Jedro

Življenjska skupnost v zunajzakonski zvezi (da bi bila izenačena s skupnostjo v zakonski zvezi) mora poleg zadovoljevanja čustvenih, moralnih in gospodarskih potreb izpolnjevati tudi nekatere za okolico dobro vidne pogoje, med katere spada skupno bivanje in skupno gospodinjstvo, torej ekonomska skupnost - vse to pa mora trajati relativno daljši čas.

Le dalj časa trajajoča življenjska skupnost poleg drugega opredeljuje obstoj zakonski zvezi podobne skupnosti in pogojuje dedno pravico.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožnici pripada zakonita dedna pravica (drugi odstavek 10. člena Zakona o dedovanju) po pokojnemu J. P., upokojencu iz P., ki je umrl dne 3.9.1990. Ugotovilo je namreč, da izvenzakonska skupnost kot pogoj za pridobitev navedene zakonite dedne pravice, med tožnico in pokojnikom ni obstojala. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (385/1 točka 3 ZPP) in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V izpodbijani sodbi so zahtevani znaki za obstoj izvenzakonske skupnosti idealizirani. Dejanske okoliščine, po katerih bi mogli življenjsko skupnost med tožnico in pokojnim J. P. enačiti s skupnostjo, ki je značilna za zakonsko zvezo, so podane. Tudi zakonca večkrat ne živita skupaj zaradi povsem objektivnih okoliščin. Obdobje skupnega življenja je v obravnavanem primeru tudi po trajanju dovolj dolgo, da skupaj z ostalimi ugotovljenimi okoliščinami omogoča sklepanje, da je bilo njuno skupno življenje enako skupnemu življenju moža in žene. Sodišči nižje stopnje sta torej ugotovljena dejstva napačno pravno ocenjevali. Dejanska življenjska skupnost med prizadetima ni trajala le 3 mesece, temveč kar 13 mesecev.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Kot zakonca dedujeta drug po drugem tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze (drugi odstavek 10. člena Zakona o dedovanju - Ur. list SRS, št. 15/76). Tožnica opira svoj zahtevek na navedeno pravno podlago, ki je tudi neposredno povezana z določbama drugega in prvega odstavka 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 14/89). Sodišči nižje stopnje sta v tem okviru ugotovili ustrezna dejstva, ki pa sklepanja o obstoju izvenzakonske skupnosti med njo in pokojnim J. P. ne potrjujejo. Navedena pravna presoja temelji na preizkusu dokazov iz tožbene trditvene podlage in ocene dokazov, ki jih je ponudila tožena stranka. Izhodiščno dejstvo dejanskega stanja je ugotovitev, da je skupno življenje med prizadetima trajalo le 3 mesece, zaradi česar ga ob izostanku drugih dejstev, ki morajo značilno opredeljevati zakonsko skupnost, ni mogoče opredeliti kot dalj časa trajajočo življenjsko skupnost. Življenjska skupnost v zunajzakonski zvezi (da bi bila izenačena s skupnostjo v zakonski zvezi) mora poleg zadovoljevanja čustvenih, moralnih in gospodarskih potreb izpolnjevati tudi nekatere za okolico dobro vidne pogoje, med katere spada skupno bivanje in skupno gospodinjstvo, torej ekonomska skupnost - vse to pa mora trajati relativno daljši čas. Omenjeni termini so sicer (tudi) pravne narave, vendar jih je mogoče upoštevati le ob obstoju ustreznih dejanskih okoliščin. Dejanska presoja, ali navedene predpostavke obstoje ali ne, je potemtakem primarna. Prav ta (dejanska) presoja, ki jo je izčrpno obrazložilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa se je z njo strinjalo, pa ne omogoča zanesljive presoje, kakor jo zahteva tožeča stranka. Tu velja omeniti predvsem nezanesljivo tožbeno trditev o skupnem bivanju - demantira ga že ugotovljeno večkratno daljše zadrževanje pokojnega v N. in dopisovanje med prizadetima - in v razlogih sodbe izražena skepsa o verodostojnosti prič, ki jih tožnica posebej upošteva kot tiste, ki naj bi potrdile njena stališča. Zato je bilo tudi kratek čas izkazano skupno bivanje ocenjeno s stališča, da "življenjska skupnost ni bila dalj časa trajajoča".

Revizija torej izpodbija predvsem dejanske ugotovitve. Na revizijski stopnji pa to ni dopustno (tretji odstavek 385. člena ZPP). Takšne, kakršne so, pa ne morejo utemeljevati pravne presoje, da ima tožnica pravico dedovati po pokojnem J. P., ker naj bi njim živela v zunajzakonski skupnosti. Zato je bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi prav uporabljeno. Ker revizijsko sodišče tudi ni našlo napak in nepravilnosti, na katere je (386. člen ZPP) dolžno paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).