Jedro

Pri tožniku gre za 40 % telesno okvaro zaradi izgube levega stopala z neprimernim krnom po poglavju VII A točka 6c Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar. Na podlagi 40 % telesne okvare zaradi bolezni tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 144. členu ZPIZ-1 za pridobitev pravice do invalidnine. Zato tožbeni zahtevek, da se pri tožniku ugotovi 50 % telesna okvara zaradi posledic bolezni s priznanjem pravice do invalidnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 11. 2. 2011 in št. ... z dne 9. 5. 2011 ter da se pri njem ugotovi 50 % telesna okvara zaradi posledic bolezni od 1. 1. 2009 dalje in se mu od tega datuma dalje prizna pravica do invalidnine. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške tega postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je sodišče kljub pravilno navedeni pravni podlagi, kršilo procesne določbe, napravilo zmotne in nepopolne zaključke glede dejanskega stanja in zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik se v tožbi sklicuje na izvedensko mnenje dr. A.A. z dne 4. 4. 2010, ki ga je izvedenec izdelal v sodnem sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani opr. št. Ps 2043/2008, v katerem je bil med strankama spor glede kategorije invalidnosti in telesne okvare. Dr. A.A. je ugotovil, da je pri tožniku podana 50 % telesna okvara od 1. 1. 2009 dalje in sicer je ugotovil izgubo noge v stopalu v Lisfrankovem sklepu z neprimernim krnom (40 %). 10 % telesno okvaro je ugotovil zaradi izrazito prisotnih kliničnih sprememb v smislu trofičnih sprememb (oteklina, rdečina, deformiranost stopala, slab občutek dotika, pojav izrazito hiperteratotičnih otiščancev). Kot vzrok za tožnikovo telesno okvaro je ugotovil kronično sladkorno bolezen. Navedel je, da je bil povod za tožnikovo diabetično stopalo banalna poškodba iz leta 2005, vzrok kasnejših zapletov pa kronična diabetična bolezen. Tožnikovo stanje je bilo dokončno 1. 1. 2009, saj so se mu mehka tkiva po operativnih posegih kompletno zacelila s koncem decembra 2008. Navaja, da sodišče napačno povzema tožnikove trditve, saj ne trdi, da mu je bila 50 % telesna okvara že priznana, pač pa, da je bila že ugotovljena po izvedencu. Res je bil tožnikov zahtevek v zadevi opr. št. Ps 2043/2008 zavrnjen, vendar iz razloga datuma ugotovljene telesne okvare, ne pa zaradi neugotovljene telesne okvare. Ni pravilen zaključek sodišča, da sodišču v postopku opr. št. Ps 2043/2008 ni ugotavljalo telesne okvare, saj že samo dejstvo, da je angažiralo sodnega izvedenca, kaže na to, da je sodišče telesno okvaro ugotavljalo. Poudarja, da je bil razlog zavrnitve njegovega zahtevka datum ugotovljene telesne okvare, ne pa sama telesna okvara. Zaključek sodišča, ki izhaja iz 6. točke obrazložitve, da sodišče v zadevi opr. št. Ps 2043/2008 višine telesne okvare ni ugotavljalo, je zato v nasprotju z izvedenim dokazom. Pritožba meni, da sodišče brez obrazložitve ni sledilo izvedenskemu mnenju dr. A.A.. V 7. točki obrazložitve je sicer navedlo, da izvedenčeva ugotovitev 50 % telesne okvare ni pravilna in da je brez pravne podlage. Svojega pavšalnega zaključka pa sodišče ni obrazložilo, izpodbijana sodba je zato v tem delu brez razlogov. Poleg tega sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, da bi lahko napravilo zaključek glede strokovnega vprašanja, glede pravilnosti izvedenskega mnenja o telesni okvari. Sodišče bi zato za morebitno ugotovitev nepravilnosti izvedenskega mnenja dr. A.A. moralo izvesti dokaz z drugim izvedencem. Ker tega ni storilo, je ravnalo v nasprotju z 243. členom ZPP. Tudi zaključek sodišča, da izvedenčeva ugotovitev stanja krna tožnika pomeni neprimeren krn, ne pa telesne okvare po poglavju VII A tč. 6c Sporazuma, presega znanje sodišča. Gre za strokovno vprašanje s področja medicinske stroke in sodišče s takšnim znanjem ne razpolaga. Poleg tega sodišče tudi v tem delu svojega zaključka ni obrazložilo, ni navedlo razlogov zanj, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. V zvezi z navedeno kršitvijo 243. člena ZPP, tožnik uveljavlja tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem, ki ga je v prvi pripravljalni vlogi substancirano predlagal tožnik in tako tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. V tem delu je izpodbijana sodba tudi brez razlogov in je ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ne na glavni obravnavi in ne v izpodbijani sodbi ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga z izvedencem medicinske stroke - travmatologa. Navedeni dokazni predlog je sicer brez obrazložitve zavrnilo na naroku za glavno obravnavo, tožnik pa je neposredno po tem ugovarjal procesno kršitev. Tožnik uveljavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tudi glede zavrnitve dokaznega predloga z njegovim zaslišanjem, saj mu je sodišče odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče v 8. točki obrazložitve navaja, da navedenega dokaza ni izvedlo, ker gre zgolj za pravno vprašanje pri določitvi stopnje telesne okvare. Meni, da iz zgornjih pritožbenih navedb izhaja, da v predmetnem sporu ne gre le za pravno vprašanje. Če se je sodišče postavilo na stališče, da izvedenskega mnenja dr. A.A. ni mogoče uporabiti v predmetni zadevi, bi moralo ugoditi tožnikovemu predlogu o postavitvi izvedenca medicinske stroke - travmatologa, ki bi podal mnenje o stopnji tožnikove telesne okvare. Sodišče bi po njegovem mnenju moralo ugotavljati odstotek telesne okvare in v zvezi s tem tožnika tudi zaslišati. Ker tega ni storilo, je podana navedena procesna kršitev. Ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek, je nezakonita tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Pritožbeni očitek, da obstoji nasprotje o odločilnih dejstvih in sicer med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in z izvedenimi dokazi in da ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in da nima razlogov o odločilnih dejstvih ter da je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter relativna bistvena kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP zaradi kršitve 243. člena zakona, ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu s 63. členom ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 9. 5. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 11. 2. 2011, s katero je odločil, da tožnik nima pravice do invalidnine za 40 % telesno okvaro, nastalo 1. 1. 2009 zaradi bolezni. V obravnavani zadevi je sporno, ali je pri tožniku podana 50 % telesna okvara zaradi posledic bolezni in ali je za telesno okvaro v takšni višini upravičen do invalidnine.

Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta v 143. členu določa, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, ki otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Po prvem odstavku 144. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu, ali poklicne bolezni, če znaša najmanj 30 %, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela pa, če znaša telesna okvara najmanj 50 % in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je potrebna za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Skladno s tretjim odstavkom 143. člena ZPIZ-1 je minister, pristojen za delo, ob predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo, pooblaščen, da določi vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotke teh okvar.

Glede na to, da v času postopka pri tožencu še ni bil sprejet nov seznam telesnih okvar, je bilo v konkretnem primeru na podlagi 454. člena ZPIZ-1 potrebno uporabiti samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljevanju Seznam). Posamezno telesno okvaro je tako mogoče ugotoviti le, če so podana takšna stanja poškodovanosti ali onesposobljenosti, kot so določena v Seznamu. Pomeni, da se vrste in stopnje telesnih okvar ugotavljajo izključno v obsegu in po definicijah, določenih v omenjenem Seznamu.

V konkretnem primeru se je postopek pri tožencu začel dne 28. 9. 2010, ko je tožnik po svojem pooblaščencu vložil novo zahtevo za oceno telesne okvare, ki ji je priložil še izvedensko mnenje dr. A.A. z dne 4. 4. 2010. Gre za mnenje, ki ga je izvedenec glede telesne okvare (in invalidnosti) podal v pravnomočno zaključenem postopku, vodenem pod opr. št. 2043/2008. V omenjenem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo z dnem 9. 9. 2010, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 536/2010 z dne 23. 12. 2010, zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, zavrnilo pa je tudi priznanje invalidnine za 50 % telesno okvaro, ker je v zvezi s telesno okvaro in priznanjem invalidnine presojalo dokončno odločbo toženca z dne 8. 7. 2008 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 22. 1. 2008 na podlagi dejanskega stanja do dokončne odločbe, to je do 8. 7. 2008. Dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno v sodnem postopku pa se je nanašalo na obdobje po dokončni odločbi in sicer na dan 1. 1. 2009. Ugotavljanje novega stanja pa je v pristojnosti toženca in novega postopka, ki ga je, kot je že uvodoma navedeno, tožnik pri tožencu začel dne 28. 9. 2010 s predložitvijo izvedenskega mnenja dr. A.A..

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je sodni izvedenec dr. A.A. ugotovil, da gre pri tožniku za izgubo noge v stopalu v Lisfrankovem sklepu z neprimernim krnom, kar predstavlja 40 % telesno okvaro. Temu je izvedenec dodal še 10 % zaradi izrazito prisotnih kliničnih sprememb v smislu trofičnih sprememb (oteklina, rdečina, deformiranost stopala, slab občutek dotika, pojav izrazito hiperteratotičnih otiščancev). Kot vzrok za to telesno okvaro je ugotovil kronično sladkorno bolezen, to stanje je bilo dokončno od 1. 1. 2009, ker so se mehka tkiva po operativnih posegih kompletno zacelila konec decembra 2008. V poglavju VII A točka 6c Seznama je določeno, da za izgubo noge v stopalu (exarticulatio tarsometatarsalis sec. Lisfranc) z neprimernim krnom znaša telesna okvara v višini 40 %. Za neprimeren krn se po tej določbi šteje, če so na njem trofične spremembe, stalne otekline, razjede, fistule, boleči nevrinomi in brazgotine.

Sodišče prve stopnje utemeljeno glede višine telesne okvare ni sprejelo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. A.A.. Sodni izvedenec je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča brez pravne podlage k 40 % telesni okvari ugotovljeni zaradi izgube noge v levem stopalu z neprimernim krnom, dodal še 10 % zaradi ugotovljenih trofičnih sprememb, to je otekline, rdečine, deformiranosti stopala. Opisano stanje krna pomeni neprimeren krn, za katerega je po poglavju VII A točka 6c Sporazuma določena telesna okvara v višini 40 %. V teh 40 % so že upoštevane trofične spremembe, stalne otekline, razjede, fistule, boleči nevrinomi in brazgotine, ker to stanje pomeni neprimeren krn. V nasprotnem primeru, če bi šlo za izgubo noge v stopalu (Lisfranc) ter za funkcijsko dober krn, torej brez trofičnih sprememb, stalnih oteklin, razjed, fistul, bolečin nevrinomov in brazgotin, bi telesna okvara znašala 30 % (VII A točka 6.d Sporazuma). V tožnikovem primeru izvedenec tudi ni ugotovil izgube noge v stopalu (Pirogov ali Chopart ali Syme) z neprimernim krnom po istem poglavju A točka 6 a, za katero je določena telesna okvara v višini 50 %. Izvedenec je namreč v izvedenskem mnenju izrecno zapisal, da gre pri tožniku za izgubo noge v stopalu v Lisfrankovem sklepu z neprimernim krnom.

Izvedenec daje mnenje po pravilih znanosti in stroke. Na podlagi mnenja si sodišče ustvari svoje prepričanje o tem, ali je trditev resnična ali ne in na samo mnenje ni vezano. Mora pa sodišče utemeljiti, zakaj mnenja ni sprejelo oziroma zakaj ni verodostojno in sprejemljivo, kar je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru tudi storilo. V obravnavanem primeru je izvedenec ugotovil, da gre pri tožniku za izgubo noge v stopalu v Lisfrankovem sklepu z neprimernim krnom in da gre pri njem za izrazito prisotne klinične spremembe v smislu trofičnih sprememb (oteklina, rdečina, deformiranost stopala, slab občutek dotika, pojav izrazito hiperteratotičnih otiščancev), takšno stanje pa ustreza definiciji neprimernega krna. Pritožba neutemeljeno vztraja, da takšnega znanja sodišče nima in da zaključek, da gre za neprimeren krn, presega njegovo strokovno znanje in da bi bilo potrebno pridobiti drugo mnenje. Obstoj določenega zdravstvenega stanja je res strokovno medicinsko vprašanje. Vprašanje ali ugotovljeno zdravstveno stanje ustreza definiciji primernega oziroma neprimernega krna ter višini ugotovljene telesne okvare, pa je pravno vprašanje, ki je v pristojnosti sodišča. Za razjasnitev tega vprašanja zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z drugim izvedencem. Vprašanje, kakšno je tožnikovo zdravstveno stanje in do kakšnih posledic je prišlo zaradi težav z diabetičnim stopalom, v tem postopku ni bilo sporno in ga tudi pritožba ne izpostavlja kot spornega.

Ker je bilo dejansko stanje že na podlagi predloženega izvedenskega mnenja ustrezno razčiščeno, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče dejansko stanje dodatno razčiščevalo. Sodišče je tudi utemeljeno zavrnilo izvedbo ostalih dokaznih predlogov (zaslišanje tožnika), saj gre v predmetni zadevi za ugotavljanje telesne okvare, ki je medicinsko in pravno vprašanje. Razen tega pa tožnik tudi ni navedel, katera dejstva in okoliščine naj bi se z njegovim zaslišanjem razčiščevale in tega tudi v pritožbi ne navaja.

Tožnik je pravočasno in v skladu z določbo 286. b člena ZPP ugovarjal procesno kršitev zaradi zavrnitve dokaznih predlogov, to pa pomeni, da v pritožbenem postopku glede navajanja teh kršitev ni prekludiran. Ne pomeni pa ugovor po 286. b členu ZPP, da je uveljavljena kršitev tudi podana. Dolžnost sodišča je, da presodi izvedene dokaze, kar je sodišče tudi pravilno storilo ter na podlagi razčiščenega dejanskega stanja tudi sprejelo svojo odločitev.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre pri tožniku za 40 % telesno okvaro zaradi izgube levega stopala z neprimernim krnom po poglavju VII A točka 6c Sporazuma. Na podlagi 40 % telesne okvare zaradi bolezni pa tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 144. členu ZPIZ-1 za pridobitev pravice do invalidnine, kot je odločil toženec s prvostopno odločbo z dne 11. 2. 2011, potrjeno z drugostopno odločbo z dne 9. 5. 2011. To pa so razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 81. člena ZDSS-1 tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo ter o stroških postopka odločilo skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.