Jedro

Tožena stranka je tožnici ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje del in nalog na delovnem mestu „specializirani novinar“ skladno z 49. členom ZDR-1 zaradi spremenjenih okoliščin (spremembe Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest in Pravilnika o organiziranosti). Ker vsebina novo sklenjene pogodbe o zaposlitvi ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli, niti z določbami Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje, pogodba o zaposlitvi ni nična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da je pogodba o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili dne 18. 12. 2013 za opravljanje dela na delovnem mestu „specializirani novinar“, nična (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške sodnega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, prav tako pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je tožnica univ. dipl. novinarka in opravlja novinarsko delo za toženo stranko že od leta 1988. Tožnica je najprej opravljala novinarsko delo kot „samostojna dopisnica“, nato kot „specializirani novinar“, od 1. 2. 2002 dalje pa je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2002 opravljala najbolj zahtevna novinarska dela in sicer „komentator 2“. Tožena stranka je tožnici sredi meseca decembra 2013 predložila v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto specializirani novinar, razvrščeno v VII/2 tarifni razred in 24. plačni razred z osnovno bruto plačo v znesku 1.720,41 EUR in se je uporabljala od 1. 1. 2014 dalje. S to pogodbo je tožena stranka razveljavila tožničino pogodbo za opravljanje dela na delovnem mestu „komentator 2“, ki je bilo razvrščeno v VIII/1 tarifni razred z relativnim razmerjem 3,80 in vrednostjo osnove za obračun osnovne plače, ki je za mesec december 2003 znašala 560,12 EUR oziroma v bruto višini 2.128,46 EUR. Tožnica je pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „specializirani novinar“ podpisala, ker jo je tožena stranka opozorila, da bo, v kolikor pogodbe ne podpiše, ostala brez dela. Tožnica je v letu 2013 dopolnila 59 let starosti in je slabega zdravstvenega stanja, zato je podpisala pogodbo, kljub temu da ji je tožena stranka v pogodbi določila nižjo osnovno plačo. Tožena stranka je v pogodbi izrecno navedla, da tožnici ponuja sklenitev nove pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - spremembe Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest in Pravilnika o organiziranosti, v skladu z določili 2. odstavka 49. člena ZDR-1, in da predstavlja ta pogodba tudi pisni sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2012. S tem je tožena stranka jasno izrazila svoj namen, da tožnici ne namerava samo spremeniti veljavne pogodbe, temveč ji zaradi poslovnih razlogov tudi odpoveduje veljavno pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ter ji ponuja v podpis novo pogodbo o zaposlitvi v skladu z 89. členom ZDR-1. Pri tem tožena stranka ni upoštevala določil 114. in 91. člena ZDR-1. Pogodba o zaposlitvi z dne 18. 12. 2013 je v delu, ki se nanaša na določitev delovnega mesta „specializirani novinar“ in pogoje za zasedbo delovnega mesta ter pri določitvi osnovne plače v nasprotju s 4. členom Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje, ki novinarska opravila glede na zahtevano izobrazbo razvršča v sedem zahtevnih skupin. Tožnica posebej opozarja tudi na določila 1. in 75. člena KP tožene stranke, da se za pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev in delodajalca, ki jih ta kolektivna pogodba tožene stranke ne ureja, neposredno uporablja Zakon o delovnih razmerjih, kolektivna pogodba širše dejavnosti in drugi predpisi. S pogodbo o zaposlitvi z dne 18. 12. 2013 je tožena stranka razvrednotila določila 4. člena in 44. člena KPPN s tem, ko je določitev delovnih mest ter njihovo uvrstitev v tarifne in plačne razrede prepustila v odločitev upravi, prav tako pa je tožnici za povsem identično novinarsko delo, ki ga je opravljala po pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 2. 2002, določila manj zahtevno in nižje vrednoteno delovno mesto „specializirani novinar“. Po oceni tožnice so tako določila pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 12. 2013 (1., 2. točka 1. člena, 3. člen, 8. člen) v očitnem nasprotju s kogentnimi določili 4. in 44. člena KPPN, na podlagi katerih je tožničino novinarsko delo po pogodbi z dne 6. 2. 2002 uvrščeno v tarifni razred VIII/1 in relativnim razmerjem 3,80, plača pa je glede na vrednost osnove za obračun osnovne plače za mesec december 2013 (560,12 EUR) znašala bruto 2.128,46 EUR, medtem ko je tožničino novinarsko delo po pogodbi z dne 18. 12. 2013 uvrščeno v VII. tarifni razred in 24. plačni razred z bruto osnovo 1.720,41 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka zaradi spremenjenih okoliščin - spremembe Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest in Pravilnika o organiziranosti, v skladu z določili 2. odstavka 49. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) tožnici ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za opravljanje del in nalog na delovnem mestu „specializirani novinar“. V 1.4. točki 1. člena pogodbe o zaposlitvi sta se pogodbeni stranki dogovorili, da pogodba predstavlja tudi pisni sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in vseh sprememb oziroma aneksov o sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, v smislu 81. člena ZDR-1. Tožnica uveljavlja ničnost pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 12. 2013, ker meni, da ji je tožeča stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 6. 2. 2002 iz poslovnega razloga in pri tem ni spoštovala 114. člena ZDR-1. 6. Prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem.) določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Tožena stranka je trdila, da je tožnici glede na spremenjene okoliščine - spremembe Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest in Pravilnika o organiziranosti, v skladu z določili 49. člena ZDR-1 ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje del in nalog na delovnem mestu „specializirani novinar“. Tožnica je ponujeno pogodbo podpisala dne 17. 12. 2013, dne 6. 8. 2014 pa je vložila tožbo za ugotovitev ničnosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi. V 1. odstavku 13. člena ZDR-1 je določeno, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem zakonom ali z drugim zakonom drugače določeno. Prav tako je v 14. členu ZDR-1 določeno, da se pri določanju posledic ničnosti in izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ta zakon ne določa drugače. 7. Tožena stranka je tožnici ponudila dne 17. 12. 2013 v podpis novo pogodbo o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin. ZDR-1 v 49. členu določa, da spremembo pogodbe o zaposlitvi ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi lahko predlaga katerakoli stranka in da se pogodba spremeni oziroma nova pogodba velja, če na to pristane tudi nasprotna stranka. V 2. odstavku 49. člena ZDR-1 je določeno, da se, če se spremenijo pogoji iz 3., 4., 5. ali 6. alineje 1. odstavka 31. člena (torej naziv delovnega mesta oziroma vrsta dela, ki ga mora delavec opravljati po pogodbi o zaposlitvi za katero se zahtevajo enaka raven in smer izobrazbe, kraj opravljanja dela, čas za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi), sklene nova pogodba o zaposlitvi, razen v primerih, ko gre za spremembe, ki so posledica uveljavitve pravice do dela s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem varstvu.

8. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da je pogodba o zaposlitvi z dne 18. 12. 2013 nična zato, ker je v delu, ki se nanaša na določitev delovnega mesta „specializirani novinar“ in pogoje za zasedbo delovnega mesta ter pri določitvi osnovne plače delovnega mesta, v nasprotju z določili 4. člena Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (Ur. l. RS, št. 31/91). Tožnica sama navaja, da navedena kolektivna pogodba v 4. členu določa novinarska opravila glede na zahtevano izobrazbo, posebnosti poklicnega znanja in stopnjo odgovornosti pred javnostjo ter jih razvršča v sedem zahtevnih skupin, pri tem pa navaja, da se za delovno mesto „specializirani novinar“ zahteva visoka izobrazba in 2 leti delovnih izkušenj v novinarstvu, medtem ko se za delovno mesto „komentator 2“ zahteva visoka izobrazba in 3 leta delovnih izkušenj v novinarstvu. To pomeni, da je izpolnjen pogoj glede na 3. točko 1. odstavka 31. člena v povezavi z 49. členom ZDR-1, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje, da so določila 1.2. točke 1. člena, 3. člena in 8. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 12. 2013 v očitnem nasprotju s kogentnimi pravili 4. in 44. člena KPPN. ZDR-1 zahteva predvsem enako raven in smer izobrazbe ter ne zahteva nadaljnjega pogoja za spremembo pogodbe o zaposlitvi, da je delavec uvrščen v enak tarifni razred in da mu mora biti zagotovljena enaka plača. Zato je sklicevanje tožnice, da je iz navedenega razloga pogodba o zaposlitvi nična, neutemeljeno.

9. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da bi morala tožena stranka upoštevati, da je tožnica v letu 2013 dopolnila 59 let starosti in da bi ji glede na določilo 114. člena ZDR-1 v povezavi z 91. členom ZDR-1 lahko delovno razmerje prenehalo le, če bi tožnica z odpovedjo izrecno soglašala. Tožena stranka tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2002 iz poslovnega razloga in ji ni iz tega razloga ponudila v podpis nove pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu „specializirani novinar“. ZDR-1 v 1. odstavku 114. člena določa, da delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil starost 58 let ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do 5 let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogoja za pridobitev pravice do starostne pokojnine. V 2. odstavku pa določa, da varstvo ne velja v primeru, če je delavcu ponujena nova ustrezna zaposlitev pri delodajalcu v skladu s prvim odstavkom 31. člena ali v skladu z 92. členom tega zakona. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pripominja, da tudi v primeru, če bi tožena stranka tožnici dejansko odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (kar pa v konkretnem primeru ni bilo podano), tožnica ne bi uživala varstva pred odpovedjo, saj ji je tožena stranka ponudila novo ustrezno zaposlitev pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da se tožnica v konkretnem primeru ne more uspešno sklicevati na kršitev določbe 114. člena ZDR-1, saj te določbe varujejo starejše delavce pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, medtem ko v konkretnem primeru do sklenitve sporne pogodbe o zaposlitvi ni prišlo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga, temveč je tožena stranka tožnici ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin (49. člen ZDR-1).

10. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da vsebina sporne pogodbe o zaposlitvi (sklenjeni dne 18. 12. 2013) ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli, niti z določbami KPPN, zato pogodba ni nična.

11. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnice ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena za presojo utemeljenosti pritožbe (člen 360/1 ZPP).

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).