Jedro

Tožnica je pričela delati s skrajšanim delovnim časom 5.5.2003. Do takrat je njena delovna obveznost, kljub odločbi ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti, znašala še poln delovni čas, in bi ji moral delodajalec tudi plačevati polno plačo, če ne bi imela od tožene stranke (Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije) priznane začasne nezmožnosti za delo (od 24.2.2003 do 30.4.2003) in s tem pravice do denarnega nadomestila. Ob taki ugotovitvi, da bi tožnica bila upravičena do polne plače, je v primeru zadržanosti od dela zaradi bolezni upravičena tudi do polnega denarnega nadomestila. Dejstvo, da je dobila dokončno priznane pravice iz invalidskega zavarovanja nekaj prej, kot je pričela delati s skrajšanim delovnim časom, ob ugotovitvi, da je lahko realizirala pravice iz invalidskega zavarovanja šele, ko je dejansko pričela z delom s krajšim delovnim časom, na njeno pravico do polnega denarnega nadomestila zaradi zadržanosti od dela zaradi bolezni ne vpliva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku prve tožnice na odpravo odločb tožene stranke št. 1501/417-2003 z dne 22.5.2003 in št. 1700-21/2003 z dne 4.11.2003, ter ji priznalo pravico do nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni za polni delovni čas od 24.2.2003 do 30.4.2003, ugodilo pa je tudi tožbenemu zahtevku druge tožnice ter toženi stranki naložilo refundacijo nadomestila za čas od 24.2.2003 do 30.4.2003 za polni delovni čas, ter tožečima strankama priznalo plačilo odmerjenih stroškov postopka. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložila revizijo iz revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni odgovorilo na pritožbene navedbe tožeče stranke, in da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe. Delovna obveznost tožnice naj bi namreč znašala po stališču tožene stranke le polovico delovnega časa. Sodišče nepravilno tolmači začasno nezmožnost za delo in pravico do nadomestila. Sodišče je zmotno uporabilo določbe 29. člena ZZVZZ v zvezi s plačilom nadomestila, ki je nadomestilo za plačo in ne nadomestilo za nadomestilo. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP- Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena tožečima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizija sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče ne bi zavzelo stališča do pritožbenih navedb, in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in da je izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi. Revizijsko sodišče ugotavlja, da si izrek sodbe in razlogi sodbe niso v nasprotju, saj celotna sodba v bistvu utemeljuje, zakaj ima tožnica pravico do nadomestila za poln delovni čas in ne za polovico delovnega časa, kar zatrjuje tožena stranka. Zato je izrek sodbe skladen z razlogi sodbe, sodbo pa je mogoče preizkusiti. Poleg tega se sodba sodišča druge stopnje temeljito opredeljuje do vseh bistvenih pritožbenih navedb. Navajena zmotna uporaba materialnega prava ne pomeni bistvene kršitve odločb pravdnega postopka. Zato po mnenju revizijskega sodišča ni mogoče ugotoviti tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih sodišču očita revizija.

Iz sodbe sodišča druge stopnje ni razvidno, da bi sodišče nepravilno enačilo začasno nezmožnost za delo in pravico do nadomestila plače, kar ji očita revizija.

Pravica do plačila za delo pripada delavcu glede na njegovo dejansko delovno obveznost. Pri tem gre delavcu po določbi prvega odstavka 29. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - ZZVZZ - Uradni list RS, št. 9/92 in nadalj.) nadomestilo na podlagi mnenja osebnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije. Iz sklepov tožene stranke izhaja (sklepi vsebujejo mnenja), da je bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni v spornem obdobju od 24.2.2003 do 30.4.2003. Ker je bila tožnica v tem času zadržana od dela za poln delovni čas, ji pripada po drugem odstavku 29. člena ZZVZZ nadomestilo za dneve oziroma delovne ure zadržanosti od dela. Tako je pri odločanju zaključevalo tudi nižje sodišče. Za odločitev o refundaciji je uporabilo določbe 229. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (pravila - Uradni list RS, št. 79/94 in nadalj). Poleg ZZVZZ in pravil je sodišče pravilno uporabilo tudi določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj). Po določbi 190. člena ZPIZ se je delovnemu invalidu, kar je tožnica postala, nadomestilo plače izplačevalo zaradi dela s skrajšanim delovnim časom (uresničitev pravice iz invalidskega zavarovanja) do takrat, ko je dejansko začel delati s takim časom. Po dejanski ugotovitvi nižjega sodišča je tožnica pričela delati s skrajšanim delovnim časom 5.5.2003. Do takrat je zato njena delovna obveznost, kljub odločbi ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti, znašala še poln delovni čas, in bi ji moral delodajalec tudi plačevati polno plačo, če ne bi imela od tožene stranke priznane začasne nezmožnosti za delo in s tem pravice do denarnega nadomestila. Ob taki ugotovitvi, da bi (tudi po stališču tožene stranke, izraženem v zadnjem odstavku revizije) tožnica bila upravičena do polne plače (ne nadomestila), je v primeru zadržanosti od dela zaradi bolezni (kar je s sklepom ugotovila tožena stranka) upravičena tudi do polnega denarnega nadomestila. Dejstvo, da je dobila dokončno priznane pravice iz invalidskega zavarovanja nekaj prej, kot je pričela delati s skrajšanim delovnim časom, ob ugotovitvi, da je lahko realizirala pravice iz invalidskega zavarovanja šele, ko je dejansko pričela z delom s krajšim delovnim časom, na njeno pravico do polnega denarnega nadomestila zaradi zadržanosti od dela zaradi bolezni ne vpliva.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih sodišču očita revizija, materialno pravo pa ni bilo zmotno uporabljeno, saj so bile upoštevane določbe 29. člena ZZVZZ in 229. člena Pravil, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.