Jedro

Stroške postopka za določitev odškodnine trpi udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine. Namen citirane določbe je brez dvoma v tem, da stroške vzpostavitve stanja, kakršno je bilo pred povzročitvijo škode, trpi tisti, iz katerega pravne in dejanske sfere izvira razlog za njen nastanek. To pa ne pomeni, da je predlagatelj upravičen do povračila vseh stroškov, ki so mu nastali v postopku. Udeleženci postopka imajo pravico do povrnitve stroškov ob smiselni uporabi določb 12. poglavja ZPP, po katerem je temeljni kriterij uspeh strank postopka. Po navedenem je bistveno, v kakšnem obsegu so predlagatelji uspeli s svojim zahtevkom in kateri s tem povezani stroški postopka so bili potrebni, kot tudi zoper katere od nasprotnih udeleženk (in v katerem razmerju) se ta ocenjeni uspeh nanaša.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu (točka 5 izreka) razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o predlagani vrnitvi zaplenjenega premoženja, glede stroškov pa je nasprotni udeleženki naložilo povrnitev stroškov predlagateljev in sicer v znesku 7.889,80 EUR v roku 15 dni, v preostalem delu pa je stroškovni zahtevek predlagateljev zavrnilo.

Zoper stroškovno odločitev se pravočasno pritožujejo predlagatelji po svoji pooblaščenki ter nasprotna udeleženka. Predlagatelji uveljavljajo pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka in predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navajajo, da so v stroškovniku natančno specificirali svoje stroške, iz obrazložitve sodišča prve stopnje pa ne izhaja opredelitev o utemeljenosti stroškovnega zahtevka ne po temelju ne po višini. Sodišče ni navedlo, katere stroške je štelo kot potrebne, niti tistih, ki jih ni priznalo oziroma razloge za njihovo zavrnitev. Pritožniki menijo, da gre za kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj neobrazložene odločitve ni mogoče preizkusiti.

Nasprotna udeleženka uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču prve stopnje prvenstveno očita, da stroškovne odločitve ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je sicer navedlo, da se pri odločitvi opira na 104. člen Zakona o nepravdnem postopku, ni pa navedlo, zakaj je izključno ta določba podlaga za izpodbijano odločitev. Prav tako ni mogoče preizkusiti odločitve o višini. Sodišče se je po oceni pritožnice napačno oprlo le na 104. člen ZNP, saj gre za zadevo vrnitve zaplenjenega premoženja, zato bi moralo upoštevati tudi Zakon o dopolnitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Ta namreč napotuje na uporabo določbe 12. poglavja ZPP in s tem na kriterij uspeha pri odločitvi o stroških. V tem postopku bi namreč moralo sodišče upoštevati, da je bilo več nasprotnih udeležencev ter zoper katere in v kakšnem deležu so predlagatelji uspeli. Tako pa sodišče prve stopnje materialnega predpisa, ki izrecno ureja vprašanje plačila stroškov postopka v tovrstnih primerih, sploh ni uporabilo.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka pravilno uporabilo materialnopravno izhodišče - 104. člen Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), po katerem stroške postopka trpi udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine. Namen citirane določbe je brez dvoma v tem, da stroške vzpostavitve stanja, kakršno je bilo pred povzročitvijo škode, trpi tisti, iz katerega pravne in dejanske sfere izvira razlog za njen nastanek. To pa ne pomeni, da je predlagatelj upravičen do povračila vseh stroškov, ki so mu nastali v postopku. Nasprotna udeleženka namreč utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo določbe Zakona o dopolnitvi Zakona o spremembah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-H, Uradni list RS, št. 26/99), ki izrecno ureja vprašanje plačila stroškov postopka v tovrstnih postopkih. Citirani predpis namreč določa, da imajo udeleženci postopka pravico do povrnitve stroškov ob smiselni uporabi določb 12. poglavja Zakona o pravdnem postopku, po katerem je temeljni kriterij uspeh strank postopka. Po navedenem je za obravnavani primer bistveno, v kakšnem obsegu so predlagatelji uspeli s svojim zahtevkom in kateri s tem povezani stroški postopka so bili potrebni, kot tudi zoper katere od nasprotnih udeleženk (in v katerem razmerju) se ta ocenjeni uspeh nanaša. Zaradi navedene delno napačne uporabe materialnega prava oziroma opustitve uporabe določb ZIKS-H izpodbijani sklep na navedena vprašanja ne daje odgovora, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP, pritožbeno sodišče pa samo te kršitve ne more odpraviti, saj bo strankam le na ustrezno obrazložen sklep omogočena ustavno zagotovljena pravica do pravnega sredstva. Enako kršitev pa je sodišče prve stopnje storilo tudi v zvezi z obrazložitvijo višine odmerjenih stroškov, na kar izrecno opozarjata obe pritožbi. Res je sicer možno samo odmero stroškov preveriti z vpogledom v stroškovnik v spisu, vendar pa to ne more nadomestiti pomanjkljivih razlogov vsaj o osnovnih stroških, predvsem pa razlogov o zavrnitvi posameznih priglašenih stroškov.

Ugotovljene kršitve so terjale razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu (točka 5 izreka) na podlagi določbe 355. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s členom 372 ZNP in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. To bo moralo tokrat v okviru odločitve od stroških odločiti potem, ko bo jasno ugotovilo, v katerem obsegu in zoper katere udeležence so predlagatelji uspeli ter ustrezno obrazložiti tudi samo višino priznanih stroškov.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker ti niso bili priglašeni.