Jedro

Če sodišče lahko zahteva od stranke, ki ima pooblaščenca, naj se sama izjavi o dejstvih, ki jih je treba ugotoviti v pravdi (1. odstavek 86. člena ZPP - informativno zaslišanje strank), potem si lahko pri ustvarjanju predstav o spornem življenjskem dogodku (se pravi pri dokazni oceni) pomaga tudi z dejstvom, da stranka sama določenim trditvam nasprotne stranke ni oporekala (čeprav jim je, in za nameček še pavšalno, oporekal njen pooblaščenec).

V obravnavanem primeru je bila predmet menjave bodoča stvar (3. odstavek 458. člena ZOR). Nepremičnina je namreč samo zemljiška parcela, kot jo opredeljuje zemljiškoknjižno pravo. Del parcele št. 9/1 zato nima stvarnopravne samostojnosti in kot tak ne more biti predmet lastninske pravice. Da bi to postal, mora dobiti stvarnopravno samostojnost, z drugimi besedami, postati mora zemljiška parcela. In ker je pogodbena dolžnost tožencev, da tožniku priskrbita lastninsko pravico, morata najprej doseči stvarnopravno osamosvojitev prodane (v tem primeru zamenjane) bodoče stvari, kar pomeni, da morata storiti to, kar jim nalaga sodba prve stopnje: najprej "izposlovati geometrsko odmero (...) na podlagi katere bo mogoča odmera tega dela zemljišča in dodelitev nove parcelne številke", nato pa "izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere" se bo tožnik vknjižil kot lastnik.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženca morata tožniku v 15 dneh nerazdelno povrniti 448,80 EUR (prej 107.550 SIT) stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženca, oziroma po nasprotni tožbi tožnika (v nadaljevanju toženca) s tožnikom, oziroma po nasprotni tožbi tožencem (v nadaljevanju tožnik) sklenila kupoprodajno pogodbo na podlagi katere je tožnik kupil del parcele št. 9/1 k.o. ..., in sicer njen skrajni severozahodni del (katerega meje so natančno opisane v izreku sodbe) ter je tožencema naložilo, da morata izposlovati geometrsko odmero tega dela, tako da bo postal nova zemljiška parcela, nato pa izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo tožnik vpisal kot lastnik. Sodišče je zavrnilo zahtevek iz nasprotne tožbe, da mora tožnik izprazniti del parcele št. 9/1 k.o. ..., ki meri približno 200 m2 in se nahaja ob njegovi stanovanjski hiši. Toženca je zavezalo, da morata tožniku nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 432.100 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil predmet pogodbe del zemljišča, ki so ga stranke označile v naravi, torej natančno določen del parcele 9/1 k.o. ..., ki izhaja iz izreka sodbe prve stopnje. Meni, da sodišče prve stopnje ni prekoračilo zahtevka ter da je izrek sodbe dovolj določen.

Zoper to sodbo sta toženca vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidita v tem, ker je sodišče dopustilo spremembo tožbe po tem, ko je že zaključilo glavno obravnavo. Vloge, s katero je tožnik spremenil tožbo, ne bi smelo več obravnavati. Napačna je tudi odločitev, s katero se tožencema nalaga izposlovanje geodetske odmere zemljišča. O takem dogovoru ni namreč nobenih dokazov, zlasti ne, da bi toženca krila stroške odmere. V tem delu je izrek sodbe nejasen. Nejasen je tudi, ker skica, na katero se opira izrek, ni njegov sestavni del in zato ni postala pravnomočna.

Zahtevek iz nasprotne tožbe je zavrnjen, ker toženca nista dokazala, da sta lastnika spornega dela parcele 9/1 k.o. ... Vendar temu nasprotuje izpisek iz zemljiške knjige za to parcelo. Sicer pa je že na podlagi primerjave zahtevka iz tožbe z zahtevkom iz nasprotne tožbe očitno, da se sporna dela parcele št. 9/1 k.o. ... ne ujemata ne po legi niti po površini. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo, kolikšno površino je dodelilo tožniku. Ta je tudi večkrat spreminjal svoje stališče do tega vprašanja - enkrat je trdil, da naj bi šlo za "okoli 200 m2", drugič pa, da naj bi bil ta del zemljišča določen le z mejami (ne pa s številom kvadratnih metrov). Sodišče ni ocenjevalo navedb tožencev po nasprotni tožbi o zahtevku za vrnitev zemljišča v posest, čemur je sledilo tudi pritožbeno sodišče, ko je ugotovilo, "da tožnika z nasprotno tožbo zahtevata prepustitev istega zemljišča v posest, kot ga je po tožbi prisodilo tožniku". Ta razlog je po mnenju revidentov nejasen in nima dejanske in materialnopravne podlage ter ga ni mogoče preizkusiti. Po njunem je površina spornega dela zemljišča večja od zatrjevane, "tožniku pa je bil dosojen glede na razliko v površini, tudi drug del zemljišča". Gre torej za prekoračitev zahtevka v postopku pred sodiščem druge stopnje. Revidenta vidita v tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), kot tudi v tem, da obstajajo bistvena nasprotja med tožnikovimi navedbami v njegovih vlogah in v njegovi izpovedbi ter izrekom sodbe, kar po njunem drži tudi za razloge izpodbijane sodbe. Problematična se jima zdi jasnost, nedvoumnost in izvršljivost sodbe, pa tudi to, da "sodišče obeh stopenj mimo izrecnih navedb tožnika, da naj bi pridobil okoli 200 m2 zemljišča, v razlogih navajata, da površina za potrebe tega postopka ni bistvena". Nadaljnjo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP vidita revidenta v tem, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženca na ogledu nista zanikala meja spornega dela zemljišča, v nasprotju z zapisnikom o ogledu dne 5.11.2004. V njem je navedeno, da toženca izrecno "prerekata tožnikove navedbe o količenju, lokacijah količkov in vztrajata pri dotedanjih navedbah". Revidenta nato obširno (na drugi polovici četrte strani, na peti strani in na začetku šeste strani) izpodbijata dokazno oceno in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, nato pa se vrneta k očitkom bistvenih kršitev določb postopka in navajata: "V izrecnem nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe (t.č. II) pa je tisti del razlogov obeh sodišč, kjer se ugotavlja, da je tožnik kupil okrog 200 m2 zemljišča". Iz izreka namreč ne samo, da to dejstvo ni razvidno, po prepričanju tožencev je ta površina celo bistveno večja od vtoževane. Revidenta nato izrazita nasprotovanje ugotovitvi o višini kupnine za sporno zemljišče, potem pa spet očitata nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe (pri tem pa ne povesta, za katero od obeh sodb naj bi šlo) ter dodata, da so razlogi sodbe "v nadaljevanju v nasprotju tudi sami s seboj, kjer se ugotavlja, da cena pogodbe ni bila določena, kar pomeni, da manjka bistveni element kupne pogodbe". Po njunem "ugotovitev, da naj bi bila vrednost vozila ‚bistveno'‚ večja od vrednosti zemlje Š...Ć je povsem neosnovana, pušča pa velik dvom o pravilni volji za sklenitev kupne oz. menjalne pogodbe". Revizijo zaključita s ponovitvijo stališča, da "nasprotujeta ugotovitvi prvostopnega sodišča, smiselno potrjeni z razlogi pritožbenega sodišča in sicer, da naj bi z nasprotno tožbo zahtevala vrnitev istega zemljišča, kot je bilo prisojeno tožniku". Menita, da "nasprotna tožba s postavljenim zahtevkom ne more služiti kot dokaz o površini spornega zemljišča, ki naj bi ga pridobil v last tožnik. Glede tega dela zahtevka po nasprotni tožbi, kar je bistveno, ni zaslediti materialnopravnih relevantnih razlogov niti v razlogih sodišča prve stopnje, niti v razlogih pritožbenega sodišča". Zadnji očitek revidentov je, "da sta obe sodišči to vprašanje v postopku povsem opustili po tem, ko st a dokazno ocenili, da je tožnik dokazal nakup oz. menjavo določenega dela spornega zemljišča, vendar dokaznega postopka v smeri teh ugotovitev in s tem materialnopravno odločilnih dejstev nižji sodišči nista izvajali in je zaključek o tem brez možnosti preizkusa".

Tožnik je odgovoril na revizijo, pri čemer predlaga, naj jo sodišče v delu, s katerim izpodbija odločitev o zahtevku iz tožbe, zavrže, sicer pa zavrne. Soglaša s pravnimi stališči pritožbenega sodišča in zavrača revizijske očitke.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je kot vrednost svojega nedenarnega zahtevka navedel znesek 200.000 SIT, sodišče prve stopnje (Okrajno sodišče v Radovljici) pa je potem (v okviru pooblastila iz tretjega odstavka 44. člena ZPP) s sklepom z dne 8.1.2002 določilo vrednost spornega predmeta v znesku 2,200.000 SIT in se izreklo za nepristojno. Okrožno sodišče v Kranju, ki mu je bila zadeva odstopljena v reševanje, pa je sprožilo kompetenčni spor, v katerem je Višje sodišče v Ljubljani odločilo, da je za sojenje pristojno Okrajno sodišče v Radovljici. Iz razlogov tega sklepa sicer izhaja, "da je bil v obravnavanem primeru poseg sodišča v tožnikovo določitev vrednosti spornega predmeta Š...Ć odveč", ter da to "izkazuje že ugotovitev sodišča, ki je sprožilo spor o pristojnosti, o vrednosti kvadratnega metra nezazidanega stavbnega zemljišča, ki jo utemeljuje s priloženim izvedenskim mnenjem". Po mnenju višjega sodišča "prav ta ugotovitev izkazuje, da ne gre za očitno prenizko vrednost, ki bi pogojevala postopanje sodišča po tretjem odstavku 44. člena ZPP". Vendar s sklepom o določitvi pristojnosti, ki je bil izdan v kompetenčnem sporu, ni bilo poseženo v sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Radovljici. Ta sklep je namreč mogoče izpodbijati samo s (pridruženo) pritožbo (npr. s pritožbo katere od strank zoper sklep, s katerim se je sodišče izreklo, da ni pristojno), ne pa s kompetenčnim sporom. Čeprav je bilo višje sodišče mnenja, da tožnik ni navedel očitno prenizke vrednosti in je zato odločilo, da je v tej zadevi pristojno Okrajno sodišče v Radovljici, s tem ni poseglo tudi v tisti del sklepa Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 8.1.2002, s katerim je določena vrednost spornega predmeta, zlasti ne tako, da ta vrednost ne presega revizijske vrednosti, torej 1,000.000 SIT. Po prvem odstavku 30. člena ZPP so namreč okrajna sodišča pristojna za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 2,000.000 SIT. Zato je revizija dovoljena tudi zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožnikovem zahtevku.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), so brez pomena vse tiste revizijske navedbe, ki gredo v tej smeri. Z revizijsko kritiko dejanskega stanja (zlasti na četrti, peti in šesti strani revizije, pa tudi na tretji strani, ko revident izpodbija ugotovitev, da se del parcele št. 9/1 k.o. ..., na katerega se nanaša zahtevek iz tožbe, ne ujema z delom te parcele, na katerega se nanaša zahtevek iz nasprotne tožbe, in da naj bi bil zato tožniku dosojen nek drug del parcele št. 9/1) se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). To pomeni, da mora revident vsak očitek postopkovne kršitve jasno opredeliti in konkretizirati. Pavšalna kritika, da sodišče "ni ocenjevalo navedb tožencev po nasprotni tožbi o zahtevi za vrnitev zemljišča v neposredno posest", in da "obstojijo Š...Ć bistvena nasprotja med navedbami tožnika v njegovih vlogah, izpovedi in izrekom izpodbijane sodbe (tč. II.), kar drži tudi za razloge sodišča druge stopnje, ki je smiselno razloge prvostopnega sodišča v celoti potrdilo", ne zadošča za obrazloženost. Neutemeljeni so tudi ostali (razpršeno in nesistematično navajani) očitki bistvenih kršitev določb postopka. Revizijsko stališče, da je sodišče kršilo postopek, ko je dovolilo spremembo tožbe, sicer drži. To, da tožnik prej nedoločen zahtevek naredi določnega, namreč ni sprememba, pač pa poprava tožbe (tožba mora namreč predvsem obsegati tudi določen zahtevek glede glavne stvari - prim. prvi odstavek 180. člena ZPP). Zahtevek, ki ga je tožnik prvotno uveljavljal, je bil namreč nedoločen, saj ni vseboval podatkov, na podlagi katerih bi ga bilo mogoče prostorsko opredeliti. Površina "okrog 200 m2" je lahko znotraj določene parcele na severu, na vzhodu, na zahodu, nekje v sredini, ali kjerkoli že. O takem zahtevku sodišče ne more odločati. Ne pozitivno niti negativno. Kajti tudi če bi tak zahtevek zavrnilo, se ne bi vedelo, kakšne so objektivne meje pravnomočnosti, zaradi česar bi pravna negotovost, ki naj bi jo pravnomočna sodba odstranila, obstajala še naprej. Sodišče prve stopnje zato ni imelo drugega izhoda, kot da je potem, ko je tožnik že po zaključku glavne obravnave tožbo popravil (tako, da je postavil določen zahtevek), obravnavo ponovno odprlo (za kar je imelo podlago v 292. členu ZPP) in tožniku omogočilo, da je to procesno dejanje učinkovito opravil. Določen (ali vsaj določljiv) zahtevek je namreč procesna predpostavka. Brez nje meritorno sojenje sploh ni mogoče. Sodišče prve stopnje potemtakem ne samo da je lahko obravnavo ponovno odprlo in s tem tožniku omogočilo popravo tožbe, ampak je to moralo storiti. Zahtevek, kot ga je potem postavil tožnik, in ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo, pa na dovolj jasen in razumljiv način prostorsko opredeljuje del parcele, ki je bil predmet pogodbe in na katerem zahteva tožnik pridobitev lastninske pravice. Očitek, da je "problematična Š...Ć jasnost, nedvoumnost in izvršljivost odločbe sodišča prve stopnje v povezavi z odločbo sodišča druge stopnje", zato ni utemeljen.

Neutemeljena je tudi ostala kritika postopka. Očitek, da je v nasprotju z zapisnikom o ogledu ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženca takrat (ob ogledu) nista zanikala, da sta se s tožnikom dogovarjala o takem obsegu zemljišča, kot ga je takrat sodnici pokazal tožnik, ne drži. Toženca, čeprav sta bila takrat navzoča, nista zanikala tistega, kar je pokazal tožnik. To je sicer storil njun pooblaščenec, vendar prvič neopredeljeno, povprek in neobrazloženo in drugič, za sodišče je bilo pomembno to, da toženca nista oporekala. Če sodišče lahko zahteva od stranke, ki ima pooblaščenca, naj se sama izjavi o dejstvih, ki jih je treba ugotoviti v pravdi (t.i. informativno zaslišanje strank - prvi odstavek 86. člena ZPP), potem si lahko pri ustvarjanju predstav o spornem življenjskem dogodku (se pravi pri dokazni oceni) pomaga tudi z dejstvom, da stranka sama določenim trditvam nasprotne stranke ni oporekala (čeprav jim je, in za nameček še pavšalno, oporekal njen pooblaščenec).

Nerazumen je revizijski očitek, da naj bi bil izrek sodbe prve stopnje v nasprotju z razlogi, ter da iz njega ni razvidno, ali je "tožnik kupil okrog 20 m2 zemljišča". O protislovnosti med izrekom in obrazložitvijo bi namreč lahko govorili le, če bi bila sporna površina parcele št. 9/1 določena v samem izreku in bi bila drugačna od opredelitve te površine v razlogih. Tu pa ne le, da ne gre za tak primer. Še več, sodišče prve stopnje je jasno ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena "za del zemljišča tožencev, ki se nahaja neposredno ob tožnikovi hiši, in to v obsegu, ki ga je sodnici pokazal tožnik na ogledu na kraju samem", da "prav ta del zemljišča, ki ga je premerila tudi sodnica in podatke o ugotovitvah zapisala v zapisniku o ogledu, zagotovo predstavlja tisti del zemljišča, ki je bil predmet sporne ustne pogodbe in ki ga je tožnik tudi uporabljal", potem, "da je prvotoženec s pomočjo M. tedaj, torej najmanj pred koncem leta 1996 zakoličil del zemljišča, s čemer je določil obseg predmeta kupne pogodbe", da je "bistveno Š...Ć, da je bila tožnikova volja tedaj kupiti prav tisti del zemlje, ki so ga odmerili in ki ga je tudi vzel v posest", da je "bila pravno veljavno sklenjena kupoprodajna pogodba med pravdnimi strankami, na podlagi katere je tožnik postal lastnik dela zemljišča, katerega obseg so določili s količki, kupljeno zemljo pa je plačal z vrednostjo avtomobila", in nazadnje, kot ugotavlja pritožbeno sodišče, da "ni bilo predmet prodaje 200 m2 zemljišča s parcelno št. 9/1, pač pa točno določen del te parcele v obsegu, ki izhaja iz izreka sodbe". Nesmiseln je tudi revizijski očitek, da so "razlogi sodbe Š...Ć v nasprotju tudi sami s seboj, kjer se ugotavlja, da cena pogodbe ni bila določena, kar pomeni, da manjka bistveni element kupne pogodbe". Stranke, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, namreč niso sklenile prodajne pogodbe, pač pa menjalno pogodbo.

Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu, na katerega je revizijsko sodišče vezano, so naslednji:1. tožnik in toženca so se ustno dogovorili, da bosta toženca tožniku izročila v posest in last del njune parcele št. 9/1 k.o. ..., ki se nahaja neposredno ob tožnikovi hiši in katerega meje so opisane v izreku sodbe prve stopnje, v zameno pa bo tožnik tožencema izročil avtomobil Lada Special (in na njiju prenesel lastninsko pravico); 2. sporni del parcele št. 9/1 je bil tožniku izročen v posest, zakoličen, nato nasut in potem še z železniškimi pragovi odmerjen od preostalega dela parcele št. 9/1; 3. tožnik je tožencema izročil avtomobil in poskrbel za prepis;4. tožbeni zahtevek tožencev se nanaša na tisti del zemljišča, ki je bil na podlagi menjave za avtomobil izročen tožniku.

Sodišče prve stopnje (in za njim pritožbeno sodišče) je sicer pogodbo napačno pravno opredelilo kot kupoprodajno. V resnici je bila to menjalna pogodba, ker je tožnik avtomobil zamenjal za del parcele št. 9/1. Z menjalno pogodbo se namreč vsak pogodbenik zavezuje nasproti svojemu sopogodbeniku, da mu bo izročil za menjavo stvar, tako da bo ta pridobil lastninsko pravico (prvi odstavek 552. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR). Ker pa iz menjalne pogodbe nastanejo za vsakega pogodbenika obveznost in pravice, ki nastanejo iz prodajne pogodbe za prodajalca (553. člen ZOR), napačna pravna kvalifikacija ni v ničemer vplivala na samo odločitev. Bistveno je namreč, da je tožniku iz te pogodbe nastal povsem enak zahtevek kot iz prodajne pogodbe, se pravi zahtevek na prenos lastninske pravice na prodanem delu zemljišča. Ker se lastninska pravica na nepremičninah na podlagi pravnega posla pridobi z vpisom v zemljiško knjigo (33. člen Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. - ZTLR), tožnik sicer še ni lastnik spornega dela parcele št. 9/1. Ima pa (obligacijski) zahtevek za prenos lastnine.

V obravnavanem primeru je bila predmet menjave bodoča stvar (tretji odstavek 458. člena ZOR). Nepremičnina je namreč samo zemljiška parcela, kot jo opredeljuje zemljiškoknjižno pravo. Del parcele št. 9/1 zato nima stvarnopravne samostojnosti in kot tak ne more biti predmet lastninske pravice. Da bi to postal, mora dobiti stvarnopravno samostojnost, z drugimi besedami, postati mora zemljiška parcela. In ker je pogodbena dolžnost tožencev, da tožniku priskrbita lastninsko pravico, morata najprej doseči stvarnopravno osamosvojitev prodane (v tem primeru zamenjane) bodoče stvari, kar pomeni, da morata storiti to, kar jima nalaga sodba prve stopnje: najprej "izposlovati geometrsko odmero pri Geodetski upravi Radovljica, na podlagi katere bo mogoča odmera tega dela zemljišča in dodelitev nove parcelne številke", nato pa "izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere" se bo tožnik vknjižil kot lastnik. Kljub napačni pravni kvalifikaciji pogodbe in kljub napačnemu pravnemu stališču, da je tožnik že lastnik spornega dela parcele št. 9/1, je sama odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku pravilna. Prav tako zavrnitev zahtevka iz nasprotne tožbe. Ker se ta zahtevek nanaša na del zemljišča, ki je bil predmet menjave (gl. zgoraj točko 4), toženca, čeprav sta še njegova lastnika, zoper tožnika, ki sta mu ta del parcele izročila v posest, nimata lastninskega varstva. Tožnikovo "vznemirjanje" tožencev kot lastnikov parcele št. 9/1 namreč ni neutemeljeno (prvi odstavek 42. člena ZTLR). Njegova posest temelji na veljavni menjalni pogodbi, na podlagi katere mu je bil ta del parcele izročen v posest. Glede na to, da niso podane očitane bistvene kršitve postopka in ker je izpodbijana sodba v samem izreku materialnopravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Revidenta, ki z revizijo nista uspela, morata tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP), ki predstavljajo nagrado za delo odvetnika, davek na dodano vrednost in sodno takso.