Jedro

Ker je glavni namen roka za zagovor, da ima tožnik dovolj časa, da se pripravi na zagovor, ob dejstvu, da je tožnik podal pisen zagovor in zavračal vsa očitana dejanja kot neutemeljena, tožniku pravica do zagovora ni bila kršena, kljub temu da je imel za pripravo na zagovor dva delovna dneva in ne tri delovne dni, kot je to določeno po drugem odstavku 83. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v 1., 2. in 4. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (3. točka izreka) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu priznati delovno razmerje od 7. 4. 2011 dalje do vrnitve na delo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati od aprila 2011 dalje mesečno bruto plačo v višini 2.764,10 EUR, povečano za 10 %, od tega zneska odvesti davke in prispevke, neto znesek pa nakazati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. v mesecu za znesek preteklega meseca do plačila (2. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati premalo izplačano plačo za obdobje od aprila 2010 do aprila 2011 in sicer mesečni bruto znesek v višini 270,00 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. v mesecu za znesek preteklega meseca do plačila (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.329,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo vseh stroškov postopka oziroma podrejeno, da pritožbi v celoti ugodi in razveljavi sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je v sodbi odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožniku ni bil omogočen minimalni zakonski rok za pripravo na zagovor, vendar ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in posledično tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava. Sodišče je po izvedbi predlaganih dokazov ugotovilo, da je dne 4. 4. 2011 S.M. v imenu tožene stranke tožniku vročil vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v vabilu pa je bilo določeno, da se bo zagovor opravil dne 7. 4. 2011. Med pravdnima strankama ni sporno, da se tožnik zagovora ni udeležil, ampak je toženi stranki posredoval zgolj pisni zagovor. Sodišče pa je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo, da tožniku ni bil omogočen minimalni zakonski rok za pripravo zagovora in da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga nezakonita. Tožnik se je v času od vročitve vabila na zagovor do termina zagovora vsebinsko seznanil z vsemi očitki iz vabila na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ne le to, tožnik si je priskrbel strokovno pomoč odvetnika in kot odgovor na vabilo na zagovor sestavil pisni zagovor. Pri tem poudarja, da tožnik vse do sprožitve predmetnega spora ni nikdar omenil, da se mu zdi rok, ki mu je bil dan med vročitvijo vabila na zagovor in terminom zagovora, prekratek. Nasprotno. Tožnik je v času od vročitve vabila na zagovor do termina zagovora s toženo stranko večkrat komuniciral in na dan zagovora sam prišel k toženi stranki ter ji izročil pisni zagovor, pri tem pa pojasnil, da se zagovora ne bo udeležil, ker ne želi poslušati očitkov na svoj račun. Tožena stranka se sklicuje tudi na sodno prakso pritožbenega sodišča v opr. št. Pdp 254/2011 z dne 5. 4. 2011 in Pdp 178/2011 z dne 31. 3. 2011. Sodišče pa je z izpodbijano sodbo tudi ugotovilo, da je tožena stranka tožniku od meseca aprila 2010 dalje izplačevala prenizko plačo in toženi stranki s sodbo naložilo, naj tožniku plača premalo plačane znesek plač. Tožena stranka izpostavlja, da je direktor tožene stranke dne 20. 4. 2010 sprejel sklep, s katerim se je vsem vodstvenim delavcem pri toženi stranki začasno zmanjšala plača in sicer za 10 do 20 %. Sklep je bil sprejet, ker se je tožena stranka v času globalne gospodarske krize znašla v izredno težavnih razmerah pri poslovanju. Tožnik je bil zaposlen na vodstvenem položaju, dobro je bil seznanjen s finančno situacijo, v kateri se je znašla tožena stranka in ukrepom v času trajanja delovnega razmerja ni nasprotoval, zato je odločitev sodišča v tem delu nepravilna. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in toženi stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka dne 7. 4. 2011 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), na podlagi katerega lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je tožniku vročila vabilo na zagovor dne 4. 4. 2011, zagovor pa je bil razpisan za dne 7. 4. 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik na voljo zgolj dva delovna dneva za pripravo na zagovor, kar pomeni, da ni imel dovolj časa, to naj bi potrjevalo tudi dejstvo, da se je zagovarjal zgolj s formalnim pisnim zagovorom, v katerem je le pavšalno zanikal storitev očitanih kršitev. Ker se tožnik dejansko vsebinsko niti ni opredelil do očitanih kršitev, je zaključilo, da je bil rok dveh delovnih dni, ki jih je imel tožnik na razpolago za pripravno svoje obrambe, glede na vsebino očitanih kršitev, prekratek za pripravo vsebinske obravnave, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita, zato je zahtevku po reintegraciji in reparaciji ugodilo.

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitve, da je tožnik obdolžitev in vabilo na zagovor prejel dne 4. 4. 2011, zagovor pa je bil dne 7. 4. 2011, zmotno zaključilo, da je bila v obravnavani zadevi tožniku kršena pravica do zagovora, kot to utemeljeno uveljavlja pritožba. Po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pravdni stranki obstaja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, v postopku nista zatrjevali. Rok določen v 2. odstavku 83. člena ZDR, je procesni rok. ZDR ne določa načina štetja rokov, zato je sodišče dolžno zakonsko praznino zapolniti z ustrezno razlago. Štetje oziroma računanje rokov določa ZPP, kakor je to pravilno uporabilo sodišče prve stopnje. Po določbi 2. odstavka 111. člena ZPP se dan vročitve ali sporočitve ali dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, ne všteva v rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan. Glede na to, da je bilo tožniku vabilo na zagovor vročeno dne 4. 4. 2011, zagovor pa je bil predviden in izpeljan 7. 4. 2011, je imel tožnik dva delovna dneva za pripravo svoje obrambe in ne tri delovne dneve, kot to zmotno uveljavlja pritožba. Ne glede na to, pa iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik na dan zagovora dne 7. 4. 2011 podal pisen zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, iz katerega izhaja, „da v zvezi z vabilom na zagovor podaja pisen zagovor kot sledi, in sicer da vsa očitana dejanja, ki izhajajo iz vabila na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 4. 2011, zavrača kot neutemeljene in popoln konstrukt ter meni, da gre za gonjo nekaterih proti njemu osebno, ter da nikoli ni kršil niti pogodbe o zaposlitvi, niti Zakona o delovnih razmerjih, ampak je vestno in tekoče izpolnjeval svoje delovne obveznosti in s kupcem S. vedno posloval kot dober gospodar, vse v interesu delodajalca“, (A53) . Ker je glavni namen roka za zagovor, da ima tožnik dovolj časa, da se pripravi na zagovor, po stališču pritožbenega sodišča, ob dejstvu, da je tožnik podal pisen zagovor in zavračal vsa očitana dejanja kot neutemeljena, tožniku pravica do zagovora ni bila kršena, kljub temu, da je imel za pripravo na zagovor dva delovna dneva in ne tri delovne dni, kot je to določeno po 2. odstavku 83. člena ZDR. Glede na navedeno ni mogoče potrditi sodišču prve stopnje, da dva dni od prejema pisne obdolžitve in vabila na zagovor in ob dejstvu, da je tožnik podal pisen zagovor, ne zadosti zakonski zahtevi o možnosti zagovora. Tako je pritožben ugovor v tem delu utemeljen.

V pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 10. 2009 je imel tožnik določeno bruto plačo v višini 2.764,10 EUR (A1). Uprava tožene stranke je dne 20. 4. 2010 sprejela sklep o začasnem znižanju plač poimensko določenim delavcem tožene stranke, med katerimi je bil tudi tožnik in sicer v višini od 20 do 10 % (B16). Iz navedenega sklepa izhaja, da se z vsemi zaposlenimi, ki se jim začasno znižuje plača, sklene ustrezni sporazum o začasnem znižanju plače. Tožniku je bila na podlagi navedenega sklepa plača znižana za 10 %, tožnik pa ustreznega sporazuma o začasnem znižanju plače s toženko ni sklenil. Tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela pravne podlage za znižanje plače tožnika za 10 %, saj je iz sklepa uprave tožene stranke izhajalo, da se z delavci, ki se jim znižuje plača, sklene sporazum, pri tem pa med strankama ni sporno, da tožnik takega sporazuma ni podpisal. Tožnikova pogodba o zaposlitvi je v 5. odstavku 2. člena izrecno določala, da se začasno znižanje tožnikove plače nanaša le na gibljiv del plače oziroma na dodatke, povezane z uspešnostjo, pri tem pa se ne more znižati plača, opredeljena v 2. odstavku tega člena, to je plača v bruto višini 2.764,10 EUR. Ker tožena stranka in tožnik nista podpisala sporazuma, kot ga predvideva sklep uprave tožene stranke z dne 20. 4. 2010, je tožena stranka tožniku brez pravne podlage znižala plačo za 10 %, zato je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožniku razliko v plači iz tega naslova za vtoževano obdobje (od aprila 2010 do aprila 2011). Ker v tem delu pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno in potrditi 3. točko izreka izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v zvezi z odločilnimi dejstvi (po utemeljenosti odpovednih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi) nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni preizkušalo in tudi dokazov v tej smeri ni izvajalo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1., 2. in 4. točka izreka sodbe).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.