Jedro

Neizvedba dokaza vselej terja vsebinsko pojasnilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnica je s tožbo zahtevala od toženca plačilo 4.327,36 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje, ki je v prejšnjem sojenju njenemu zahtevku delno ugodilo in ji prisodilo skupaj 1.577,36 EUR z zamudnimi obrestmi, je tokrat v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, tožnici pa naložilo, da mora tožencu povrniti 3.137,74 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

Tožnica se je pravočasno pritožila. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da kazenska zadeva zoper toženca še niti ni zaključena, pa je sodišče prve stopnje kljub temu uporabilo kot dokaz mnenje izvedenca psihiatra dr. J. J., ki je bil določen za izvedenca v kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje je s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka o izvajanju dokazov. Poleg tega toženec ni predlagal, naj se uporabi izvedensko mnenje dr. J., ampak je predlagal, naj se izvedenec psihiatrične stroke postavi v pravdnem postopku. Celo v mnenju izvedenca dr. J. J. je izrecno navedeno, da je bil toženec v času škodnega dogodka bistveno zmanjšano prišteven in da je ohranil delček razumske presoje. Škodno dejanje je tudi sam prekinil, po dogodku je pobral nevarne predmete, s katerimi je tožnici povzročil telesne poškodbe in poškodoval fasado, se vrnil nazaj na svoje dvorišče in nadaljeval z delom. Toženec se je nedvomno zavedal svojega ravnanja v času škodnega dogodka, zato je odgovoren za nastalo škodo. Izvedenec ni imel na razpolago celotne toženčeve zdravstvene dokumentacije, dopolnitev njegovega mnenja z dne 6.3.2008 pa se sploh ukvarja zgolj s sposobnostjo toženca zagovarjati se na glavni obravnavi. Tudi mnenje izvedenke dr. M.Ž. T., na katerega je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo, ne vsebuje ocene toženčevega duševnega stanja v času škodnega dogodka, pač pa samo oceno njegove pravdne sposobnosti, upoštevaje njegovo sedanje duševno stanje. Glede na potek toženčevega zdravljenja je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni odškodninsko odgovoren. Toženec je imel vse do leta 2006 samostojno obrt, še v letu 2007 je sklenil več pogodb in tudi na glavni obravnavi je povsem razumsko in orientirano izpovedoval o poteku škodnega dogodka. Tožnica zato vztraja pri svojem zahtevku, saj uveljavlja le simbolično odškodnino zaradi toženčevega napada.

Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožnici odreklo pravico do zahtevane odškodnine, ker je ugotovilo, da je toženec povzročil škodo v nerazsodnem stanju in zato ni odškodninsko odgovoren. Takšna ugotovitev pa po presoji pritožbenega sodišča nima zadostne opore v izvedenih dokazih.

Izvedenka dr. M. Ž. T. je v svojem izvidu sicer povzela zgodovino toženčevih duševnih težav in potek njegovega zdravljenja, vendar se je, upoštevaje nalogo, ki ji jo je dalo sodišče zaradi nakazanega dvoma o toženčevi pravdni sposobnosti, v svojem mnenju nato omejila na toženčevo sedanje duševno stanje in s tem povezano sposobnost samostojno skrbeti za pravice in koristi v sodnem postopku. Iz izvedenkinega mnenja tako ni razvidno, kakšno je bilo toženčevo duševno stanje v času škodnega dogodka, ki je lahko edino relevantno za presojo njegove deliktne sposobnosti. Potemtakem izvedensko mnenje dr. M. Ž. T. za odgovor na to vprašanje ni uporabno.

Tudi izvedenskega mnenja dr. J. J. sodišče prve stopnje pri dokazovanju ne bi smelo upoštevati. Navedeni izvedenec je namreč izvid in mnenje o toženčevi prištevnosti podal v kazenskem postopku, tožnica pa ni soglašala, da se lahko uporabi kot dokaz tudi v tej pravdi. Ugotovitve izvedenca dr. J. J. je zato mogoče obravnavati le kot del toženčevega trditvenega gradiva. Sicer pa tožnica upravičeno izpostavlja, da je bil toženec tudi po mnenju tega izvedenca ob povzročitvi škode samo bistveno zmanjšano prišteven in ne povsem neprišteven.

Končno je toženec že v odgovoru na tožbo predlagal izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrom. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku ta njegov dokazni predlog zavrnilo, češ da je nepomemben. Neizvedba dokaza vselej terja vsebinsko pojasnilo. Tej zahtevi sodišče prve stopnje z navedeno pavšalno in za povrh nerazumno oceno ni zadostilo. Prav dokaz z izvedencem psihiatrom je v obravnavanem primeru edini primeren in tudi nujno potreben za objektivno presojo toženčeve prištevnosti v času škodnega dogodka. Sodišče samo namreč za ugotovitev oziroma razjasnitev tega dejstva, od katerega je odvisna odločitev o podlagi tožbenega zahtevka, nima ustreznega strokovnega znanja.

Sodišče prve stopnje je po navedenem nepopolno, če ne tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Materialnopravno je tako vprašljiv zaključek izpodbijane sodbe, da toženec ni kriv za nastalo škodo. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo tožničini pritožbi in na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovljenih pomanjkljivosti v dokaznem postopku namreč v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti brez nesorazmernega posega v pravico pravdnih strank do pritožbe.

Sodišče prve stopnje bo moralo pred ponovno odločitvijo izvesti dokaz z izvedencem psihiatrom ter z njegovo pomočjo ugotoviti, ali je imel toženec v času škodnega dogodka kakšne duševne težave oziroma duševno motnjo ter kako je ta vplivala na njegovo sposobnost razsojati in se obvladovati. Če se bo izkazalo, da toženec ob povzročitvi škode ni bil nerazsoden, pa bo moralo v sodbi odgovoriti tudi na ostale toženčeve ugovore v zvezi s podlago in višino tožničinega odškodninskega zahtevka.

Tožničina pravica do povračila pritožbenih stroškov je odvisna od končnega izida pravde. Tudi o teh stroških bo zato v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločalo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka.