Jedro

Tožnik v času ponovne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni dopolnil vsaj 6 mesecev pokojninske dobe, zato glede na določbo 117. člena ZPIZ-2 ni upravičen do ponovne odmere oziroma odstotnega povečanja pokojnine.

Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, je ponovna odmera pokojnine uživalcu pokojnine po prejšnjih predpisih urejena v 395. členu ZPIZ-2. Skladno s prvim odstavkom 180. člena ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. Upoštevaje drugi odstavek istega člena lahko upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere, že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pri vprašanju ponovne odmere potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tožnik ob ponovnem vstopu v zavarovanje ni dopolnil najmanj 6 mesecev pokojninske dobe, posledično tudi ne izpolnjuje pogojev po prehodni določbi 125. člena ZPIZ-2G za odstotno povečanje pokojnine in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravita odločbi toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 18. 1. 2023 in številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 14. 6. 2023 in se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje.

II.Toženec je dolžan za tožnika na račun sodišča prve stopnje povrniti stroške postopka, nastale pred sodiščem prve stopnje v višini 615,97 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

III.Toženec je dolžan tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 18. 1. 2023 in številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 14. 6. 2023 in da se tožniku od 4. 1. 2023 dalje izplačuje starostna pokojnina v višini zagotovljenega zneska 653,75 EUR na mesec. Nadalje je odločilo, da se stroški zastopanja tožnika po odvetnici, krijejo iz proračuna.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da so zaključki napadene sodbe napačni. Toženec bi moral pri svoji odločitvi upoštevati 180. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1). Navedena določba ne pogojuje dopolnitve pokojninske dobe v trajanju 6 mesecev in prenehanje delovnega razmerja v naslednjem koledarskem letu. Ko se je tožnik prvič upokojeval, je bil v veljavi ZPIZ-1. Ko pa se je tožnik upokojil po ponovni reaktivaciji, pa je bil v veljavi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2). Tožnik je zaradi ponovne zaposlitve v obdobju od 1. 9. 2022 do 3. 1. 2023, dopolnil 40 let pokojninske dobe. Glede ponovne upokojitve je potrebno upoštevati ZPIZ-2, ki določa tudi pravico do izplačila zagotovljenega zneska pokojnine v višini 653,75 EUR. Namesto ponovne odmere pa naj se mu že uveljavljena pokojnina odstotno poveča. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je tudi pravilno in popolno ugotovilo. Je pa na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 14. 6. 2023, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo številka zadele: ..., številka dosjeja: ... z dne 18. 1. 2023. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se tožniku izplačuje starostna pokojnina v znesku 539,26 EUR na mesec od 4. 1. 2023 dalje.

6.Tožnik je s tožbo uveljavljal, da se mu od 4. 1. 2023 dalje izplačuje starostna pokojnina v višini zagotovljenega zneska.

7.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz dokumentacije v spisu izhaja, da je toženec tožniku z odločbo z dne 20. 12. 2012 priznal pravico do starostne pokojnine od 1. 1. 2012 dalje. Tožnik je do dneva uveljavitve pravice do starostne pokojnine dopolnil 58 let in 3 mesece starosti ter 39 let, 7 mesecev in 27 dni pokojninske dobe. Upoštevana je bila tudi dodana doba v trajanju 1 leta in 28 dni, po določbi 193. člena ZPIZ-1 v zvezi z določbo 450. člena ZPIZ-1. Starostna pokojnina je bila odmerjena v višini 78 % od najnižje pokojninske osnove. Tožnik se je ponovno vključil v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, in sicer za čas od 1. 9. 2022 do 3. 1. 2023, kar znaša 4 mesece in 3 dni. Z odločbo z dne 10. 10. 2022 je bilo izplačevanje starostne pokojnine ustavljeno, izplačeval se mu je le del starostne pokojnine v ustreznem mesečnem znesku. Od 4. 1. 2023 dalje se tožniku izplačuje starostna pokojnina v znesku 539,26 EUR na mesec. S tem v zvezi je prvostopenjski organ ugotovil, da tožnik v času ponovne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni dopolnil vsaj 6 mesecev pokojninske dobe, zato glede na določbo 117. člena ZPIZ-2 ni upravičen do ponovne odmere oziroma odstotnega povečanja pokojnine.

8.Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, je ponovna odmera pokojnine uživalcu pokojnine po prejšnjih predpisih urejena v 395. členu ZPIZ-2. Skladno s prvim odstavkom 180. člena ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. Upoštevaje drugi odstavek istega člena lahko upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere, že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pri vprašanju ponovne odmere potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tožnik ob ponovnem vstopu v zavarovanje ni dopolnil najmanj 6 mesecev pokojninske dobe, posledično tudi ne izpolnjuje pogojev po prehodni določbi 125. člena ZPIZ-2G za odstotno povečanje pokojnine in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

9.Pritožba pa utemeljeno opozarja na nepravilno uporabo materialnega prava v delu, ki se nanaša na ugotovitev izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do zagotovljene pokojnine. ZPIZ-2 v tretjem odstavku 39. člena določa, da je, ne glede na določbe tega zakona, ki urejajo odmero starostne in invalidske pokojnine, zavarovancu (moškemu in ženski), ki je pridobil pravico do starostne in invalidske pokojnine po določbah tega zakona in je dopolnil pokojninsko dobo v enaki višini, kot je predpisana višina pokojninske dobe brez dokupa za pridobitev pravice do starostne pokojnine pri najnižji starosti, zagotovljena pokojnina v višini 620,00 EUR. Zneski pokojnin se na podlagi sedmega odstavka 39. člena ZPIZ-2 usklajujejo v višini in rokih, v katerih se izvajajo uskladitve pokojnin.

10.Tožnik pravice do starostne pokojnine ni pridobil po določbah ZPIZ-2, temveč po določbah ZPIZ-1. Za njega je tako odločilen 4. člen (prehodna določba) Zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2C), kjer je določeno, da uživalcem, ki so uveljavili pravico do starostne ali invalidske pokojnine po predhodno veljavnih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in so dopolnili pogoj pokojninske dobe, kot je bil po takrat veljavnem predpisu predpisan za pridobitev pravice do starostne pokojnine pri najnižji starosti ali brez pogoja starosti, če ta ni bil predpisan, zagotovljena najnižja pokojnina iz tretjega odstavka 39. člena zakona, brez izdaje posamičnega akta. V drugem odstavku pa je določeno, da zavarovancem, ki jim je bila starostna pokojnina zmanjšana na podlagi prvega odstavka 53. člena ZPIZ-1 in uživalcem, ki jim je bila pokojnina odmerjena za ožji obseg pravic, ni zagotovljen znesek pokojnine iz novega tretjega oziroma četrtega odstavka 39. člena zakona.

11.Toženec, enako pa tudi sodišče prve stopnje, sta pri vprašanju izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do zagotovljene pokojnine zmotno izhajala iz določbe četrtega odstavka 117. člena ZPIZ-2, ki ureja ponovno odmero pokojnine.

12.Navedena določba za presojo vprašanja izpolnjevanja z zakonom določenih pogojev za priznanje pravice do zagotovljene pokojnine, ni relevantna. ZPIZ-2 namreč v tretjem odstavku 2. člena izrecno določa, da pri presoji izpolnjevanja pogojev niso relevantne določbe tega zakona (ZPIZ-2), ki urejajo odmero starostne in invalidske pokojnine, kar pomeni, da določba četrtega odstavka 117. člena ZPIZ-2 ni odločilna pri presoji izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do zagotovljene pokojnine. Ključno je zgolj vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji po določbi 4. člena ZPIZ-2C.

13.Ker pogojev, določenih v 4. členu ZPIZ-2C toženec zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ni ugotavljal, je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo odločbi toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 18. 1. 2023 in številka zadele: ..., številka dosjeja: ... z dne 14. 6. 2023 in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Podlago za tako odločitev je imelo v 1. alineji prvega odstavka 82. člena ZDSS-1.

14.Sprejeta odločitev posledično vpliva na odločitev o stroških postopka, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ob upoštevanju, da je tožnik v postopku uspel ter nadalje, da je bila tožniku za postopek pred sodiščem prve stopnje z odločbo številka Bpp 257/2023 z dne 11. 7. 2023 priznana brezplačna pravna pomoč, je toženec na podlagi prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP ter odvetniške tarife (OT) in predloženega stroškovnika, dolžan za tožnika na račun sodišča prve stopnje povrniti stroške postopka, nastale na prvi stopnji, in sicer 300 točk za sestavo tožbe, 300 točk za udeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo, 225 točk za obrazloženo vlogo vloženo 13. 12. 2023, 14 točk za materialne stroške (2 %), skupaj 841,50 točk oziroma (ob vrednosti točke 0,60 EUR) 504,90 EUR, povečano za 22 % DDV. Skupen znesek stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje tako znaša 615,97 EUR. Navedeni znesek je toženec dolžan na račun sodišča plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15.Ker je tožnik s pritožbo uspel, je upravičen tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Za postopek pred pritožbenim sodiščem tožniku ni bila odobrena BPP. Skladno z OT in predloženim stroškovnikom je toženec dolžan tožniku povrniti stroške za sestavo pritožbe, in sicer 375 točk in 2 % materialnih stroškov (7,5 točk), kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR in 22 % DDV, skupaj znaša 279,99 EUR. Priznane stroške je toženec dolžan povrniti tožniku v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

3Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

4Ur. l. RS, št. 2/2004.

5Glej Psp 255/2021 z dne 5. 1. 2022.

6Glej Veliki komentar Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 411.

7Ur. l. RS, št. 23/2017.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.