Jedro

Pred sodišči lahko stranke odplačno zastopajo le odvetniki. Dogovor o plačilu med laiki je ničen.

Pri iskanju ravnovesja med svobodo izražanja in osebnostno pravico je treba izhajati iz komunikacije kot večplastnega medčloveškega odnosa ter iz širšega pojmovanja svobode izražanja, ne pa zgolj iz jezikovnega besedila, ki naj bi bilo žaljivo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tej pravdi od toženca zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi razžalitve v višini 25.000,00 EUR ter plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 50.000,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je oba tožbena zahtevka zavrnilo ter tožniku naložilo, naj tožencu povrne pravdne stroške v višini 6,20 EUR.

3. Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Pritožnik navaja, da je z vlogo 03. 09. 2010 sodišču posredoval številne priloge. Med drugim tudi zapise sms sporočil med pravdnima strankama. Ko je sodišče na naroku ugotovilo, da teh zapisov v spisu ni, bi moralo tožeči stranki dopustiti, da ta zapis ponovno predloži na samem naroku. Tožeča stranka je to tudi poskušala storiti, vendar razpravljajoča sodnica ni dopustila, da zapis sms sporočil predloži v spis. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Dalje navaja, da je nemogoče, da bi se tožnik ob zaslišanju spomnil besedila vseh prejetih sms sporočil s strani tožene stranke. Sodnica pa mu ni dovolila, da bi konkretno sms sporočilo prebral s svojega mobilnega telefona. Meni, da je iz zapisa sms sporočil razvidno naklepno in neupravičeno blatenje ugleda tožnika. Sodišče bi prav tako moralo postaviti izvedenca medicinske stroke, s katerim bi se edino lahko ugotovilo tožnikovo duševno stanje zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke.

5. V nadaljevanju pa se pritožba osredotoča na zahtevek za plačilo storitev, ki jih je tožnik opravil za toženca. Zaradi pravnega stališča, ki bo pojasnjeno v ožjem delu obrazložitve te sodbe, pritožbeno sodišče nerelevantnih pritožbenih navedb ne bo povzemalo.

6. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

7. Pritožba ni utemeljena.

Glede plačila 50.000,00 EUR:

8. Tožnik tožbeni zahtevek za plačilo 50.000,00 EUR utemeljuje na pooblastilnem razmerju, ki ga je sodišče prve stopnje pravno opredelilo kot mandatno pogodbo. Takšna pravna opredelitev je pravilna.

9. Vendar pa tožniku glede na med strankama nesporno dejstvo, da tožnik ni niti pravnik, kaj šele odvetnik, plačilo za zastopanje ne pripada. Ne le zato, ker se ni uresničil pogodbeni pogoj; ta je bil, da toženec prejme odškodnino, od katere naj bi tožniku pripadal dogovorjeni delež kot nagrada za trud. Tudi ne le zato, ker so v trditvenem gradivu opravljeni posli nekonkretizirani (iz trditvenega gradiva ni mogoče razbrati, kakšno delo konkretno naj bi tožnik opravil – navedeni so le številni obiski pri odvetnikih in sestavljanje raznih pisanj). Marveč predvsem zato, ker je kakršenkoli dogovor, po katerem bi tožniku za pravno zastopanje pripadalo plačilo, v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato ničen.

10. Pogodba o pravnem zastopanju je posebna vrsta mandatne pogodbe. Zanjo zato ne veljalo le določbe OZ (Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 do Ur. l. RS, št. 40/2007)) o mandatu (766. člen do 787. člen OZ), marveč tudi specialne določbe Zodv (Zakon o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/93 in naslednji)). Pred sodišči namreč lahko stranke proti plačilu zastopajo samo odvetniki, če zakon ne določa drugače (drugi odstavek 2. člena ZOdv). Kršitev tega pravila je kazniva. V času razmerja med pravdnima strankama takšno ravnanje sicer ni bilo določeno kot kaznivo dejanje, nekdaj znano kot zakotno pisaštvo, bil pa je to kljub vsemu prekršek (tretji odstavek 71.a člena ZOdv). Ker je bil dogovor, v skladu s katerim bi laik odplačno zastopal stranko, z zakonom prepovedan (določena pa je bila tudi kaznovalna sankcija), je v skladu s 86. členom OZ ničen. To ne velja le za posle, ki naj bi jih tožnik opravil pred sodiščem (pri čemer ti niso konkretizirani), marveč tudi za posle, ki so bili s tem v zvezi (1) (npr. pisanje na številne naslove – od varuha človekovih pravic do evropskih komisarjev; takšno nekritično pisanje na številne naslove je značilno za laične stranke). Ker je takšen dogovor ničen ter bi bil ničen tudi vsakršen drugačen dogovor, v skladu s katerim bi bilo tožnikovo zastopanje odplačno (npr. takšno, ki bi bilo ovrednoteno po odvetniški tarifi), tožniku sodišče tudi ne more prisoditi ustreznega plačila za njegov trud (2) - ki ga sodišče sicer lahko določi po 778. členu OZ.

11. Enako tožniku tudi ne more prisoditi iste terjatve, ki bi bila uveljavljena pod krinko neupravičene obogatitve ali odškodnine.

Glede nepremoženjske škode:

12. K teoretičnemu izhodišču sodišča prve stopnje glede odškodninskega delikta razžalitve (4. stran izpodbijane sodbe), ki je pravilno, pritožbeno sodišče dodaja razloge, ki so navedeni v nadaljevanju.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno zapisalo, da je treba pri presoji žaljivosti upoštevati čas, okoliščine, navade osebe, ki ji je žalitev namenjena, medsebojne odnose povzročitelja škode in oškodovanca ter druge okoliščine primera. Komunikacija je namreč v prvi vrsti medčloveški odnos. Besede, stavki oziroma besedilo kot verbalni komunikacijski znaki so le ena izmed prvin konkretnega komunikacijskega (medčloveškega) odnosa. Zato isti besedni znaki nimajo vselej enakega pomena (vsebine). Svoj pravi pomen dobijo šele v konkretnem življenjskem kontekstu. Beseda lažnivec (ki se pojavlja tudi v sicer površnem opisu tožbene trditve v tej pravdi) bo tako v določenem življenjskem kontekstu ustrezala pojmu razžalitve, v drugem pa ne.

14. Ena izmed prvin svobodnega izražanja (39. člen Ustave) se nanaša tudi na svobodo zasebnega izražanja. Na kakšen način se izražamo v zasebnem življenju je odvisno tako od zunanjih okoliščin življenjskega primera kot od naše splošne komunikacijske sposobnosti ter od naše posebne komunikacijske zmožnosti v konkretnih okoliščinah. Tako se v različnih življenjskih okoliščinah izražamo tudi ekspresivno, metaforično, z uporabo aluzij, ironično, dalje z uporabo neverbalnih komunikacijskih sredstev (kot so kretnje, grimase, v pisanem besedilu pa npr. akronimi, ločila, ležeča ali odebeljena pisava in tudi znaki, poznani kot smeški), pa tudi s samim tonom govora (npr. pačenje, oponašanje, vpitje, šepetanje, rjovenje...).

15. Šele celoten komunikacijski konglomerat vsega primeroma naštetega, ter hkrati umeščenega v konkretno življenjsko situacijo, nam lahko pomaga k odgovoru, kaj je vsebina izraženega. Se pravi: kakšna čustva, misli, trditve, mnenja ipd. so bila izražena. In še: ali so bila izražena čustva, misli, trditve ali mnenja oziroma ustrezna kombinacija vsega naštetega.

16. Pravica do svobodnega izražanja nam zagotavlja, da pri tem svojem artikulacijskem udejstvovanju nismo pretirano omejeni (v krču), še posebej kadar gre za zasebno izražanje, ki zajema zgolj tistega, ki izjavlja, in onega, ki mu je izjava namenjena. Svoboda izražanja torej tu obsega tudi določeno stopnjo nujne sproščenosti, odkritosti in artikulacijskega iskanja (bolj ali manj posrečenega verbalnega slikanja našega notranjega sveta). Kot večina drugih pravic, seveda tudi svoboda izražanja ni brezmejna. Zamejena je s pravicami drugih (15. člen Ustave) in tako tudi s splošno osebnostno pravico (35. člen Ustave) ter pravico do osebnostnega dostojanstva (34. člen Ustave). Pri iskanju ravnovesja med potencialno kolidirajočimi pravicami je treba izhajati tudi iz prej opisane življenjske narave komunikacije kot medčloveškega odnosa ter iz širšega (ali pa globljega) pojmovanja svobode izražanja. S tega zornega kota pritožbeno sodišče tudi sprejema načelne pravne razloge izpodbijane sodbe, da je treba denarno odškodnino zaradi kršitve časti (nekoliko drugače pa je vendarle s kršitvijo ugleda oziroma dobrega imena, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre) omejiti samo na izjemno močne napade, „ki po svoji intenzivnosti, trajanju in razmerah okolja povzročijo jasno manifestirano kršitev časti.“ (5. stran izpodbijane sodbe).

17. Okoliščine konkretne pravde, ki so po prepričanju pritožbenega sodišča odločilnega pomena za pravilno zavrnitev tožbenega zahtevka, so naslednje: Prvič, šlo je za komunikacijo, ki je bila zamejena izključno na pravdni stranki (edino čvrsto oporno mesto v trditveni podlagi tožbe so izjave, ki naj bi bile posredovane preko sms sporočil; trditve o tem, da naj bi toženec „neresnične navedbe razširjal tudi naprej do njegove družine“ so povsem pavšalne).

Drugič, pravdni stranki naj bi bili nekdanja prijatelja.

Tretjič, sporne izjave so bile del razčiščevanja njunega medčloveškega odnosa, ki se je skrhal. To razčiščevanje je imelo eno racionalno prvino – odpoved pooblastila in številne iracionalne prvine (pretežno čustvene narave, pa tudi neartikulirane interesne narave). Takšno razčiščevanje je po naravi stvari ekspresivno, kjer verbalna komunikacija služi slikanju notranjega (čustvenega, mnenjskega...) sveta.

Četrta okoliščina, ki pa je v povezavi z vsem doslej povedanim nosilnega pomena, pa je, da trditvena podlaga tožbe glede na vse konkretne okoliščine ne omogoča pravnega sklepa, ali je toženec v danem primeru prekoračil meje svobode izražanja na rovaš tožnikove osebnostne pravice ali ne. Tožnik namreč v trditveni podlagi ni navedel konkretnih izjav, ki naj bi jih nanj naslovil toženec. Podal je zgolj splošen opis tega, kar naj bi bilo vsebovano v številnih sms sporočilih. To pa je v resnici že ekspresija o ekspresiji. Tako je navedel, da naj bi tožena stranka tožeči stranki poslala „več sms sporočil, s katerimi sporoča, da ji garaže ne misli prepisati, v sporočilih pa jo je celo blatila, zmerjala z lažnivcem in izsiljevalcem...“ (list. št. 29 tega spisa). V pripravljalni vlogi z dne 03. 09. 2010 (list. št. 66 tega spisa) pa še, da je bila „vsa zaprepadena in v šoku, še posebej zato, ker je tožena stranka kot razlog odpovedi navedla, da tožeča stranka neodgovorno spreminja in izsiljuje nove pogoje.“ ter da so ga prizadele „govorice tožene stranke, da naj bi mu ukradel dokumente, med drugim tudi kupoprodajno pogodbo za nakup garaže, da je kradljivec, da je oziroma bo izgubil vse prijatelje, da bo ostal sam, da kdor jamo koplje, sam vanjo pade...“.

18. Takšne izjave (pritožbeno sodišče poudarja, da gre v trditveni podlagi tožbe za povzetek, opis verbalnega ravnanja iz obsežnejše sms komunikacije, ne pa za konkretne trditve o konkretnih izjavah) bi v ustreznem kontekstu lahko ustrezale pojmu razžalitve, v drugačnem kontekstu pa ne, marveč bi predstavljala le sicer žolčno razčiščevanje medsebojnih odnosov. To morda ni vselej prijetno, pa vendarle ni protipravno. Lahko vzbuja nelagodje, ne pa prizadetosti v odškodninskopravnem smislu.

19. Trditveno in dokazno breme (v okviru katerega bi tožnik moral navesti konkretne verbalne sms žaljivke) je naprej na tožeči stranki. Šele če bi ga ta izpolnila, bi se tožena stranka lahko konkretno branila, da je npr. takšne ali drugačne izjave v resnici podal, vendar je treba upoštevati konkreten kontekst, v katerem so bile izrečene (vključujoč morebitno trditev o resničnosti izrečenega).

20. Tožeča stranka je bila s strani sodišča na naroku 22. 09. 2010 pozvana „glede konkretizacije posegov oziroma razžalitve dobrega imena.“ (list. št. 72). Pri tem se je sklicevala na to, da je vse razvidno iz izpisov sms sporočil. Vendar takšnega izpisa v trditveni podlagi ni. Sodišče pa je stranko tudi opozorilo, da izpiska ni niti med dokaznimi listinami (čeprav dokaz ne more nadomestiti trditvene podlage). Namesto da bi se ustrezno odzvala, je tožeča stranka le golo vztrajala, da je listine že vložila. S tem je trditvena podlaga ostala na pavšalni ravni in sodišču ne omogoča, da bi v konkretnem primeru opravilo ustrezno vrednotno tehtanje med svobodo izražanja na eni in osebnostmi pravicami na drugi strani (glede na konkretne okoliščine in vse prej povedano).

21. Pritožba sedaj trdi drugače ter se sklicuje na to, da naj bi sodišče ne dopustilo ponovne predložitve izpisa sms sporočil. Vendar kaj takšnega iz zapisnika z glavne obravnave (ki je podpisan s strani tožeče stranke), ki je javna listina, takšno procesno dejstvo ne izhaja. Pritožba pa zapisnika konkretizirano tudi ne izpodbija (ni navedb in dokazov, s katerimi bi bilo mogoče odvreči domnevo o resničnosti vsebine javne listine).

Odločitev pritožbenega sodišča in procesno pooblastilo zanjo.

22. Ker iz navedenih razlogov torej pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (pooblastilo iz 353. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji)

(1) Primerjaj Aleš Galič v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana 2005, 1. knjiga, stran 370. (2) Zgolj za ilustracijo: tako kot bi doplačila za zdravstvene storitve, npr. za kirurški poseg, ne bil upravičen mazač.