterih evropskih držav. Prav tako niso podane posebne okoliščine, v katerih je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno, ni podana nizka stopnja krivde obtoženca, niti kakšne posebne okoliščine osebne narave, ki bi utemeljevale sklep, da gre za dejanje majhnega pomena v kontekstu 4. točke 358. člena ZKP.

10. Odločbo o kazenski sankciji, ki jo pritožbeno sodišče preizkusi le v okviru pritožbenih navedb, zagovornik izpodbija s trditvijo, da je konoplja splošno znana kot najblažja vrsta mamila, ki ima tudi pozitivne učinke na človeka. Do slednjih se je pritožbeno sodišče opredelilo zgoraj, hkrati pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri kazenske sankcije (tč. 14 razlogov sodbe) že upoštevalo dejstvo, da je šlo tako pri prodaji kot pri omogočanju uživanja mamil za drogo konopljo. Navedena okoliščina je že našla ustrezno mesto pri odločitvi o kazenski sankciji, zato pritožbeno smiselno zavzemanje za spremembo te odločbe ne more biti uspešno.

11. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pokazal, da je sodišče prve stopnje v odločbi o varnostnem ukrepu, natančneje pri odvzemu 2,25 grama zasežene konoplje, prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, s čimer je zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. Pri odvzeti prepovedani drogi gre namreč za konopljo, ki jo je obtoženi prodal kupcem D. D. (1,4 g 25. 11. 2011), B. B. (0,31 g 1. 12. 2011) in C. C. (0,54 g 8. 12. 2011) ter ki so jo omenjenim osebam neposredno po nakupu zasegli policisti, kot je razvidno tudi iz potrdil o zasegu v spisu. Gre torej za drogo, ki ni bila (več) last obtoženca, temveč njegovih odjemalcev, ki so zanjo plačali, zato prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage, da je zaseženo konopljo skupne teže 2,25 grama odvzelo obtoženemu. V tej posledici je sodišče druge stopnje odločbo o varnostnem ukrepu spremenilo tako, da je odločbo o odvzemu zasežene prepovedane droge obtožencu odpravilo, ni pa poseglo v odločbo o odvzemu tehtnice, kot je že bilo obrazloženo.

12. Iz podatkov spisa izhaja, da je obtoženec zaposlen in prejema 700,00 EUR mesečnega dohodka, živi pri materi, je samski ter brez otrok, ki bi jih bil dolžan preživljati. Zato je sodišče prve stopnje upravičeno odločilo, da je dolžan plačati opredeljene stroške kazenskega postopka (točka IV izreka), ki ob upoštevanju poteka postopka niti ne bodo posebej visoki. Pritožbene navedbe, da bo s plačilom stroškov ogroženo obtoženčevo preživetje, glede na ugotovljene okoliščine niso utemeljene. Pri mesečnem dohodku 700,00 EUR ne gre za skromne prihodke. Navedb, da je zaposlitev v družbi ... obtožencu prenehala z dnem 30. 11. 2015, zagovornik ni z ničemer izkazal. V sami pritožbi je navedeno, da je tudi mati obtoženca zaposlena; mesečni stroški stanovanja, v katerem živita (250,00 EUR), pa so običajni oziroma vsaj ne nerazumno visoki. Neupoštevne so pritožbene navedbe, da gre pri obtoženemu za mlado osebo, čigar življenjske potrebe so precejšnje. Če bi sprejeli tovrstno pritožbeno logiko, sodišče praktično nikoli ne bi smelo naložiti plačila stroškov postopka mlademu človeku. Posledično za poseg v odločbo o stroških kazenskega postopka ni utemeljene podlage.

13. Upoštevaje zapisano je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo v odločbi o varnostnem ukrepu odvzema predmetov, sicer pa je pritožbo obtoženčevega zagovornika na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker je bilo deloma odločeno v korist obtoženega, sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni odmerjena (drugi odstavek 98. člena ZKP).