Jedro

Zgolj napačno poimenovanje odločbe (delna namesto začasna odločba) ob ugotovitvi, da je iz nje jasno in nedvoumno razvidno, da je bila tožnici z odločbo dodeljena akontacija (torej predplačilo) sredstev in da bo o dokončno ugotovljeni škodi odločeno s posebno odločbo, ni v ničemer bistveno vplivalo na vsebinsko pravilnost odločbe. Zato je upravni organ ravnal pravilno in zakonito, ko je s kasneje izdano odločbo, ki je predmet tega upravnega spora, dokončno odmeril sredstva, ugotovil višino prejete akontacije in obračunal razliko med dokončno odmerjenimi in med prejetimi sredstvi akontacije.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper prvostopno odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. ... z dne 23. 9. 2004, s katero je prvostopni organ v 1. točki izreka odločil, da je tožnica kot nosilka kmetijskega gospodarstva upravičena do sredstev za odpravo posledic naravnih nesreč v višini 270.705,25 SIT, v 2. točki izreka ugotovil, da ji je bila na podlagi delne odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. ... z dne 26. 11. 2003 izplačana akontacija v višini 435.411,00 SIT, v 3. točki izreka pa je odločil, da mora tožnica razliko med odobreno višino sredstev iz 1. točke izreka in prejeto akontacijo iz 2. točke izreka v višini 164.735,75 SIT vrniti v roku 30 dni od dokončnosti te odločbe na tam naveden račun (1. točka izreka izpodbijane odločbe). Z 2. točko izreka izpodbijane odločbe pa je tožena stranka spremenila navedeno 3. točko prvostopne odločbe tako, da je odločila, da mora tožnica sredstva v višini 164.735,75 SIT vrniti najkasneje v treh letih od dne pravnomočnosti te odločbe (podaljšala je torej rok za vračilo sredstev).

V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopna odločba pravilna in zakonita. V postopku je sicer prišlo do pomanjkljivosti, ki pa niso vplivale na končno odločitev. Odpravo posledic škode v kmetijstvu ureja Zakon o odpravi posledic naravnih nesreč (Uradni list RS, št. 75/03, 98/05, 90/07, 102/07; v nadaljevanju: ZOPNN). V skladu s 35. členom navedenega zakona je vlada dne 30. 10. 2003 sprejela Program o odpravi posledic škode v kmetijstvu zaradi naravnih nesreč v letu 2003 (sprejet dne 30. 10. 2003, dopolnjen dne 8. 7. 2004; v nadaljevanju: Program). Po drugem odstavku 43. člena ZOPNN so se upravičencu sredstva dodelila na podlagi vloge v skladu s 5. členom Pravilnika o vsebini in obliki vloge upravičencev za dodelitev sredstev za odpravo posledic škode v kmetijstvu (Uradni list RS, št. 112/03, 5/04; v nadaljevanju: Pravilnik). Na podlagi podatkov iz vloge in podatkov iz dopolnitve vloge je prvostopni organ izdal sporno prvostopno odločbo s katero je odločil, da mora tožnica del prejetih sredstev vrniti. Ker končna višina škode v času izdaje delnih odločb še ni bila znana, se je upravičencem izplačala akontacija za odpravo posledic škode v kmetijstvu zaradi suše, v izreku delne odločbe pa je bilo tudi navedeno, da bo o dokončno ugotovljeni škodi odločeno z dopolnilno odločbo. O vlogi za dodelitev sredstev za odpravo posledic naravnih nesreč je bilo tako odločeno šele s prvostopno odločbo (delna odločba se nanaša le na akontacijo). Zato so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da je bila z delno odločbo že priznana višina sredstev za odpravo posledic škode v kmetijstvu. Prvostopni organ je potrjeno višino škode izračunal na podlagi zahtevka in ugotovljene stopnje poškodovanosti posamezne kmetijske rastline, ki pa ni smela biti višja od potrjene stopnje poškodovanosti. Na podlagi potrjene višine škode za posamezno kmetijsko rastlino je prvostopni organ izračunal višino sredstev za posamezno kmetijsko rastlino in skupno pomoč za posameznega upravičenca. V zvezi s pritožbeno navedbo, da Program določa povprečno višino pomoči, tožena stranka ugotavlja, da je podlaga za izračun potrjene višine škode in višine sredstev, dodeljenih posameznemu upravičencu, Uredba o načinu izračuna potrjene škode v kmetijstvu in načinu izračuna višine dodeljenih sredstev za odpravo posledic škode v kmetijstvu (Uradni list RS, št. 109/03, 77/04, 97/04; v nadaljevanju: Uredba) in ne Program. Osmi odstavek 40. člena ZOPNN namreč določa, da vlada podrobneje določi način izračuna potrjene škode in višine sredstev dodeljenih posameznim upravičencem, kar je vlada uredila z Uredbo. Uredba v 5. členu podrobneje določa na kakšen način se izračuna potrjena višina škode za vsakega posameznega upravičenca, v 6. členu pa podrobneje določa, kako se izračunajo sredstva, ki se odobrijo posameznemu upravičencu. 8. člen Uredbe tudi določa, da se ne glede na način izračuna iz prejšnjega člena Uredbe upravičencu sredstva za odpravo posledic škode v kmetijstvu ne dodelijo, če skupna pomoč za posameznega upravičenca ne presega 57.500,00 SIT. Če so sredstva, določena v Programu, manjša od vsote izračunanih sredstev, ki se dodelijo posameznemu upravičencu po 6. členu Uredbe, se izplačila posameznemu upravičencu sorazmerno zmanjšajo tako, da se pomnožijo s količnikom med razpoložljivimi sredstvi za odpravo posledic škode in vsoto vseh sredstev izračunanih po 6. členu Uredbe. Izračun višine upravičenih sredstev je razviden iz dokumentov v prvostopnem spisu zadeve (tožena stranka izračun v izpodbijani odločbi podrobno predstavlja). Skupna potrjena višina škode za tožnico tako znaša 1.366.503,34 SIT, višina pomoči do katere je upravičena pa 270.705,25 SIT. Iz dokumentov prvostopne zadeve je sicer razvidno, da bi skupna pomoč znašala 392.326,45 SIT, vendar pa je bil skupni znesek v programu določenih sredstev manjši od vsote izračunanih sredstev (skupni znesek pomoči vsem upravičencem) po 6. členu Uredbe, zato je bilo potrebno višino sredstev (skupna pomoč za posameznega upravičenca) sorazmerno zmanjšati za 31 %. Višina sredstev, do katerih je v skladu z Uredbo upravičena tožnica, tako znaša 270.705,25 SIT. Izrek prvostopne odločbe je torej pravilen in v skladu z Uredbo. Ker je bila v Uradnem listu RS, št. 98/2005 objavljana sprememba ZOPNN, ki je v 40. a členu posebej uredila vračilo preveč izplačanih sredstev predplačila tako, da mora upravičenec preveč izplačana sredstva vrniti v državni proračun najkasneje v treh letih od dne pravnomočnosti odločbe o dodelitvi sredstev, je tožena stranka v tem smislu spremenila izrek prvostopne odločbe (v tožničino korist). Glede na navedeno je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 248. člena, prvega odstavka 116. člena in 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl.; v nadaljevanju: ZUP) odločila, kot izhaja to iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožnica v tožbi navaja, da je ministrstvo dne 26. 11. 2003 izdalo delno odločbo, s katero ji je priznalo pravico do akontacije za odpravo posledic škode v kmetijstvu zaradi suše v višini 435.411,00 SIT. V 3. točki izreka si je upravni organ pridržal pravico, da o dokončno ugotovljeni škodi odloči z dopolnilno odločbo. Vendar pa je stališče tožene stranke, ki je potrdila pravilnost prvostopne odločbe, nepravilno in nezakonito, saj gre za bistveno kršitev določb upravnega postopka. ZUP namreč v 219. členu določa, da lahko izda pristojni organ delno odločbo le, kadar se lahko odloča o kakšni zadevi po delih oziroma po posameznih zahtevkih, pa so posamezni deli oziroma zahtevki primerni za odločitev. Delna odločba velja glede pravnih sredstev in glede izvršbe za samostojno odločbo. V obravnavanem primeru tako prvostopni organ ne bi smel odločiti z delno odločbo, ampak bi lahko izdal le začasno odločbo po 221. členu ZUP. Delna odločba je po pravnih učinkih enaka popolni odločbi in postane dokončna pravnomočna ter izvršljiva. Dopolnilna odločba se lahko izda po 220. členu ZUP le v primeru, če pristojni organ ni odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka. Prvostopni organ je zato v obravnavani zadevi kršil temeljno procesno predpostavko pravnomočne razsojene stvari. V kolikor je bilo o nekem vprašanju odločeno s pravnomočno sodno odločbo, je možno to odločbo izpodbijati samo s pravnimi sredstvi, ki jih določa zakon, kar pomeni, da je zoper takšno odločbo mogoče predlagati le obnovo postopka. Prvostopna odločba predstavlja tako poseg v že pridobljene tožničine pravice. Tožnica zato predlaga, da sodišče dopusti in izvede predlagane dokaze, izpodbijano in prvostopno odločbo kot nezakoniti odpravi, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka v 15 dneh, pod izvršbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi se tožnica sklicuje zgolj na procesne kršitve prvostopnega akta, ko navaja, da je bilo s prvostopno odločbo odločeno o stvari, v kateri je bilo že dokončno in pravnomočno odločeno s prejšnjo (delno) odločbo.

V delni odločbi z dne 26. 11. 2003 (v pravnomočnost katere bi naj posegala sedaj izpodbijana prvostopna odločba) je v izreku določeno, da je tožnica kot nosilka kmetijskega gospodarstva upravičena do akontacije za odpravo posledic škode v kmetijstvu zaradi suše v višini 435.441,00 SIT (1. točka izreka), da se sredstva iz prejšnje točke izplačajo v roku 30 dni po dokončnosti te odločbe (2. točka izreka) in da bo o dokončni ugotovljeni škodi odločeno z dopolnilno odločbo (3. točka izreka).

Iz izreka citirane delne odločbe z dne 26. 11. 2003 je torej popolnoma jasno in nedvoumno razvidno, da je bila tožnici z njo dodeljena akontacija (torej predplačilo) sredstev za odpravo posledic škode in da bo o dokončno ugotovljeni škodi odločeno s posebno odločbo. Zato izrek v tem upravnem sporu sporne prvostopne odločbe ni v nobenem nasprotju z izrekom prej izdane delne odločbe. Glede na navedeno torej ni mogoče govoriti o tem, da bi z obravnavano prvostopno odločbo bilo poseženo v pravnomočno pridobljene pravice, saj takšne pravice z delno odločbo z dne 26. 11. 2003 niso bile pridobljene. Situacija, kot jo omenja tožnica, bi lahko bila podana le v primeru, če bi iz prejšnje (delne) odločbe izhajalo, da gre za dokončno dodeljena sredstva (in ne za akontacijo) in če ne bi bilo v njej posebej določeno, da bo o dokončno ugotovljeni škodi odločeno z dopolnilno odločbo.

Sodišče se sicer strinja s tožbenim ugovorom, da je naziv prvotne odločbe z dne 26. 11. 2003 napačen in da bi bil glede na vsebino odločbe primernejši naziv začasna (ne pa delna) odločba, vendar pa se strinja tudi s toženo stranko v presoji, da napačno poimenovanje prejšnje odločbe (delna namesto začasna) glede na siceršnjo jasnost tako izreka kot tudi obrazložitve, ni v ničemer vplivalo na pravilnost in zakonitost predmetne odločitve. Prvostopna odločba z dne 23. 9. 2004 pa tudi ni poimenovana "dopolnilna odločba" ampak le "odločba". Zato so tožbeni ugovori, da je prvostopni organ odločal z dopolnilno odločbo, tudi v tem pogledu neutemeljeni. Napačen je bil le naziv prejšnje (delne) odločbe, medtem ko je vsebina odločitve jasna in pravilna (določitev akontacije, določen kasnejši poračun), vsebinsko pravilna pa je tudi v tem upravnem sporu obravnavana prvostopna odločba (dokončna odmera sredstev, ugotovitev prejete akontacije, obračun razlike). Zato prvostopna odločba ni nezakonita in nepravilna in ne tudi posega v tožničine že pridobljene pravice.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev tožene stranke zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena v zvezi z drugim odstavkom 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; ZUS-1).

Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 z dne 13. 8. 07; v nadaljevanju: ZPP-UPB3). Ker tožnica v upravnem sporu ni uspela, je dolžna sama nositi svoje stroške postopka (ZPP-UPB3 v povezavi s 23. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, od št. 50/97 do št. 70/00; v nadaljevanju: ZUS). Določbe ZUS je sodišče uporabilo na podlagi določbe 104. člena ZUS-1.