Jedro

Dokazna ocena dne 11. 1. 2010 predloženih dokazil je bila izvedena v skladu z določbo 10. člena ZUP. Tožena stranka je namreč po presoji vsakega predloženega dokaza posebej pojasnila, zakaj ga ne more upoštevati, sodišče pa se s to presojo v celoti strinja. Gre namreč za dokazila, ki bi morala biti predložena že v postopku inšpiciranja pravne osebe, v katerem je bil tožnik pozvan k sodelovanju. Dejstva, zakaj teh listin v tem postopku ni predložil, tožnik ni pojasnil dovolj prepričljivo, zato po presoji sodišča tožena stranka predloženim listinam utemeljeno oporeka verodostojnost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za finance, Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Celje, Sektor za odmero, kontrolo in informiranje, Oddelek za fizične osebe, kot prvostopenjski upravni organ, je z odločbo, št. DT 91 03391 0/2005-1 (04041-02) z dne 28. 4. 2011 odločil, da se zavezancu A.A. za leto 2005 odmeri dohodnina v znesku 94.695,08 EUR; razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 94.695,08 EUR znaša 44.442,14 EUR; zavezanec pa mora plačati razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v višini 44.442,14 EUR in vrnjeno dohodnino po odločbi št. DT 91 03391 0 z dne 16. 6. 2006 v višini 26,08 EUR, v skupnem znesku 44.468,22 EUR, v 30. dneh po vročitvi odločbe.

Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je bila zavezancu z odločbo DT 91 03391 0 z dne 16. 6. 2006 odmerjena dohodnina za leto 2005 v znesku 0,00 SIT, po dokončnosti te odločbe pa je davčni organ izvedel za dejstvo, da je bil pri pravni osebi B. d.o.o., Ljubljana, opravljen davčni inšpekcijski nadzor davka od dobička pravnih oseb in davka od dohodka pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2005 ter v tem postopku izdana odločba odločba št. DT 0610-1905/06-72-0803-68 z dne 25. 1. 2008. Na podlagi ugotovitev tega postopka je bila zavezancu 17. 6. 2008 izdana odločba, št. DT 91 03391 0, o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2005, zoper katero je zavezanec vložil pritožbo, ki ji je drugostopenjski upravni organ ugodil ter z odločbo z dne 27. 8. 2009 vrnil prvostopenjskemu organu v postopek ponovnega odločanja.

V ponovljenem postopku odločanja je prvostopenjski upravni organ, v skladu z napotilom drugostopenjskega upravnega organa, v postopku ugotavljanja pravilne davčne osnove pri odmeri dohodnine za leto 2005, zavezanca pozval, da se 25. 11. 2009 oglasi pri Davčnem uradu Celje in se v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izjasni o dejstvih in okoliščinah, in da predloži dokaze, iz katerih bo neposredno izhajajo, da v letu 2005 izplačana sredstva s strani pravne osebe B. d.o.o. predstavljajo zatrjevano vračilo vloženih sredstev v to pravno osebo oziroma dohodke, ki skladno z določbami ZDoh-1 niso predmet obdavčitve. Dne 11. 1. 2010 je pooblaščenec zavezanca pojasnil, da so bili dvigi skoraj v celoti opravljeni za namene izvršitve posojilnih pogodb. Pojasnil je, da je iz predloženih dokazil razvidno, da je C.C. prejel posojilo v skupni višini 36.110,00 SIT in da zneski iz potrdil o plačilu posojila sovpadajo z dvigi s transakcijskega računa z izjemo dviga z dne 20. 12. 2004, kjer je dejansko šlo za izplačilo tihega vložka v znesku 840.00,00 SIT. Dne 19. 1. 2010 je bil v zvezi s sklenjeno posojilno pogodbo na razgovor vabljen C.C., ki se razgovora ni udeležil, je pa poslal pisno opredelitev in pojasnil, da izposojenih finančnih sredstev ne more vrniti, ker je trenutno brez dela.

V nadaljevanju je tožena stranka pojasnila, da A.A. v postopku inšpiciranja pravne osebe ni predložil nobene dokumentacije v zvezi z dvigi s transakcijskega računa podjetja B. d.o.o. in ugotovila, da A.A. pri pravni osebi B. d.o.o. ni bil zaposlen, zato je štel prejemek v višini 36.110.000,00 SIT za druge dohodke iz 6. točke prvega odstavka 17. člena ZDoh-1. Zavezanec je šele v ponovljenem postopku odločanja odmere dohodnine predložil dokazila o obstoju posojilne pogodbe, ki je davčni organ ne more upoštevati kot dokaz, ker je bil zavezanec k predložitvi verodostojne dokumentacije pozvan že v času inšpiciranja pravne osebe, česar pa ni storil, torej ni navedel obstoja posojilne pogodbe z dne 20. 12. 2004 s C.C. Davčni organ sumi, da so bila ta pisna dokazila pripravljena kasneje, zgolj za pripravo zavezančeve obrambe. Prav tako obstoj posojilne pogodbe in akt o ustanovitvi tihe družbe ni bil razviden iz razpoložljive dokumentacije in evidenc, s katerimi je razpolagal davčni organ v času inšpekcijskega postopka pri pravni osebi B. d.o.o.. Vsa dokazila iz leta 2002, 2004 in 2005, ki jih je pooblaščenec zavezanca predložil davčnemu organu 11. 1. 2010, so bila overjena pri notarju D.D. šele 8. 1. 2010, zato davčni organ dvomi v verodostojnost predloženih dokazov z dne 11. 1. 2010 tudi iz tega razloga.

Pri določitvi osnove za odmero dohodnine za leto 2005 davčni organ ni upošteval pripomb zavezanca, ker iz dokazil niso razvidna nova dejstva, ki bi spremenila ugotovitve davčnega organa. Tako je bila zavezancu 21. 4. 2010 izdana odločba o ponovnem postopku odmere dohodnine za leto 2005, št. DT 91 03391 0/2005 (04041-02). Zoper to odločbo je pritožnik vložil pritožbo, ki ji je drugostopenjski organ z odločbo DT 499-01-239/2010-3 z dne 31. 1. 2011 ugodil ter vrnil prvostopnemu organu v ponovni postopek z napotilom, da davčni organ pravilno, z upoštevanjem pravilne materialno pravne podlage, ugotovi pravilen bruto znesek dohodkov zavezanca in temu ustrezen znesek akontacije dohodnine. V skladu z napotilom drugostopenjskega organa je v ponovljenem postopku ugotavljanja pravilne davčne osnove in s tem ustreznega zneska akontacije dohodnine, davčni organ upošteval določbo sedmega odstavka 16. člena ZDoh-1 in na osnovi navedenega, v skladu z določbo 102. člena Zdoh-1, v ponovnem postopku odmere dohodnine za leto 2005 ugotovil novo letno davčno osnovo v višini 48.145.463 SIT, od katere je bila zavezancu po stopnjah določenih v prvem odstavku 134. člena ZDoh-1 odmerjena dohodnina za leto 2005. Od odmerjene dohodnine v znesku 22.692.731 SIT je bila v skladu z določbo drugega odstavka 117. člena ZDoh-1 odšteta med letom plačana akontacija dohodnine in določeno, da mora zavezanec plačati razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupnem znesku 44.468,22 EUR.

Drugostopenjski upravni organ, Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev, je z odločbo DT 499-01-299/2011-2 z dne 4. 8. 2011, zavrnil pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, kot neutemeljeno.

Tožnik odločitvi tožene stranke oporeka. Odločitev temelji na nepopolno ugotovljenih dejstvih, neobjektivnosti, pristranosti in nestrokovnosti. Davčni organ je svojo odločbo izdal na podlagi sklepa, da se dokazi predloženi davčnemu uradu 11. 1. 2010, s strani pooblaščenega odvetnika, v samem postopku odmere dohodnine ne morejo upoštevati, saj naj bi bili neverodostojni, kar ni točno. Najprej je bila izdana odločba na podlagi ugotovitve, da je bil tožnik v času od 31. 5. 2002 do 27. 7. 2005 pooblaščena oseba za razpolaganje s sredstvi na transakcijskem računu inšpicirane pravne osebe in da je dvigoval oziroma polagal zneske gotovine, za katere ni verodostojne dokumentacije, ki bi dokazovala vsebino in namen porabe. Kasneje, ko pa je davčni zavezanec predložil nesporne dokaze, pa so bili ti z navedbo, da davčni organ sumi, da so bila pisna dokazila pripravljena kasneje, zgolj za pripravo zavezančeve obrambe, zavrnil. Prav tako davčni organ zmotno navaja, da davčni zavezanec v postopku inšpiciranja ni sodeloval in v preteklosti ni predložil dokazov, ki so bili davčnemu organu predloženi kasneje, dne 11. 1. 2010. Iz davčnega spisa je jasno razvidno, da je tožnik davčni urad večkrat pozval na vpogled v spis, kar mu ni bilo omogočeno in posledično dokazov ni predložil, saj mu pred predložitvijo dokazov pripada pravica do vpogleda v spis, posvet s pooblaščenim odvetnikom ter posledično ustrezna priprava zagovora. Gre za temeljno pravico, ki pa je bila takrat kršena, kršitev pa potrjena z odpravo prve odločbe v postopku. Dne 12. 9. 2008 je zavezanec davčni urad že drugič pozval, da mu omogoči vpogled v celoten spis, pri čemer je tudi jasno specificiral vso želeno dokumentacijo. Davčnemu uradu je sporočil, da se glede omenjene zadeve ne more opredeliti, dokler se mu ne omogoči vpogled v celoten spis, torej je stranka v postopku v celoti sodelovala. Iz tega razloga namigovanja na nesodelovanje v postopku niso korektna in so neresnična.

Na podlagi obvestila davčnega organa z dne 5. 1. 2009 se je pooblaščenec udeležil postopka na davčnem uradu ter v celoti izkazal, da si zavezanec očitanih sredstev ni prilastil, kar pa davčnemu organu ni zadoščalo. Davčni zavezanec je v celoti izkazal, da so bila vsa sredstva za katera je davčni organ trdil, da si jih je zavezanec prilastil, porabljena v namene poslovanja družbe B. d.o.o. in sicer je bilo 36.110.000,00 SIT namenjeno za odobreno posojilo C.C., kar izkazuje posojilna pogodba št. PT/20122004. Posojeni znesek je bil posojilojemalcu izplačan v treh obrokih in sicer 20. 12. 2004 znesek 16.110.000,00 SIT; 3. 1. 2005 znesek 12.000.000,00 SIT in 7. 1. 2005 znesek 8.000.000,00 SIT. S strani posojilojemalca C.C. je bila pridobljena overjena izjava, da je prejel sredstva s strani podjetja B. d.o.o. Tako je tožnik v postopku jasno dokazal, da so bila sredstva davčnega zavezanca porabljena v namen poslovanja družbe in si jih ni prilastil. Kot zmotno ocenjuje trditev tožene stranke, da zato ker družba B. d.o.o. davčnemu uradu ni predložila dokumentacije, ki bi bila podlaga za davčno inšpiciranje, pogodba nikoli ni obstajala. Podatki poslovanja podjetja B. d.o.o. so bili že v osnovi pomanjkljivi, a to ni odgovornost davčnega zavezanca, ki je v tem postopku obstoj listin izkazal. Prav tako ni točna trditev davčnega organa, da so bila vsa dokazila predložena davčnemu organu, overjena šele leta 2010. Gre za overitev kopij, ki so enaka originalu, sicer pa so bile listine, vsaka zase, sklenjene na dan, ki je naveden kot datum sklenitve posamezne listine. Iz tega razloga bi se dokazi preloženi 11. 1. 2010 morali upoštevati, saj dejansko utemeljujejo vse dosedanje navedbe tožeče stranke, da si pridobljenih sredstev ni prilastila in da je posledično ni mogoče bremeniti s plačilom davka. Ker je očitno, da si tožnik očitanih sredstev ni prilastil, sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov v celoti razveljavi izpodbijano odločbo in predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravne odločbe. Davčni organ mora pri odločanju in odmeri davka zasledovati načelo materialne resnice, kar pa ne pomeni, da mora biti dejansko stanje ugotovljeno s stopnjo gotovosti, ki izključuje kakršnokoli zmoto. Po mnenju tožene stranke je bilo v danem primeru, v skladu z načelom materialne resnice, tožniku izrecno pojasnjeno, zakaj tožena stranka dvomi v resničnost predloženih posojilnih pogodb in izjavo ... Sodišču predlaga da tožbo, kot neutemeljeno, zavrne.

K I. točki izreka: Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in skladen z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopenjski organ, in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ, ter se nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravne sporu, v nadaljevanju ZUS-1): V obravnavani zadevi je bila izpodbijana odločitev sprejeta v ponovljenem postopku odločanja, v katerem je bilo prvostopenjskemu organu z odločbo drugostopenjskega organa, št. DT 499-01-239/2010-3 z dne 31. 1. 2011 naloženo, da ugotovi pravilen, z upoštevanjem pravilne materialno pravne podlage, bruto znesek dohodkov zavezanca in temu ustrezen znesek akontacije dohodnine.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da odločitev temelji na dokazni oceni listin predloženih v obnovljenem postopku odločanja o odmeri dohodnine za leto 2005. Sodišče ugotavlja, da gre za postopek odločanja, v katerem je bila upoštevana določba 9. člena in četrtega odstavka 146. člena ZUP, in tožniku pred izdajo odločbe omogočeno sodelovanje v postopku oziroma omogočeno, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se opira odločba, kar pomeni, da je bil postopek odmere dohodnine voden skladno s postopkovnimi pravili ZUP. Navedeno dejstvo med strankama upravnega spora ni sporno. Sporna med strankama je dokazna ocena prvostopenjskega organa, ki jo je v pritožbenem postopku potrdila tožena stranka, da tožnik s predloženimi listinami ni uspel dokazati vsebine in namena denarnih transakcij, ki jih je opravil kot bivši direktor in lastnik družbe B. d.o.o. (v skupni višini 36.110,000,00 SIT), zaradi česar se je navedeni znesek izplačil (v celoti) obravnaval kot prejemek iz drugih dohodkov, po 6. točki prvega odstavka 17. člena ZDoh-1. Sodišče, enako kot tožena stranka v drugostopenjski odločbi, opozarja na določbo 10. člena ZUP, po kateri o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, odloči uradna oseba, pooblaščena za odločanje v upravni stvari, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Po presoji sodišča je bila dokazna ocena dne 11. 1. 2010 predloženih dokazil (posojilne pogodbe med družbo B. d.o.o. in C.C.; potrdilo o prejemu posojila in akt o ustanovitvi tihe družbe) izvedena skladno z določbo 10. člena ZUP. Tožena stranka je namreč po presoji vsakega predloženega dokaza posebej pojasnila, zakaj ga ne more upoštevati, sodišče pa se s to presojo v celoti strinja. Gre namreč za dokazila, ki bi morala biti predložena že v postopku inšpiciranja pravne osebe B. d.o.o., v katerem je bil tožnik pozvan k sodelovanju. Dejstva, zakaj teh listin v tem postopku ni predložil, tožnik ni pojasnil dovolj prepričljivo, zato tudi po presoji sodišča tožena stranka listinam predloženim dne 11. 1. 2010, utemeljeno oporeka verodostojnost. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka: Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.