Jedro

V primeru tožnice je izpolnjen pogoj za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po določbah 52. in 53. člena ZPIZ-2. Spor v predmetni zadevi se nanaša na to ali je tožnica v obravnavanem obdobju poleg sorazmernega dela starostne pokojnine upravičena tudi do dela vdovske pokojnine glede na reaktivacijo tožnice. Pritožbeno sodišče je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ima tožnica še vedno priznano starostno pokojnino in da ima v tem primeru, glede na tretji odstavek 61. člena ZPIZ-2, še nadalje tudi pravico do dela vdovske pokojnine. Zakon izrecno ne določa, da bi v primeru kot je podan v sporni zadevi, upravičenec izgubil pravico do dela vdovske pokojnine. Zakonska določba je jasna in v tem primeru ne potrebuje dodatne interpretacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 8. 7. 2016 in 10. 2. 2016, tožnici priznalo pravico do dela vdovske pokojnine od 15. 1. 2016 do 30. 6. 2017 ter odločilo, da je toženka dolžna v roku od 30 dni od pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo odločiti o višini in izplačevanju dela vdovske pokojnine ter zavezalo toženko, da povrne tožeči stranki stroške postopka (točka I., II., III. in V. izreka izpodbijane sodbe) ter zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnica zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznih zneskov dela vdovske pokojnine do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Meni, da ponovni vstop tožnice v zavarovanje vpliva ne samo na priznanje pravice do starostne pokojnine, temveč zaradi pridobitve lastnosti zavarovanca povzroči tudi izgubo upravičenja do izplačevanja dela vdovske pokojnine. Sodišče je tako zmotno uporabilo določbo drugega in tretjega odstavka 61. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami). Tožnica se je kot uživalka starostne pokojnine v času od 1. 1. 2016 do 30. 6. 2017 ponovno vključila v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti za 10 ur tedensko in se ji je v posledici tega izplačeval sorazmerni del starostne pokojnine. Status reaktiviranke pa ji preprečuje, da bi bila tožnica hkrati še upravičena do izplačila dela vdovske pokojnine po določbi tretjega odstavka 61. člena ZPIZ-2, saj ni uživalka celotne starostne pokojnine. Institut izplačevanja sorazmernega dela pokojnina je primerljiv z institutom delne pokojnine, določba tretjega odstavka 61. člena ZPIZ-2 omogoča, da se del vdovske pokojnine izplačuje zgolj k starostni, predčasni in invalidski pokojnini, ne pa tudi k delni pokojnini. Sodišče je tudi zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 109. člena ZPIZ-2, saj bi moralo upoštevati, da je tožnica vložila zahtevo za priznanje dela vdovske pokojnine dne 20. 4. 2016 in ji priznati pravico do izplačila dela vdovske pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, torej s 1. 5. 2016 in ne že z dnem 15. 1. 2016, to je na dan smrti pokojnega.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 8. 7. 2016, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote A. z dne 10. 6. 2016, s katero je bilo odločeno, da tožnica nima pravice do izplačila dela vdovske pokojnine.

6. Dejansko stanje v predmetni zadevi ni sporno. Tožnica je 20. 4. 2016 vložila zahtevo za priznanje pravice do dela vdovske pokojnine po pokojnem B.B., rojenem 8. 6. 1956 in umrlem dne 15. 1. 2016, uživalcu starostne pokojnine od 9. 6. 2014 dalje. Tožnica je bila na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Ps 826/2011 z dne 21. 5. 2013 upravičenka do starostne pokojnine od 31. 12. 2010 dalje. S 1. 1. 2016 se je v določenem obsegu reaktivirala in je bila od tega dne do 30. 6. 2017 vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi samostojnega opravljanja pridobitne ali druge dovoljene dejavnosti za 10 ur tedensko. S tem v zvezi se je tožnici, po pravnomočnosti odločbe toženca z dne 10. 3. 2016, od 1. 1. 2016 dalje izplačeval sorazmerni del starostne pokojnine v višini 75 % že priznane starostne pokojnine.

7. V primeru tožnice je izpolnjen pogoj za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po določbah 52. in 53. člena ZPIZ-2. Spor v predmetni zadevi se nanaša na to ali je tožnica v obravnavanem obdobju od 1. 1. 2016 do 30. 6. 2017 poleg sorazmernega dela starostne pokojnine upravičena tudi do dela vdovske pokojnine glede na reaktivacijo tožnice.

8. Pritožbeno sodišče je že v zadevi Psp 395/2017 z dne 10. 1. 2018 zavzelo, v podobnem primeru, stališče, da ima tožnica še vedno priznano starostno pokojnino in da ima v tem primeru, glede na tretji odstavek 61. člena ZPIZ-2, še nadalje tudi pravico do dela vdovske pokojnine. Zakon izrecno ne določa, da bi v primeru kot je podan v sporni zadevi, upravičenec izgubil pravico do dela vdovske pokojnine. Zakonska določba je jasna in v tem primeru ne potrebuje dodatne interpretacije.

9. Sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da gre pri izplačilu sorazmernega dela starostne pokojnine še vedno za pravico do starostne pokojnine in da v kolikor bi imel zakonodajalec namen prejemnika sorazmernega dela starostne pokojnine izključiti iz upravičenja do dela vdovske pokojnine, bi to v zakonu izrecno navedel. Sorazmerni del starostne pokojnine v določbi prvega odstavka 26. člena ZPIZ-2 ni posebej naveden in gre tako pri izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine za pravico do starostne pokojnine. Pravica do starostne pokojnine logično vključuje tudi izplačevanje sorazmernega dela starostne pokojnine in je sorazmerni del starostne pokojnine še vedno del starostne pokojnine (njen sorazmerni del in ne neka posebna vrsta pokojnine, kot je na primer delna pokojnina). Tako ni slediti pritožbenim navedbam, da gre za primerljiv inštitut z institutom delne pokojnine.

10. Prvostopenjsko sodišče tudi ni zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 109. člena ZPIZ-2, ko je tožnici priznalo pravico do dela vdovske pokojnine od 15. 1. 2016 dalje. Materialna podlaga za takšno odločitev je 3. točka 111. člena ZPIZ-2, ki določa začetek izplačevanja pokojnin in njihovo trajanje. V 3. točki 111. člena ZPIZ-2 je določeno, da se družinska oz. vdovska pokojnina družinskemu članu izplačuje pod pogoji iz prvega in drugega odstavka tega člena od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj, vendar najdlje od dneva smrti zavarovanca oz. od prvega naslednjega dne po prenehanju izplačevanja starostne, predčasne, invalidske pokojnine umrlemu uživalcu pokojnine. Upoštevajoč navedeno določbo se torej lahko vdovska pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj, vendar najdlje od dneva smrti zavarovanca. Datum izplačevanja od 15. 1. 2016 je tako v okviru navedene določbe.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.