Jedro

Le tisto ravnanje, ki objektivno pomeni ali bi lahko pomenilo podporo storilcu pri izvrševanju kaznivega dejanja, lahko pomeni pomoč h kaznivemu dejanju.

Obtožni predlog, ki zoper obdolženca ne vsebuje konkretizacije kaznivega dejanja in bi ga moralo sodišče zavreči, ne povzroči pretrganja zastaranja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega A. K. se ugodi tako, da se obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i o b t o ž b e, da je J. S. in B. P. naklepoma pomagal pri storitvi kaznivega dejanja, s katerim sta J. S. in B. P. skupaj z zavestnim sodelovanjem pri storitvi, po njunem predhodnem dogovoru, da bo B. P. vložil odškodninski zahtevek za izplačilo odškodnine J. S., zato, da bi J. S. pridobila protipravno premoženjsko korist, J. S. pa bo kot lastnica vozila Opel Astra 1,6 16V Essentia, z reg. št. ..., dala na razpolago svoje vozilo, spravila drugega z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljala, da je ta v škodo tujega premoženja nekaj storil, dejanje pa sta storila na ta način, da je B. P. dne 19. 11. 2009 v AA d.d., Območni enoti Maribor podal prijavo škodnega primera iz zavarovanja avtomobilskega kaska po polici št. ..., in sicer prometno nezgodo z dne 17.11.2009, v kateri bi naj bil A. K. udeležen kot voznik osebnega avtomobila Opel Astra 1,6 16V Essentia, z reg. št. ... in pri tem lažno navajal, da so poškodbe na sprednjem delu vozila Opel Astra nastale, ko je vozilo trčilo v srno, ki je skočila na cestišče, čeprav sta oba vedela, da je bilo vozilo že predhodno poškodovano in poškodbe niso nastale, kot je bilo navedeno v prijavi, s tem pa sta spravila v zmoto ter zapeljala uslužbence AA d.d., da so J. S. v škodo AA d.d. izplačali odškodnino v višini 2.904,90 EUR kar predstavlja skupno protipravno premoženjsko korist, ki je bila pridobljena J. S., tako, da je kot voznik vozila Opel Astra 1,6 16V Essentia, z reg. št. ... omogočil lažno prikazovanje prometne nesreče, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika-1 (KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Sodna taksa se obdolžencu ne naloži. Odločba o izreku stroškov, ki jih je obdolženec povzročil po svoji krivdi, ostane na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP nespremenjena.

AA d.d. se glede obdolženega A. K. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 2.904,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2009 do plačila po določbi tretjega odstavka 105. člena ZKP napoti na pravdo, v preostalem pa ostane odločba o premoženjskopravnem zahtevku nespremenjena.

II. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega G. L. se ugodi tako, da se zoper obdolženca iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP z a v r n e o b t o ž b a, da je B. P. naklepoma pomagal pri storitvi kaznivega dejanja, s katerim je B. P. zato, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil drugega z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da je ta v škodo tujega premoženja nekaj storil, dejanje pa je storil na ta način, da je dne 20. 6. 2008 pri AA d.d., Območni enoti Maribor, vložil prijavo škodnega primera iz zavarovanja avtomobilskega kaska, po polici št. ..., v zvezi s škodo na osebnem avtomobilu AUDI A3 2.0 TDI, reg. št. ..., ki bi naj nastala v prometni nezgodi z dne 16. 6. 2008, v kateri je bil kot voznik navedenega vozila udeležen G. L., ki je v kritičnem času kupoval to vozilo od B. P. in pri tem lažno navajal, da so poškodbe prednjega dela vozila Audi A3 2.0 TDI nastale ob trčenju v srno, ki je skočila na cestišče, čeprav je vedel, da poškodbe niso nastale na način, naveden v prijavi, s tem pa spravil v zmoto ter zapeljal uslužbence AA d.d., da so mu v škodo AA d.d. izplačali odškodnino v višini 5.198,44 EUR, kar predstavlja tudi protipravno premoženjsko korist, ki je bila pridobljena B. P., tako da je s klicem na OKC PU Maribor naznanil, da je z vozilom Audi A3 2.0 TDI, reg. št. ..., udeležen v prometni nesreči z divjadjo, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje pomoči h kaznivem dejanju goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s prvim odstavkom 27. člena KZ.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Sodna taksa se obdolžencu ne naloži. Odločba o izreku stroškov, ki jih je obdolženec povzročil po svoji krivdi, ostane na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP nespremenjena.

AA d.d. se glede obdolženega G. L. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 5.198,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 do plačila po določbi tretjega odstavka 105. člena ZKP napoti na pravdo, v preostalem pa ostane odločba o premoženjskopravnem zahtevku nespremenjena.

III. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega L. P. se ugodi, glede obdolženega S. L. pa se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP o p r o s t i o b t o ž b e, da je L. P. zato, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil drugega z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da je ta v škodo tujega premoženja nekaj storil, dejanje pa je storil na ta način, da je dne 07.06.2009 pri AA d.d., Območni enoti Maribor, vložil prijavo škodnega primera iz zavarovanja avtomobilskega kaska, po polici št. ..., v zvezi s škodo na osebnem avtomobilu VW Touran 1.9 TDI, reg. št. ..., ki bi naj nastala v prometni nezgodi z dne 03.06.2009, v kateri je bil kot voznik navedenega vozila udeležen S. L. in pri tem lažno navajal, da so poškodbe sprednjega dela vozila VW Touran 1.9 TDI nastale ob trčenju v srno, ki je skočila na cestišče, čeprav je vedel, da se prometna nezgoda ni zgodila na način, naveden v prijavi, pač pa je vozilo naletelo na vertikalno oviro, s tem pa spravil v zmoto ter zapeljal uslužbence AA d.d., da so mu v škodo AA d.d. izplačali odškodnino v višini 3.244,00 €, kar predstavlja tudi protipravno premoženjsko korist, ki je bila pridobljena L. P., S. L. pa je L. P. naklepoma pomagal pri storitvi predhodno opisanega kaznivega dejanja tako, da je s klicem na OKC PU Maribor prijavil, da je z vozilom VW Touran 1.9 TDI, reg. št. ...udeležen v prometni nesreči z divjadjo, s čimer naj bi obdolženi L. P. storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, obdolženi S. L. pa kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1. IV. Odločba o sankciji, izrečena L. P., se spremeni tako, da se izrek o določeni enotni kazni razveljavi, določeni posebni pogoj pa se spremeni tako, da se mu naloži, da v roku 2 (dveh) let po pravnomočnosti te sodbe vrne protipravno pridobljeno premoženjsko korist BB d.d. v višini 1.985,46 EUR, sicer bo lahko pogojna obsodba preklicana in kazen zapora izrečena. V okviru pogojne obsodbe določena kazen za kaznivo dejanje pod točko 8 izreka prvostopenjske sodbe ostane nespremenjena, prav tako preizkusna doba.

Stranska denarna kazen se spremeni tako, da se enotna stranka denarna kazen ne izreče. Kazen za kaznivo dejanje pod točko 8 izreka prvostopenjske sodbe ostane nespremenjena, prav tako višina dnevnega zneska. Stranska kazen se po četrtem odstavku 58. člena KZ-1 izvrši. V skladu s petim odstavkom 47. člena KZ-1 je obdolženec dolžan plačati enotno stransko denarno kazen v roku 10 (desetih) mesecev po pravnomočnosti sodbe, in sicer v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 150,00 EUR.

Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo 1 (en) dan zapora.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, nastali v zvezi z oprostilnim delom sodbe, bremenijo proračun.

Prvostopenjska sodba se v odločbi o sodni taksi spremeni tako, da je obdolženi L. P. po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso v višini 170,00 EUR. Sodba višjega sodišča se v odločbi o sodni taksi spremeni tako, da je obdolženec dolžan plačati takso v višini 230,00 EUR.

Odločba o izreku stroškov, ki jih je obdolženec povzročil po svoji krivdi, ostane na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP nespremenjena.

V. Odločba o sankciji, izrečena S. L., se spremeni tako, da se izrek o določeni enotni kazni razveljavi, pri čemer pa ostane v okviru pogojne obsodbe določena kazen za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka prvostopenjske sodbe nespremenjena, prav tako preizkusna doba in določeni posebni pogoj.

Stranska denarna kazen se spremeni tako, da se enotna stranka denarna kazen ne izreče. Kazen za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka prvostopenjske sodbe ostane nespremenjena, prav tako višina dnevnega zneska. Stranska kazen se po četrtem odstavku 58. člena KZ-1 izvrši. V skladu s petim odstavkom 47. člena KZ-1 je obdolženec dolžan plačati enotno stransko denarno kazen v roku 10 (desetih) mesecev po pravnomočnosti sodbe, in sicer v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 100,00 EUR.

Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo 1 (en) dan zapora.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, nastali v zvezi z oprostilnim delom sodbe, bremenijo proračun.

Prvostopenjska sodba se v odločbi o sodni taksi spremeni tako, da je obdolženi S. L. po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso v višini 170,00 EUR. Sodba višjega sodišča se v odločbi o sodni taksi spremeni tako, da je obdolženec dolžan plačati takso v višini 230,00 EUR Odločba o izreku stroškov, ki jih je obdolženec povzročil po svoji krivdi, ostane na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP nespremenjena.

VI. AA d.d. se s premoženjskopravnim zahtevkom za znesek 3.244,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2009 do plačila na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP napoti na pravdo.

VII. V preostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega L. P. zavrne.

VIII. Zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenih B. P., J. S., in L. K. ter zahteva za varstvo zakonitosti obsojenega D. S. se zavrnejo.

IX. Obsojeni B. P. je dolžan plačati sodno takso v višini 1.200,00 EUR, obsojeni D. S. sodno takso v višini 900,00 EUR, obsojena J. S. sodno takso v višini 700,00 EUR in obsojena L. K. sodno takso v višini 600,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je obsojenega B. P. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1), za katera mu je sodišče določilo kazni sedmih, štirih in treh mesecev zapora, kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je določilo kazen petih mesecev zapora, kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen petih mesecev zapora, in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen štirih mesecev zapora. Na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 mu je izreklo enotno kazen dveh let in enega meseca zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 mu je v izrečeno kazen vštelo pridržanje od 14. 6. 2010 od 6.30 ure do 15. 6. 2010 do 15.25 ure. Obsojencu je po prvem odstavku 47. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 44. člena KZ-1 in drugim odstavkom 45. člena KZ-1 določilo stransko denarno kazen 50, 40 in 30 dnevnih zneskov za tri kazniva dejanja po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in stransko denarno kazen 40 dnevnih zneskov za kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1, po prvem odstavku 38. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 35. člena KZ in drugim odstavkom 36. člena KZ pa stransko denarno kazen 40 dnevnih zneskov za kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ. Na podlagi 7. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 mu je izreklo enotno stranko denarno kazen 180 dnevnih zneskov po 26,83 EUR, kar znaša 4.829,40 EUR. V skladu s petim. odstavkom 47. člena KZ-1 je obsojene dolžan plačati izrečeno stransko denarno kazen v roku desetih mesecev po pravnomočnosti sodbe, in sicer v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 482,94 EUR. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora.

2. Obsojeno J. S. je spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, in kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, za katero ji je določilo kazen petih mesecev zapora. Po 57. členu KZ-1 ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 določilo kazen štirih mesecev zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1 pa kazen petih mesecev zapora ter ji na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen osmih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in pod posebnim pogojem, da v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe vrne protipravno pridobljeno premoženjsko korist oškodovancema, in sicer AA d.d. v višini 1.452,45 EUR in CC d.d. v višini 4.137,51, sicer bo lahko pogojna obsodba preklicana in kazen zapora izrečena. Po prvem odstavku 47. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 44. člena KZ-1 in drugim odstavkom 45. člena KZ-1 je obsojenki določilo stranski denarni kazni, in sicer 40 dnevnih zneskov za kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter 50 dnevnih zneskov za kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1, ter ji na podlagi 7. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno stransko denarno kazen 80 dnevnih zneskov po 62,00 EUR, kar znaša 4.960,00 EUR. Po četrtem odstavku 58. člena KZ-1 se enotna stranka kazen izvrši. V skladu s petim odstavkom 47. člena KZ-1 je obsojenka dolžna plačati enotno stransko denarno kazen v roku desetih mesecev po pravnomočnosti sodbe, in sicer v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 496,00 EUR Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora.

3. Obsojenega A. K. je spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 47. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 44. člena KZ-1 in drugim odstavkom 45. člena KZ-1 je obdolžencu določilo stransko denarno kazen 40 dnevnih zneskov po 32,00 EUR, kar znaša 1.280,00 EUR. Po četrtem odstavku 58. člena KZ-1 se enotna stranska kazen izvrši. V skladu s petim odstavkom 47. člena KZ-1 je obsojenec dolžan plačati stransko denarno kazen v roku desetih mesecev po pravnomočnosti sodbe, in sicer v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 128,00 EUR. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora.

4. Obsojenega G. L. je spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ. Po 50. členu KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 38. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 35. člena KZ in drugim odstavkom 36. člena KZ je obsojencu določilo stransko denarno kazen 40 dnevnih zneskov po 16,66 EUR, kar znaša 666,40 EUR. Po četrtem odstavku 51. člena KZ se enotna stranka kazen izvrši. V skladu s petim odstavkom 38. člena KZ je obsojenec dolžan plačati stransko denarno kazen v roku desetih mesecev po pravnomočnosti sodbe, in sicer v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 66,64 EUR. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče po šestem odstavku 38. člena KZ izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora.

5. Obsojenega L. P. je spoznalo krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako od dejanj določilo kazen petih mesecev zapora, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 pa mu je določilo enotno kazen devetih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in pod posebnim pogojem, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe vrne protipravno pridobljeno premoženjsko korist oškodovancema, in sicer AAd.d. v višini 3.244,99 EUR in BB d.d. v višini 1.985,46 EUR, sicer bo lahko pogojna obsodba preklicana in kazen zapora izrečena. Po prvem odstavku 47. člena v zvezi z drugim odstavkom 44. člena KZ-1 in drugim odstavkom 45. člena KZ-1 je obsojencu za vsako od kaznivih dejanj določilo stransko denarno kazen 50 dnevnih zneskov ter mu na podlagi 7. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno stransko denarno kazen 80 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, kar znaša 2.400,00 EUR. Po četrtem odstavku 58. člena KZ-1 se enotna stranska kazen izvrši. V skladu s petim odstavkom 47. člena KZ-1 je obsojenec dolžan plačati enotno stransko denarno kazen v roku desetih mesecev po pravnomočnosti sodbe, in sicer v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 240,00 EUR. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora.

6. Obsojeno L. K. je spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen sedmih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let pod posebnim pogojem, da v roku 18 mesecev po pravnomočnosti sodbe vrne oškodovancu BB d.d. protipravno pridobljeno premoženjsko korist v višini 10.959,03 EUR, sicer bo lahko pogojna obsodba preklicana in kazen zapora izrečena. Po prvem odstavku 47. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 44. člena KZ-1 in drugim odstavkom 45. člena KZ-1 je obdolženki določilo stransko denarno kazen 50 dnevnih zneskov po 13,33 EUR, kar znaša 666,50 EUR. Po četrtem odstavku 58. člena KZ-1 se enotna stranska kazen izvrši. V skladu s petim odstavkom 47. člena KZ-1 je obsojenka dolžna plačati stransko denarno kazen v roku desetih mesecev po pravnomočnosti sodbe, in sicer v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 66,65 EUR. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ- 1 izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora.

7. Obsojenega D. S. je spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1, dveh kaznivih dejanj goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za dejanje po prvem odstavku 211. člena v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1 določilo kazen štirih mesecev zapora, za dejanji po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 kazni petih in šestih mesecev zapora in za dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1 kazen šestih mesecev zapora ter mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen enega leta in petih mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let in pod posebnim pogojem, da v roku treh let po pravnomočnosti sodbe vrne protipravno pridobljeno premoženjsko korist, in sicer oškodovancu BB d.d. v višini 3.585,46 EUR in oškodovancu AA d.d. v višini 10.629,19 EUR, sicer bo lahko pogojna obsodba preklicana in kazen zapora izrečena. Obsojencu je po prvem odstavku 47. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 44. člena KZ-1 in drugim odstavkom 45. člena KZ-1 določilo stransko denarno kazen 30 dnevnih zneskov kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1, dve stranski denarni kazni 40 dnevnih zneskov za kaznivi dejanji po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter stransko denarno kazen 40 dnevnih zneskov za kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Na podlagi 7. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 mu je določilo enotno stransko denarno kazen 120 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, kar znaša 3.600,00 EUR. Po četrtem odstavku 58. člena KZ-1 se enotna stranska kazen izvrši. V skladu s petim odstavkom 47. člena KZ-1 je obsojenec dolžan plačati enotno stransko denarno kazen v roku desetih mesecev po pravnomočnosti sodbe, in sicer v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 360,00 EUR. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora.

8. Sodišče je obsojencem po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso. Po prvem odstavku 94. člena ZKP je obsojencem naložilo plačilo stroškov postopka, ki so jih povzročili po svoji krivdi.

9. Sodišče je odločilo, da so obsojenci v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP dolžni plačati premoženjskopravne zahtevke oškodovanim družbam, in sicer: - D. S. (solidarno s S. L. in M. L.) BB d.d. znesek 7.824,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 5.863,60 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.9.2009 do plačila, od zneska 1.961,00 EUR z z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2010 do plačila; - A. K., J. S. in B. P. AA d.d. solidarno znesek 2.904,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2009 do plačila; - J. S. (solidarno z M. G.) CC d.d. znesek 4.137,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.2010 do plačila; - G. L. in B. P. AA d.d. solidarno znesek 5.198,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2008 do plačila; - L. P. (solidarno s S. L.) AA d.d. Solidarno znesek 3.244,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.6.2009 do plačila; - D. S. in L. P. BB d.d. solidarno znesek 3.970,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.4.2010 do plačila; - D. S. (solidarno s S. S.) BB d.d. znesek 3.813,20 EUR, in sicer od zneska 2.213,20 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.5.2010 do plačila, od zneska 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.6.2010 do plačila; - L. K. (solidarno z N. k. in J. M.) BB d.d. znesek 18.599,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 5.379,30 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.5.2010 do plačila, od zneska 10.959,03 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.2.2010 do plačila, od zneska 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.3.2010 do plačila, ter od 661,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.7.2010 do plačila; - B. P. (solidarno z M. G.) AA d.d. znesek 6.721,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2009 do plačila; - D. S. AA d.d. znesek 10.629,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.3.2009 do plačila.

10. Oškodovance je s presežkom nad priznanimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

11. Na podlagi prvega in drugega odstavka 74. člena KZ-1 ter v skladu z določili 75. člena KZ-1 je obsojenemu B. P. odvzelo premoženjsko korist v višini 6.023,41 EUR, obsojenemu D. S. pa v višini 3.268,25 EUR.

12. Višje sodišče v Mariboru je pritožbe obsojencev in njihovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencem pa naložilo plačilo sodnih taks.

13. Zoper sodbo zahteve za varstvo zakonitosti vlagajo zagovorniki obsojenih B. P., J. S., A. K., G. L., L. P. in L. K. ter obsojeni D. S., in sicer: - zagovornica obsojenega B. P. iz razloga kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člen ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu pod točkami I.1. druga alineja, I.3.a, I.3.b, I.5, I.6 in I.11 razveljavi in spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo v navedenem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje oziroma podredno sodišču druge stopnje; - zagovorniki J. S. iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 372. člena ZKP zaradi kršitve kazenskega zakona, po 2. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter drugem odstavku 371. člena ZKP, po 3. točki prvega odstavka 420. člena zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, in sicer kršitev pravice obsojenca do obrambe in predlaganja dokazov v svojo korist po določbi 16. člena ZKP in kršitev pravic iz tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP) ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin po določbah 14., 22., 27. in 29. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava), ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in sodbi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča razveljavi, spremeni in obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje; - zagovornik A. K. iz razloga kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 9. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitosti sodne odločbe po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, kršitve pravice obsojenca do obrambe in predlaganja dokazov v svojo korist po določbi 16. člena ZKP in kršitve pravic iz tretjega odstavka 6. člena EKČP ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin po določbah 14., 22., 27. in 29. člena Ustave, ker so vse te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti vseh obtožb; - zagovornik G. L. iz razloga kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe očitanega mu kaznivega dejanja, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi ter vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje; - zagovornica L. P. iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP zaradi kršitve kazenskega zakona, po 420. členu v zvezi z 9. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter drugem odstavku 371. člena ZKP, po 420. členu ZKP zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, in sicer kršitve pravice obsojenca do obrambe in predlaganja dokazov v svojo korist po določbi 16. člena ZKP in kršitve pravic iz tretjega odstavka 6. člena EKČP ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin po določbah 14., 22., 27 in 29. člena Ustave, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter sodbi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča razveljavi, spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje; - zagovornica L. K. iz razloga kršitve pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave, kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave in 6. člena EKČP in 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje; - obsojeni D. S. iz razloga kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in kršitev drugih določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

14. Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc odgovoril na zahteve za varstvo zakonitosti: - Zagovornica obsojenega B. P. se zavzema za izločitev fotografij, ki jih je pri izdelavi mnenja uporabil tudi izvedenec, saj naj bi bil način njihove pridobitve nepojasnjen. Zagovornica ne pojasni, v čem se kaže njihova nezakonitost. Tudi, če so bile določene listine predložene na naroku ali so bile pridobljene brez dodatnega dokumentiranja ob začetku preiskave, to samo po sebi ne zadošča za sklep, da so pridobljene na nezakonit način. Vrhovni državni tožilec soglaša z obrazložitvijo višjega sodišča na strani 12 drugostopenjske sodbe in dodaja, da pomeni oporekanje verodostojnosti dokazov uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ker tudi druge zatrjevane kršitve niso podane, predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

- Zagovorniki obsojene J. S. navajajo, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kako naj bi obsojenka vedela, da se prometna nezgoda ni zgodila na način, kot je to v prijavi navajal soobsojeni B. P.. S tem po vsebini uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja tudi glede trditev, da ni mogoče točno ločiti, katere poškodbe so nastale ob prijavljenem škodnem dogodku in katere ob kakšnem prejšnjem škodnem primeru. Nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja predstavljajo tudi navedbe o možnosti registracije vozila in opravljanja tehničnega pregleda. Zagovorniki nasprotujejo verodostojnosti izvedenca, ki naj ne bi imel posebnega strokovnega znanja s področja cenilstva, pri čemer pa tudi v tem delu ne presežejo uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ker tudi drugi uveljavljani razlogi ne morejo utemeljiti vložene zahteve, tožilec predlaga njeno zavrnitev.

- Po oceni zagovornika A. K. pomoč obsojenca k storitvi kaznivega dejanja ni bila podana. Če gre za usklajeno delovanje več oseb, mora sodišče presoditi, za kakšno obliko udeležbe gre, in prispevek oceni kot pomoč, če je ta manj pomemben. Drugi razlogi, ki jih zagovornik navaja v zahtevi, pomenijo v pretežni meri uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

- Trditev, da opis kaznivega dejanja, ki se očita G. L., ne vsebuje nobenega konkretnega izvršitvenega ravnanja, ne drži. Za sostorilstvo zadostuje, da sostorilca ravnata skupaj in usklajeno in se tudi zavest in volja nanašata na skupno delovanje. Konkretizacija prispevkov vsakega od sostorilcev ni nujna. Že iz opisa kaznivega dejanja je razviden prispevek, ki je bil bistven za uspeh kaznivega dejanja. V zvezi z očitki, da je pregon zoper obsojenca zastaral, vrhovni državni tožilec sprejema zaključke višjega sodišča. Po oceni vlagatelja iz izreka sodbe ne izhaja, da škoda na vozilu ni nastala na način, ki nima kritja v kasko zavarovanju vozila. Trditev je pavšalna, vlagatelj pa ne pojasni, na kakšen način je škoda nastala, da bi bila zavarovalnica dolžna izplačati odškodnino. Zatrjevana kršitev v zvezi s fotografijami, ki bi morale biti po stališču zagovornika izločene, ni podana. Ker tudi drugi razlogi iz zahteve niso podani ali pa pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

- Zagovornica L. P. navaja, da naj bi obsojenec že dne 17. 4. 2008 trčil v drevo, kar je vertikalna ovira. V opisu kaznivega dejanja se mu očita, da je v prijavi škode zavarovalnici lažno navajal, da so poškodbe avtomobila nastale pri trčenju v srno, ne pa v vertikalno oviro. Po stališču zagovornice iz opisa ni mogoče razumeti, da se trk v vertikalno oviro nanaša na nezgodo iz leta 2008. Obširni razlogi iz zahteve pa pomenijo zgolj uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predhodno poškodovanje vozila je vezano na lažnivost prikazovanja dejanskih okoliščin nesreče. Zatrjevane pomanjkljivosti v izpovedbah prič I. P., A. K., kriminalistov G. in J. ter izvedenca V. K. ne presegajo uveljavljanja razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi glede dejanja, ki ga je obsojenec storil v sostorilstvu z D. S., zagovornica zgolj ponavlja pritožbene očitke, ki se nanašajo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zato zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

- V pretežnem delu zahteve se zagovornica obsojene L. K. ukvarja z vprašanjem udeležbe na seji pritožbenega senata. Zagovornica sama ugotavlja, da je ureditev pritožbene seje v skrajšanem postopku drugačna od ureditve v rednem postopku. Po določbi 445. člena ZKP predsednik senata v primeru, ko sodišče druge stopnje odloča o sodbi, izdani v skrajšanem postopku, stranke o seji obvesti le, če spozna, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari. Zagovornica ne pojasni, katere okoliščine bi moralo sodišče na seji dodatno razjasniti in zakaj brez udeležbe obsojenke na seji ni moglo sprejeti pravilnih zaključkov.

- Neutemeljena je tudi zahteva za varstvo zakonitosti obsojenega D. S.. Ne drži, da pritožbeno sodišče ni popolnoma rešilo predmeta pritožbe. Zatrjevanje, da se nezgode, opisane v točkah 2, 8 in 9 izreka prvostopenjske sodbe, niso zgodile, pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

15. Vrhovni državni tožilec glede na navedeno predlaga, da Vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti zavrne.

16. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenim B. P., J. S., A. K., G. L., L. P. in L. K. ter njihovim zagovornikom. Zagovornici obsojenih B. P. in L. K. sta v izjavi o odgovoru vrhovnega državnega tožilca vztrajali pri navedbah in predlogu iz njunih zahtev za varstvo zakonitosti, ostali zagovorniki in obsojenci pa se o odgovoru niso izjavili. Vrhovno sodišče je skušalo odgovor vrhovnega državnega tožilca vročiti tudi obsojenemu D. S., in sicer na naslov njegovega stalnega bivališča, a se je pošiljka dvakrat vrnila z oznako „ni dvignil“.

B.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A. K. 17. Zagovornik obsojenega A. K. problematizira opis kaznivega dejanja pod točko 3.a izreka prvostopenjske sodbe. Iz opisa po zagovornikovem stališču ne izhajajo objektivni in subjektivni znaki pomoči h kaznivemu dejanju goljufije. Obsojencu se očita, da je omogočil lažno prikazovanje prometne nesreče kot voznik vozila, na katerem je obsojenec prijavil škodo. Iz opisa po stališču obsojenčevega zagovornika ni razvidno, na kakšen način naj bi A. K. kot voznik omogočil lažno prikazovanje prometne nesreče. Ne očita se mu nobeno aktivno ravnanje, npr. klic na policijo ali obvestilo zavarovalnici. To, da so ga drugi navedli v prijavi škode zavarovalnici, ne konstituira pomoči h kaznivemu dejanju. Prav tako ni opisan subjektivni element, tj. obsojenčeva zavest, da pomaga pri tujem kaznivem dejanju.

18. Navedbe so utemeljene. Iz opisa kaznivega dejanja pod točko 3.a izreka prvostopenjske sodbe izhaja, da je B. P. v prijavi škode AA d.d. navedel, da je vozilo Opel Astra trčilo v srno, čeprav sta s soobsojeno J. S., sicer lastnico vozila, vedela, da je bilo to že predhodno poškodovano in poškodbe niso nastale, kot je bilo navedeno v prijavi. V prijavljeni nezgodi s srno naj bi bil kot voznik avtomobila udeležen A. K.. Pri storitvi kaznivega dejanja goljufije naj bi obsojeni A. K., glede na dikcijo opisa, pomagal tako, da je kot voznik vozila Opel Astra omogočil lažno prikazovanje prometne nesreče. Tak opis pa ne zadošča za konkretizacijo pomoči h kaznivemu dejanju goljufije.

19. Pomoč je naklepna podpora storilcu pri njegovem protipravnem dejanju. Kazenski zakonik kot pomoč predvideva predvsem situacije, ko da pomagač storilcu na razpolago sredstva za izvršitev kaznivega dejanja, ko odstrani ovire za izvršitev kaznivega dejanja, njegovo dajanje navodil ali nasvetov ter vnaprejšnjo obljubo prikritja kaznivega dejanja, ali predmetov. Le, če neko ravnanje objektivno pomeni ali bi lahko pomenilo podporo storilcu pri izvrševanju kaznivega dejanja, lahko govorimo o pomoči.1 Iz očitka A. K., kot je formuliran v izpodbijani sodbi, ne izhaja, s katerim svojim ravnanjem naj bi storilcema B. P. in J. S. pomagal pri izvršitvi kaznivega dejanja. B. P. ga je sicer prijavil kot voznika avtomobila v trenutku, ko naj bi se zgodila prijavljena nezgoda, a A. K. se ne očita niti, da je tako prijavo dovolil ali z njo soglašal. Ni jasno, kako naj bi s svojo vlogo voznika omogočil lažno prikazovanje nesreče, sploh glede na to, da se obsojenemu B. P. očita, da je prijavil poškodbe, ki se na zatrjevan način sploh niso zgodile. V tenorju tako ni konkretizirana obsojenčeva pomoč h kaznivemu dejanju goljufije. Dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, ni kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Očitki narekujejo ugoditev zahtevi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se A. K. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe. Glede na tako odločitev se Vrhovno sodišče ni izreklo o drugih razlogih, ki jih zagovornik obsojenega A. K. navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega G. L. 20. Zagovornik obsojenega G. L. je mnenja, da je pregon zoper obsojenca zastaral. Po prvotnem obtožnem predlogu z dne 9. 9. 2011, se obsojencu sploh ni očitalo nobeno kaznivo dejanje. Prvi konkretiziran očitek je tožilstvo po mnenju zagovornika tožilstvo vložilo šele 13. 4. 2017, ko je v opisu navedlo, da je obsojenec s klicem na OKC prijavil lažno nezgodo in s tem obsojenemu B. P. pomagal pri storitvi kaznivega dejanja goljufije. Zagovornik navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje za G. L. prvotni obtožni predlog v okviru formalne kontrole obtožbe zavreči, ker se mu z njim ni očitalo nobeno kaznivo dejanje. Če bi postopalo tako, bi kazenski pregon zoper obsojenca zastaral. Obsojenčevo dejanje je bilo ustrezno kvalificirano šele z modifikacijo z dne 13. 4. 2017, torej po poteku relativnega zastaralnega roka.

21. Obsojencu je tožilstvo po prvotnem obtožnem predlogu, vloženem dne 9. 9. 2011, očitalo, da je izvršil kaznivo dejanje goljufije v sostorilstvu z B. P., in sicer tako, da je „B. P. […] vložil prijavo škodnega primera [...] v zvezi s škodo […], ki naj bi nastala v prometni nezgodi z dne 16. 6. 2008, v kateri je kot voznik navedenega vozila udeležen G. L. (ki je v kritičnem času kupoval vozilo od B. P.) in pri tem lažno navajal, da so poškodbe […] nastale ob trčenju s srno, čeprav je vedel, da je bilo vozilo poškodovano že v dogodku z dne 16. 2. 2008.“ Prijava škode na zavarovalnico ter zavedanje, da je bil avtomobil že predhodno poškodovan, sta se torej očitala B. P.. Obsojeni G. L. pa je bil označen le kot voznik v nesreči, ki se na zatrjevan način ni pripetila. V tem opisu za G. L. niso bili konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije. Bistveni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije je spravljanje drugega v zmoto, to je ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah.2 Konkretizacija tega zakonskega znaka pa je z golo navedbo, da je bil v lažno prijavljeni nesreči kot voznik udeležen G. L., umanjkala. Iz opisa ni razvidno, kako je lahko obsojenec v vlogi voznika v nesreči, ki se sploh ni zgodila na način, kot je bila prijavljena, oškodovano zavarovalnico spravil v zmoto, da je ta v svojo škodo izplačala odškodnino.

22. Glede na tak opis bi moralo sodišče prve stopnje v okviru predhodnega preizkusa obtožnega predloga slednjega za G. L. zavreči, ker dejanje, ki je bilo predmet obtožbe, glede njega ni bilo kaznivo dejanje. Ker tega ni storilo, se je kazenski postopek nadaljeval. Med postopkom je tožilstvo obsojenčevo ravnanje pravno kvalificiralo kot pomoč h kaznivemu dejanju goljufije in za obsojenca dodalo očitek, da je B. P. kaznivo dejanje pomagal izvršiti tako, da je nezgodo prijavil s klicem na OKC. Modificiran opis je sklepčen, s čimer se strinja tudi zagovornik.

23. Utemeljeno pa obsojenčev zagovornik navaja, da je bila ta modifikacija prepozna. Iz prvotnega opisa izhaja, da je B. P. dne 19. 6. 2008 lažno prijavil nezgodo. Dejanje je bilo kvalificirano kot kaznivo dejanje goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, za katerega je zakon predpisoval kazen do treh let zapora, kazenski pregon pa je za tako dejanje po določbi 4. točke prvega odstavka 111. člena KZ zastaral v roku 5 let od storitve dejanja. Relativni zastaralni rok je torej potekel 19. 6. 2013. Po določbi tretjega odstavka 112. člena KZ zastaranje pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja. Te določbe pa ni mogoče razlagati tako, da ima vložitev vsakega akta, tudi če ne vsebuje sklepčnega opisa kaznivega dejanja, za posledico pretrganje kaznivega dejanja. To bi pomenilo, da bi vsak akt, če je vsebinsko še tako prazen, povzročil pretrganje zastaranja le zato, ker bi bil poimenovan kot akt, usmerjen v pregon storilca kaznivega dejanja. S tem, ko je sodišče vodilo postopek po obtožnem predlogu, ki bi ga moralo glede G. L. zavreči, se je neupravičeno podaljševal čas, v katerem je državni tožilec lahko vodil pregon zoper obsojenca. Sprememba obtožnega predloga iz leta 2017 ni modifikacija obtožbe v običajnem smislu, saj tožilec z njo ni zasledoval cilja, da se opis prilagodi dejanskim ugotovitvam, pač pa je s tem prvič sploh konkretiziral kaznivo dejanje.3 Vsebinsko ustrezen očitek, ki bi zastaranje lahko pretrgal, je bil vložen šele leta 2017, ko je petletni relativni zastaralni rok za dejanje po prvem odstavku 217. člena KZ že potekel. 24. Napačni so pri tem zaključki višjega sodišča, ki je zapisalo, da je sodišče dolžno opraviti predhoden preizkus obtožnega akta in da v opisu očitno ni našlo pomanjkljivosti. Napačna presoja, ki jo sodišče opravi ob kontroli obtožnega akta, in v kateri bi moralo ugotoviti, da opisano dejanje sploh ni kaznivo dejanje, ne more iti na škodo obdolženca na način, da se s tekom kazenskega postopka tožilcu omogoči, da vloži ustrezen obtožni predlog. Na ta način bi se namreč izven zakonskih okvirov nedopustno podaljševali zastaralni roki.

25. Zahteva za varstvo zakonitosti je iz navedenih razlogov utemeljena, zato ji je Vrhovno sodišče ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je zoper obsojenega G. L. iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo. Glede na tako odločitev se tudi ni opredeljevalo do drugih navedb iz zahteve za varstvo zakonitosti.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega L. P. 26. Zagovornica glede dejanja pod točko 7 izreka prvostopenjske sodbe opozarja na nekonsistentnost tenorja obtožbe in razlogov prvostopenjske sodbe. Obsojencu se namreč očita, da je vedel, da se nezgoda ni zgodila na način, kot ga je navedel v prijavi, pač pa je vozilo naletelo na vertikalno oviro. Opis je torej mogoče razumeti le na način, da je vozilo dne 3. 6. 2009 trčilo v vertikalno oviro, ne pa v srno, kar je obsojenec sicer navedel v prijavi škodnega dogodka. Nobenega dokaza ni, niti tega ni ugotovil izvedenec, da je bilo vozilo dne 3. 6. 2009 poškodovano ob trku v vertikalno oviro. Iz opisa tudi ni mogoče razumeti, da je bilo vozilo predhodno poškodovano že ob trku v drevo dne 17. 4. 2008, kar je sicer ugotovil izvedenec. Sodišče je zaključilo, da je bilo vozilo identično poškodovano že dne 17. 4. 2008, ko je trčilo v drevo, česar se je obsojenec ob prijavi škode zavedal, vendar zagovornica meni, da za tako sklepanje ni imelo podlage v opisu kaznivega dejanja.

27. Navedbe so utemeljene. Obsojencu se očita, da je „vložil prijavo škodnega primera iz zavarovanja avtomobilskega kaska […] v zvezi s škodo na osebnem avtomobilu VW Touran 1.9 TDI […], ki naj bi bi nastala v prometni nezgodi z dne 3. 6. 2009, v kateri je bil kot voznik navedenega vozila udeležen S. L., in pri tem lažno navajal, da so poškodbe sprednjega dela vozila VW Touran 1.9 TDI nastale ob trčenju v srno, ki je skočila na cestišče, čeprav je vedel, da se prometna nezgoda ni zgodila na način, naveden v prijavi, pač pa je vozilo naletelo na vertikalno oviro, s tem pa je spravil v zmoto ter zapeljal uslužbence AA d.d..“ Tak opis ne dopušča drugačnega sklepanja, kot da se mu očita, da je zavarovalnico v zmoto spravil s tem, da je prijavil trčenje v srno, čeprav se je vozilo v resnici poškodovalo ob trku v vertikalno oviro. Lažnost prijave naj bi bila torej v tem, da je prijavil škodo zaradi naleta v srno, čeprav je voznik avtomobila v resnici trčil v vertikalno oviro. Tak opis ne vsebuje konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije. Obsojencu se namreč očita le to, da je ob prijavi škodnega primera iz zavarovanja avtomobilskega kaska, navedel drugačen vzrok nesreče od resničnega. Ni jasno, na kakšen način naj bi s tem zavarovalnico spravil v zmoto tako, da je ta v škodo svojega premoženja obsojencu izplačala odškodnino, ko pa kasko zavarovanje krije oba tipa nezgode, tj. trk v drevo in trk v srno. Brez dodatnih navedb je zato goli očitek, da je obsojenec zavarovalnici prijavil drugačen potek nesreče od resničnega, nezadosten.

28. Sodišče prve stopnje se je na podlagi izvedenskega mnenja sicer postavilo na stališče, da je lažnost obsojenčevih navedb v tem, da je bilo vozilo predhodno že poškodovano ob trku v drevo, kar je vertikalna ovira, obsojenec pa je identične poškodbe prijavil, kot da so se zgodile 3. 6. 2009. Lažnost prijave, kot jo obrazloži sodišče, je torej v tem, da je obsojenec prijavil trk v srno, ki naj bi se zgodil 3. 6. 2009, pri čemer je bil avtomobil v resnici poškodovan že 17. 4. 2008 ob trčenju v drevo. Vendar pa mora biti očitek kaznivega dejanja popoln že v opisu, obrazložitev sodbe pa njegovih pomanjkljivosti ne more nadomestiti ali sanirati. Z zaključkom, da je obsojenec prijavil poškodbe, ki so se zgodile že prej, je sodišče brez podlage v obtožnem aktu širilo očitke zoper obsojenca, kar ni dopustno.

29. Ker dejanje, ki se po opisu v točki 7 izreka prvostopenjske sodbe očita obsojencu, ni kaznivo dejanje, je treba obsojenca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP za to dejanje oprostiti obtožbe. Glede na tako odločitev se Vrhovno sodišče do ostalih zagovorničinih navedb, ki se tičejo dejanja pod točko 7, ni opredelilo.

30. Vrhovno sodišče pa je moralo upoštevaje določbo drugega odstavka 424. člena izpodbijano sodbo spremeniti tudi glede obsojenega S. L.. Ker so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v korist obsojenega L. P., podani tudi v korist obsojenega S. L., glede katerega zahteva za varstvo zakonitosti ni bila vložena, je Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti ravnalo, kakor da bi bila taka zahteva vložena. Obsojeni S. L. je bil za dejanje, opisano pod točko 7 izreka prvostopenjske sodbe, spoznan za krivega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1. Bistven očitek je, da je L. P. naklepoma pomagal tako, da je s klicem na OKC PU Maribor prijavil, da je bil z vozilom Touran udeležen v prometni nesreči z divjadjo. Ta očitek pa je vezan na opis, ki se tiče glavnega storilca L. P., za katerega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je pomanjkljiv. Posledično je pomanjkljiv tudi očitek, naslovljen na obsojenega S. L., saj se mu očita pomoč pri dejanju, ki ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije. Tudi glede obsojenega S. L. je Vrhovno sodišče zato moralo sodbo sodbo ob upoštevanju privilegija pridruženja spremeniti tako, da se ga iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe za dejanje pod točko 7 izreka sodbe sodišča prve stopnje.

31. Preostanek zahteve za varstvo zakonitosti, v katerem zagovornica obsojenega L. P. podaja navedbe v zvezi z dejanjem pod točko 8 izreka izpodbijane prvostopenjske sodbe, pa ni utemeljen.

32. Zagovornica višjemu sodišču očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z izvedenskim mnenjem, ki naj ne bi bilo izdelano skladno s standardi stroke. Na očitke, da je izvedenec oceno o ujemanju poškodb glede na njihovo višino napravil le na podlagi fotografij, pri tem pa ni upošteval hitrosti vozil in dinamike trka, višje sodišče ni odgovorilo. Prav tako ni odgovorilo na očitke, da sodba ne vsebuje razlogov o dogovoru med soobsojenima L. P. in D. S. o izvršitvi kaznivega dejanja, v čemer vidi zagovornica absolutno bistveno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V situaciji, ko se pritožbeno sodišče do določenih navedb ne opredeli, ni podana citirana absolutna bistvena kršitev, pač pa je lahko podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevna le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe. Vzročne zveze med uveljavljano kršitvijo zagovornica ni zatrjevala. Poleg tega pa je višje sodišče glede na vsebino celotne obrazložitve, v kateri je navedlo, da sodba temelji na tehtnih dokazih, očitno sprejelo presojo sodišča prve stopnje.

33. Zagovornica navaja, da se obsojencu očita, da do nezgode ni prišlo na način, ko je soobsojeni D. S. z vozilom VW Caddy vzvratno zapeljal na cestišče in ni upošteval pravil prednosti. Ne očita se mu, da bi v prijavi prijavil škodo, ki ni nastala. Izvedenec ni zaključil, da do nesreče ni prišlo na zatrjevan način, pač pa, da se poškodbe avtomobilov ne ujemajo. To samo po sebi po stališču zagovornice ne dovoljuje sklepa, da do nesreče ni prišlo na zatrjevan način. Meni, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov. Z navedbami pa zagovornica zgolj navidezno uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, po vsebini pa gre za nestrinjanje z dejanskimi zaključki sodbe, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je v točki 189 obrazložitve svoje sodbe zaključilo, da se glede na izvedene dokaze nezgoda ni zgodila na način, kot je bil opisan v prijavi. O tem je sodišče sklepalo ravno na podlagi izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja, da se poškodbe ne skladajo ne po intenzivnosti, višini ali obliki, iz česar logično izhaja, da avtomobila v nezgodi nista bila udeležena na način, kot je bil prijavljen. Neutemeljene so tudi navedbe, da glede na tenor obtožbe ni vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in višino protipravne koristi, kar zagovornica utemeljuje z navedbo, da v opisu niso določno navedeni poškodovani avtomobilski deli. Vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in oškodovanjem je glede na opis, ki soobsojencema očita, da sta v prijavi navedla lažne podatke glede nastanka poškodb na avtomobilih, konkretizirana. Višina škode, kot je navedena v opisu, za konkretizacijo kaznivega dejanja zadošča, očitek pa je tudi tak, da se je obsojenec zoper njega lahko učinkovito branil, saj je bilo jasno, na podlagi katere prijave se mu očita oškodovanje zavarovalnice.

34. Sodišče je obsojencu naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka, pri čemer mu je naložilo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. Naložitev obresti v plačilo naj bi bilo po stališču zagovornice nezakonito. Prvostopenjske sodbe pa zagovornica na tej podlagi ni izpodbijala, zato se na te razloge ne more uspešno sklicevati šele v zahtevi za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP).

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega B. P. 35. Po stališču zagovornice obsojenega B. P. sodba temelji na nedovoljenih dokazih. Vložnica ocenjuje, da so bili zavarovalniški spisi ter fotografije poškodovanih vozil, na podlagi katerih je sodni izvedenec V. K. izdelal svoje mnenje, pridobljeni na nezakonit način. Meni, da je način nastanka dokazov nepreverljiv, onemogočena je sledljivost in preverljivost dokazov, ki so bili zaseženi v nasprotju s procesnimi in ustavnimi pravicam ter določbami 219.a in 220. člena ZKP. Sledljivost pridobitve dokazov, zaseženih pri AA d.d. po zapisniku o zasegu št. 3f311-06 z dne 5. 5. 2010 ni bila zagotovljena, saj navedeni zapisnik ni bil priložen obtožnemu aktu, pač pa ga je v spis vložil šele predstavnikAA d.d. A. K. Nadalje navaja, da se je predmetni zaseg izvajal brez sklicevanja na sodno odredbo in brez dokumentiranja poteka preiskave, pri čemer posebej izpostavlja presnemavanje fotografij na CD in DVD nosilce, ki so jih pripravili predstavniki zavarovalnice. Glede nosilcev DVD navaja, da bi moral biti njihov zaseg izveden po 219.a členu ZKP, ki ureja preiskavo elektronske naprave, ne pa po 220. členu ZKP, ki se nanaša na zaseg predmetov. Navaja še, da je policija naknadno spreminjala in prilagajala zasežene dokaze, ko je fotografije iz zavarovalniških spisov samovoljno razvijala, lepila in vstavljala v fizične spise.

36. Očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je zaradi ugovorov obrambe in navedb, da so bili dokazi pridobljeni nezakonito, opravilo poizvedbe, o čemer ima prvostopenjska sodba razloge na straneh od 43 do 50, ki jim pritrjuje tudi drugostopenjsko sodišče (točke 5 do 7). Ugotovilo je, da je predstavnik AA d.d. M. J. na DVD presnel relevantne razpoložljive fotografije. Te je snel iz portala, zapekel na nosilec DVD in predal policiji skupaj z ostalo dokumentacijo (zavarovalniškimi spisi), kar vse izhaja iz zapisnika in potrdila o zasegu. Očitki, da bi se moral način presnemavanja na DVD dodatno beležiti in natančno popisati, nisi utemeljeni. Spisi in DVD so bili namreč zaseženi v okviru policijskega zbiranja obvestil (drugi odstavek 148. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 220. člena ZKP), ki policiji nalaga izdelavo zapisnika in potrdila o zasegu predmetov. Na zapisniku je bil prevzem DVD nosilca jasno označen, kar zakonskim zahtevam zadošča. Na zakonitost pridobljenih dokazov ne vpliva niti dejstvo, da sta bila zapisnik in potrdilo o zasegu dokazov v spis vložena naknadno, ne pa že kot priloga obtožnemu predlogu. Sodišče je tako potrdilo kot zapisnik pridobilo od AA d.d., kateri je bila ob zasegu izročen izvod navedenih listin. Iz obeh listin izhaja, da je policija na zavarovalnici zasegla DVD nosilec.

37. Kar se tiče očitka, da je policija naknadno samovoljno spreminjala fotografije, je sodišče ugotovilo, da je kot prilogo kazenski ovadbi je policija priložila DVD (v spisu označen kot priloga A57, sicer priloga kazenske ovadbe 197), na kateri so zbrane fotografije vseh zavarovalnic in ki ga je ustvarila policija sama. Ne gre torej za DVD, ki je bil zasežen pri AA d.d. Na poziv sodišča je policija z dopisom 18. 4. 2017 sodišču dostavila tudi zaseženi DVD (priloga C59). Ob primerjavi vsebine obeh DVD-jev je sodišče ugotovilo, da so na njih posnete identične fotografije, ujemajo se tudi ure nastanka fotografij. Na podlagi izvedenih dokazov, tj. zaslišanj policistov in predstavnikov zavarovalnice ter vpogleda v DVD nosilce se je sodišče prepričalo, na kakšen način so bile fotografije pridobljene ter se prepričalo, da gre za iste fotografije. Očitki o pomanjkljivi sledljivosti so zato neutemeljeni. S splošnim očitkom, da je policija spreminjala fotografije, zagovornica ne more uspeti. Pri tem niti ne navede, za katere fotografije naj bi šlo, zato očitka zaradi njegove nekonkretiziranosti ni mogoče preizkusiti. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti namreč omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zahteve kršitve zakona konkretno opredeliti ter jih tudi ustrezno obrazložiti, česar pa vložnica glede tega očitka ni storila.

38. Zagovornica izvedencu V. K. očita, da je od zavarovalnic pridobival dodatne obremenilne dokaze, v čemer vidi nenadzorovano pridobivanje dokazov izven obtožnega akta. Obrambi naj ne bi bilo jasno, za katere fotografije sploh gre, zaradi česar se obsojenec ni mogel braniti. Tudi v tem delu je zahteva neutemeljena. Izvedenec sam ne sme pridobivati dokazov, vendar se fotografije, ki jih je pridobil neposredno od zavarovalnic (priloga C54) ujemajo s fotografijami v spisu (priloga A57). Gre torej za iste fotografije in je zato očitek o širjenju dokazov izven obtožnega akta neutemeljen, ta kršitev pa ni vplivala na zakonitost sodbe.

39. Neutemeljen je tudi očitek, da bi morala policija pri zasegu DVD-ja postopati po določbah 219.a člena ZKP, ki ureja preiskavo elektronske naprave. Ta je po določbi drugega odstavka 219.a člena ZKP dovoljena le, če je podana pisna privolitev imetnika naprave ali na podlagi obrazložene pisna odredbe sodišča. Zaseg DVD-ja, ki ga je predstavnik zavarovalnice prostovoljno izročil, pomeni le zaseg nosilca, na katerem se nahajajo relevantni podatki in ni v tem smislu drugačen od zasega listine. Tak zaseg je urejen v 220. člen ZKP, ki za razliko od postopka preiskave elektronskih naprav ne predvideva izdaje sodne odredbe. Očitek, da se v spisu sodne odredbe za zaseg DVD-ja ne nahajajo, je zato brezpredmeten.

40. Zagovornica očitke o nedovoljenih dokazih dopolnjuje s sklicevanjem na zahtevi za izločitev dokazov, ki ju je v spis vložila na narokih 17. 3. 2015 in 14. 6. 2017. Navedbe iz navedenih zahtev so neupoštevne, ker je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo in se zato pri odločanju o njej Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje in jih zadostno utemelji. Ne zadošča, da se vložnik sklicuje na razloge, podane v drugih vlogah.

41. Zagovornica graja tudi odločitev sodišča, ki je zavrnilo predlog za soočenje izvedenca V. K. s strokovnjakom mag. S. L., izločitev izvedenca za raziskave prometnih nesreč iz razloga nestrokovnosti in imenovanje drugega izvedenca. Obramba je s strani mag. S. L. pridobila strokovno mnenje, ki naj bi dokazovalo, da zaključki izvedenca V. K. nasprotujejo določenim znanstvenim metodam. Pridobljeno mnenje je diametralno nasprotno izvedenskemu mnenju, saj se je mag. S. L. postavil na stališče, da mnenja zaradi pomanjkanja vhodnih podatkov sploh ni mogoče izdelati. Z zavrnitvijo sodelovanja strokovnjaka, ki ga je angažirala obramba, je bila po prepričanju zagovornice obsojencu kršena pravica do obrambe iz 29. člena URS.

42. Sodišče je kot izvedenca za promet v postopku postavilo V. K., ki se je v izvedenskem mnenju opredelil do nezgod iz vseh točk obtožbe. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je zagovornica v spis vložila mnenje, pridobljeno s strani Univerze v Mariboru, Fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo, ki ga je izdelal mag. S. L. Mnenje je strokovnjak izdelal na podlagi CD-ja s slikami, ki mu ga je priskrbela obramba. Spisa sodišča ni imel na voljo. V mnenju se je mag. L. postavil na stališče, da iz fotografij ne more zaključiti, da sploh gre za vozila iz obtožnega predloga, ker med datotekami ni fotografij VIN številk. Navedel je, da samo na podlagi fotografij in ob predpostavki, da se v spisu ne nahaja druga dokumentacija, ne more podati zaključka o tem, ali so poškodbe na vozilih nastale na način, kot so obsojenci navajali v prijavah.

43. Sodišče predlogu za zaslišanje mag. S. L.. L. ni sledilo. Postavilo se je na stališče, da je pridobljeno izvedensko mnenje strokovno in popolno, ter, kar je bistveno, da bi mag. S. L. lahko zaslišalo le v zvezi s stališčem, da mnenja samo na podlagi fotografij ni mogoče izdelati. Izvedenec V. K. je mnenje izdelal na podlagi študija celotnega spisa, v katerem se nahajajo tudi spisi zavarovalnic glede spornih škodnih dogodkov. Izkaže se, da zatrjevana kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve predloga za zaslišanje mag. S. L. ni podana. Obrambi mora biti sicer omogočeno, da z angažiranjem strokovnjaka izpodbija v postopku pridobljeno izvedensko mnenje. V predmetni zadevi pa je strokovno mnenje mag. S. L. temeljilo na tako pomanjkljivem materialu (le fotografijah), da obramba z njim ni mogla uspešno omajati zaupanja v strokovnost in popolnost izvedenskega mnenja. S strokovnim mnenjem, ki ni bilo izdelano ob upoštevanju vseh spisovnih podatkov, zato obramba ni uspela utemeljiti predloga za zaslišanje strokovnjaka ali njegovo soočenje z izvedencem.4

44. Sodišče je zavrnilo tudi dokazne predloge za zaslišanje policista S. ter postavitev izvedencev računalniške, lovske in finančne stroke, na podlagi česar zagovornica utemeljuje kršitev ustavne pravice do pravnega jamstva v kazenskem postopku po 1. in 3. alineji 29. člena Ustave in bistveno kršitev določb po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjevanih kršitev pa ne substancira, zato se zaradi nekonkretiziranosti do njih ni mogoče opredeliti.

45. Zagovornica navaja, da v opisu niso navedene okoliščine, s katerimi bi bilo konkretizirano kaznivo dejanje goljufije. Po njeni presoji navedbe, da se je obsojenec s soobsojeno R. K. dogovoril za izvršitev kaznivega dejanja tako, da bo ta na razpolago dala svoje vozilo in prijavila škodo pri zavarovalnici, ne predstavlja konkretizacije kaznivega dejanja goljufije. Meni, da je izrek nesklepčen, razlogi sodbe pa nerazumljivi. Zagovornica je v pritožbi sicer navajala, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje konkretizacije zakonskih znakov goljufije, vendar je stališče utemeljila drugače kot v zahtevi za varstvo zakonitosti. Navajala je namreč, da bi moral opis vsebovati navedbo kraja in časa dejanja. Ob primerjavi pritožbenih navedb z navedbami iz zahteve se tako izkaže, da so slednje materialno neizčrpane Ker zagovornica prvostopenjske sodbe na tej podlagi ni izpodbijala že s pritožbo, se na to ne more sklicevati šele v zahtevi za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP).

46. Materialno neizčrpane so tudi z vidika tega izrednega pravnega sredstva nerelevantne navedbe, s katerimi zagovornica graja odmero kazenske sankcije.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojene J. S. 47. V pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo so vložniki navajali, da bi morali biti dejanji pod točkama 3.a in 4 izreka sodbe sodišča prve stopnje kvalificirani kot privilegirana oblika goljufije, tj. po drugem odstavku 211. člena KZ-1. Vložniki sodišču druge stopnje očitajo, da se do navedb o napačni pravni kvalifikaciji ni opredelilo. Višje sodišče se je sklicevalo na razloge prvostopenjske sodbe iz 119. točke, ki pa se tiče dejanja pod točko 4, ter na razloge, ki jih je podalo glede pritožb drugih zagovornikov, kar po stališču vložnikov ne zadošča. Zagovorniki menijo, da sodba pritožbenega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih in uveljavljajo absolutno bistveno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedbe niso utemeljene. Da gre pri točki 3.a za dejanje po prvem in ne drugem odstavku 211. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje navedlo v točki 99 svoje sodbe, vsebinsko enake navedbe pa je podalo tudi glede dejanja 4 pod točko 119 obrazložitve, na katero se sklicuje višje sodišče. Izrecno se je o vprašanju kvalifikacije višje sodišče izreklo v točki 19, ko je odgovarjalo na pritožbene navedbe zagovornika obsojenega D. S.. Sodba je pritožbe resda obravnavala ločeno, vendar so razlogi, kolikor se očitki v pritožbah podvajajo, relevantni za vse vložnike. Iz razlogov pravnomočne sodbe izhaja, da je sodišče sledilo ustaljeni sodni praksi, po kateri drugi odstavek 211. člena KZ-1 inkriminira pripravljalna dejanja za storitev zavarovalniške goljufije, ki so v razmerju do dokončanega kaznivega dejanja goljufije subsidiarne narave. Kriterij za razmejitev med inkriminiranimi pripravljalnimi dejanji in (poskusom) kaznivega dejanja goljufije je trenutek, ko storilec lažni škodni dogodek prikaže zavarovalnici, od katere zahteva plačilo zavarovalnine z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi.5 Ker je v obravnavanem primeru sodišče ugotovilo, da je zavarovalnica zaradi dejanj pod točkami 3.a in 4 sodbe celo izplačala odškodnino, je sodišče dejanja pravilno pravno opredelilo kot dokončano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. 48. Vložniki v zvezi z opisom kaznivega dejanja pod točko 3.a uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, ker dejanje, ki je opisano v izreku izpodbijane sodbe, naj sploh ne bi bilo kaznivo dejanje. Pomanjkljivost v opisu dejanja pomoči, zaradi katere je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika A. K., na kaznivo dejanje, ki sta ga izvršila B. P. in J. S., ne vpliva. Opis njunega ravnanja, vključno z očitkom, da je P. prijavil A. K. kot voznika, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Opredeljuje namreč, da sta se soobsojenca dogovorila, da bosta zavarovalnico spravila v zmoto, dejanje pa sta storila na način, da je B. P. prijavil škodo zaradi trčenja s srno, ki naj bi nastala na avtomobilu v lasti J. S., pri čemer sta oba vedela, da škoda ni nastala na zatrjevan način, saj je bilo vozilo že predhodno poškodovano. S tem je konkretizirano, na kakšen način sta zavarovalnico preslepila in jo s tem zapeljala, da je v svojo škodo nakazala odškodnino.

49. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe naj ne bi bilo razvidno, kako je obsojenka vedela, da se prometna nesreča ni zgodila na način, kot ga je soobsojeni B. P. prijavil zavarovalnici. Obsojenka v nesreči ni bila udeležena, iz razlogov sodbe pa tudi ne izhaja, da bi med soobsojencema obstajal konkreten dogovor o oškodovanju zavarovalnice. Višje sodišče naj se do enakih pritožbenih navedb ne bi opredelilo. Navedbe niso utemeljene. Sodba res nima razlogov o konkretnih okoliščinah dogovora, vendar sam dogovor izhaja iz njunega ravnanja, o čemer ima prvostopenjska sodba razloge predvsem v točkah 97 in 98. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da predhodni dogovor izhaja iz dejstva, da je bila obsojenka lastnica vozila, ki se je zavedala, da je bilo vozilo predhodno že poškodovano, B. P. pa je vozilo popravljal in obstoječo škodo prijavil zavarovalnici. Na ta del obrazložitve prvostopenjske sodbe se je pri odgovoru na pritožbene navedbe sklicevalo tudi višje sodišče, kar glede na nižji standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe zadošča. Iz sodbe namreč jasno izhaja, da se je pritožbeno stališče z navedbami zagovornikov seznanilo in da jim ne sledi, ker sprejema stališče nižjega sodišča. 50. Neutemeljen je tudi očitek, da bi morale biti poškodbe na prednjem delu avtomobila v točki 3.a izreka natančno navedene. Zagovorniki menijo, da je opis preohlapen, zaradi česar je bila kršena obsojenkina pravica do obrambe. Iz opisa pa jasno izhaja, katera prijava škodnega dogodka se očita obsojenki ter kakšna je bila vsebina te (lažne) prijave. Zoper tako konkretizirane očitke se je obsojenka lahko učinkovito branila, zato tem navedbam ne gre slediti.

51. S preostalimi navedbami zahteve za varstvo zakonitosti pa zagovorniki v pretežni meri uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Navajajo, da je sodišče nekritično sledilo izvedencu in zato zaključilo, da do nesreče 17. 11. 2009 ni prišlo, da je bilo vozilo predhodno poškodovano in da po predhodnih nesrečah ni bilo popravljeno. Z navedbami, da ni logično, da vozilo vmes ne bi bilo popravljeno, saj ne bi prestalo tehničnega preizkusa, netočno povzemajo prvostopenjsko sodbo, ki razlogov o tehničnem pregledu sploh nima. Sodišče je predvsem na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da na način, kot je bil zatrjevan pri prijavi škodnega dogodka, avtomobil ni bil poškodovan, z drugačnimi navedbami pa skušajo zagovorniki vzbuditi dvom v pravilnost takšnega zaključka. Enako velja za navedbe, da obsojenka za pridobitev odškodnine ni imela nikakršnega motiva, saj je znesek šel za plačilo popravila in da obsojenka sploh ni mogla vedeti, da se voznik ni zaletel v srno, ker ni bila prisotna na kraju nesreče. Z navedbami ponovno nasprotujejo dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da se je obsojenka kot lastnica vozila zavedala, da je bilo slednje predhodno že poškodovano na enak način. Sodišču očitajo tudi, da naj bi dokazne zaključke o nastanku poškodbe napravilo zgolj na podlagi dejstva, da na prednjem delu avtomobila ni bilo sledov krvi in dlake, kar je sicer tipično za nezgode s trčenjem v divjad. Navedeno pa ne drži, saj se je sodišče oprlo (predvsem) na izsledke izvedenskega mnenja o podobnosti poškodb avtomobila v primerjavi s prejšnjo nezgodo.

52. Zagovorniki z obširnimi navedbami grajajo izvedensko mnenje, kolikor se tiče dejanja pod točko 3.a izreka sodbe sodišča prve stopnje. Izvedenec naj bi se spuščal v področje, ki zahteva znanje izvedenca cenilca, kar on ni. Tako ravnanje naj bi bilo problematično sploh zato, ker so cenilci zavarovalnic v posameznih postopkih prijav škod ocenili, da s prijavami ni nič narobe. Izvedencu očitajo, da ni upošteval hitrosti vozil, dinamike trka in da ni opravil ogleda kraja nezgode. Pritožbeno sodišče naj bi na enak pritožbene očitke odgovorilo le s povzemanjem tistih delov izvedenskega mnenja, ki so obsojenki v škodo. Tudi v zvezi z dejanjem pod točko 4 zagovorniki izvedencu očitajo, da ni opravil časovno potne analize in ogleda kraja, zaradi česar se sodišče na njegovo mnenje ne bi smelo opreti. Očitki niso utemeljeni. Cenilci zavarovalnice v času prijave res niso opazili ničesar sumljivega, vendar sta sodišči pojasnili (tudi višje v točkah 13 in 31, kjer sicer odgovarja na druge pritožbe, a se pri odgovoru na pritožbo obsojenkinih zagovornikov na te razloge sklicuje), da so zavarovalnice delale na posameznem spisu, manjkala pa jim je primerjava s prejšnjimi nezgodami. Ravno na podlagi primerjave s prejšnjo nezgodo je sodišče glede na izvedensko mnenje zaključilo, da sta obsojenka in B. P. prikazala lažen dogodek. Glede na to, da je bistven dokaz ravno primerjava s prejšnjo poškodbo avtomobila, so nerelevantni tudi očitki, da bi moral izvedenec opravili analizo hitrosti vožnje in ogled kraja.

53. Zagovorniki navajajo še, da je sodišče nenatančno očitalo, da je obsojenka prejela odškodnino, čeprav je v rednici zahtevala odškodnino. Sodišču očitajo kršitev pravice do obrambe, ker to ni ugodilo dokaznim predlogom za postavitev novega izvedenca prometne stroke. Navedbe so materialno neizčrpane. Ker očitkov zagovorniki niso podali že v pritožbi zoper sodišča prve stopnje, se zaradi materialne neizčrpanosti na njih ne morejo uspešno sklicevati šele v zahtevi za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP). Nekonkretiziran pa je očitek, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb. Vložniki ne navedejo, do katerih navedb naj se sodišče ne bi opredelilo, zato utemeljenosti zahteve v tem delu ni mogoče preizkusiti. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti namreč omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zahteve kršitve zakona konkretno opredeliti ter jih tudi ustrezno obrazložiti, ker jih sicer ni mogoče preizkusiti.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obsojene L. K. 54. Vložnica kršitev določb kazenskega postopka vidi v tem, da višje sodišče na sejo senata ni vabilo obsojencev in njihovih zagovornikov. Tak predlog je nekaj zagovornikov podalo, po določbi prvega odstavka 378. člena ZKP pa mora sodišče v postopku s pritožbo o seji senata obvestiti vse stranke in zagovornike, če katerikoli izmed njih zahteva, da je o seji senata obveščen. Obvestiti mora torej tudi tiste stranke, ki take zahteve niso podali. Ureditev pritožbene seje v skrajšanem postopku se sicer nekoliko razlikuje od ureditve v rednem postopku, vendar to ne pomeni, da zagovorniki v skrajšanem postopku takega predloga ne bi smeli podati. Pritožbeni senat je predloge zavrnil z obrazložitvijo, da zagovorniki niso navedli razlogov, s katerimi bi utemeljili koristnost udeležbe strank na seji. Zagovornica meni, da je s tako odločitvijo, sploh glede na to, da gre za kompleksen postopek z obsežnim dokaznim postopkom, višje sodišče kršilo tretji odstavek 378. člena ZKP in da je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

55. Predlog za udeležbo na seji so podali nekateri zagovorniki, ne pa tudi zagovornica obsojene L. K.. Predmetni postopek je tekel po določbah ZKP, ki urejajo skrajšani postopek. Določba 378. člena ZKP, na katero se zagovornica sklicuje, ureja vabljenje na pritožbeno sejo v rednem postopku. Za razliko od rednega postopka je v 445. členu določeno, da v primerih, ko sodišče druge stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Ne le, da ta določba ne zahteva, da so vabljene vse stranke, če tak predlog poda ena od njih, vabljenje na sejo senata je vezano na presojo, ali bi bila navzočnost strank koristna. Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi že izoblikovalo stališče, da je izvrševanje pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS in ustavnega jamstva do sojenja v navzočnosti kot posebnega elementa pravice iz 22. člena Ustave RS, v skrajšanem postopku urejeno drugače. Možnost stranke, da je udeležena v pritožbenem postopku in je kot takšna subjekt postopka, se zagotavlja v pretežni meri skozi pisne vloge. Pritožbeni postopek v okviru skrajšanega postopka je tako usten le, kolikor je navzočnost strank koristna za razjasnitev dejanskih in pravnih vprašanj. Glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka, mora obramba, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve.6 Glede na navedeno zagovornica, ki predloga za vabljenje na sejo v pritožbi ni podala, z navedbo v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bila obsojenki kršena pravica do učinkovite pritožbe, ne more uspeti. Ker zagovornica udeležbe na seji pritožbenega senata sploh ni zahtevala, višje sodišče s tem, ko nje in obsojenke o seji ni obvestilo, ni v ničemer kršilo določbe 445. člena ZKP.7

56. Zagovornica uveljavlja tudi kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ki naj bi bila podana, ker se sodnica pred sodiščem prve stopnje po tem, ko je zoper nekatere soobdolžence izdala sodbe na podlagi sprejema izjave krivde, ni izločila. Ker zagovornica prvostopenjske sodbe na tej podlagi ni izpodbijala s pritožbo, se na to zaradi materialne neizčrpanosti ne more sklicevati šele v zahtevi za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP).

K zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega D. S. 57. Sodnica, ki je vodila zadevo pred sodiščem prve stopnje, je izrekla obsodilne sodbe tudi za šest soobdolženih, ki so priznali krivdo. Obsojenec s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 57/2014 z dne 26. 1. 2017 navaja, da bi se morala sodnica izločiti, ker se zaradi sprejetih priznanj krivde poraja najmanj sum v njeno nepristranskost. 58. Vrhovno sodišče se je že večkrat izreklo o vplivu sprejema priznanj krivde soobdoolžencev na nepristranskost sodnika, ki sodi v poznejšem postopku drugim soobdolžencem. Sprejem priznanja krivde v takem primeru sam po sebi ne predstavlja razloga za izločitev sodnika v poznejšem postopku, ki krivde niso priznali. Sodnik o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obdolženca posebej, pri tem pa glavni obravnavi na podlagi presoje vseh dokazov v skladu s 355. členom ZKP znova odloča o krivdi tistega soobdolženca, ki krivde na predobravnavnem naroku ni priznal.8 Tako stališče Vrhovnega sodišča izhaja iz ustaljene prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), po kateri okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobdolžencem iz enotnega kazenskega postopka, sama po sebi ne predstavlja zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku zoper obdolženca, ampak je treba v vsaki zadevi glede na okoliščine konkretnega primera presoditi, ali je dvom nepristranskosti objektivno utemeljen.9 ESČP pri presoji objektivnega vidika nepristranskosti sodnika izhaja iz specifičnih okoliščin vsake posamezne zadeve, pri čemer upošteva tako vsebino sodb, ki so bile izdane zoper soobdolžence, kot tudi vsebino napadene sodbe, ki je bila izdana zoper zoper konkretnega pritožnika.

59. Iz predmetne zadeve je prvostopenjska sodnica izločila dve zadevi, ki sta se dokončali posebej in v katerih je sodbo izrekla na podlagi sprejetih priznanj krivde. V zadevi II K 57034/2013 je sodnica izrekla obsodilno sodbo zoper S. V., S. P., S. C. in M. C., v zadevi II K 50046/2013 pa zoper N. Š. Obsojenci so krivdo priznali, sodnica pa je njihova priznanja sprejela. Obsojenec svoje stališče o tem, da bi se morala sodnica izločiti, gradi zgolj na tem, da je za navedene soobdolžence izdala obsodilne sodbe na podlagi sprejetega priznanja krivde. Stališče, da je sam sprejem priznanja krivde soobdolžencev zadosten razlog za izločitev sodnika, pa je bilo s citirano sodno prakso že preseženo. Drugih konkretnih okoliščin, s katerimi bi obsojenec uspel vzbuditi dvom v nepristranskost sodnice sodišča prve stopnje, ni podal. Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da v nobenem od opisov kaznivih dejanj, zaradi katerih so bili navedeni soobdolženci spoznani za krive, D. S. ni omenjen. Prav tako se sodišče pri presoji, ali je obsojeni D. S. izvršil očitana mu kazniva dejanja, na priznanje krivde ostalih soobdolžencev ni v ničemer oprlo. Očitki o tem, da je postopek vodila sodnica, pri kateri je podan videz pristranskosti, so zato neutemeljeni.

60. Obsojenec kršitev kazenskega zakona vidi v tem, da so dejanja pod točkami 2, 8 in 9 kvalificirana po prvem odstavku 211. člena KZ-1, tj. po temeljni obliki goljufije, ne pa po drugem odstavku istega člena, ki ureja privilegirano obliko oziroma t.i. zavarovalniško goljufijo. Vrhovno sodišče sprejema stališče nižjih sodišč, ki sta se do istega vprašanja že opredelili, in sicer prvostopenjsko sodišče v točkah 79 in 99, višje pa v točki 20 izpodbijane sodbe. Iz sodne prakse izhaja, da drugi odstavek 211. člena KZ-1 inkriminira pripravljalna dejanja za storitev zavarovalniške goljufije, ki so v razmerju do dokončanega kaznivega dejanja goljufije subsidiarne narave. Kriterij za razmejitev med inkriminiranimi pripravljalnimi dejanji in (poskusom) kaznivega dejanja goljufije je trenutek, ko storilec lažni škodni dogodek prikaže zavarovalnici, od katere zahteva plačilo zavarovalnine z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi.10 Ker je v obravnavanem primeru sodišče ugotovilo, da je zavarovalnica zaradi dejanj pod točkami 2, 8 in 9 sodbe celo izplačala odškodnino, je sodišče dejanja pravilno pravno opredelilo kot dokončano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. 61. Višje sodišče naj se ne bi opredelilo do pritožbenih očitkov, da se v spisu nahajajo dokazi o tem, da so se prijavljene prometne nezgode dejansko zgodile. Zahteva za varstvo zakonitosti tudi v tem delu ni utemeljena. Iz obrazložitve drugostopenjske sodbe izhaja, da se je višje sodišče s pritožbenimi očitki seznanilo in na njih odgovorilo. Iz sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, ki je predvsem na podlagi izvedenskega mnenja V. K. zaključilo, da se nesreče niso zgodile na način, kot so obsojenci zatrjevali v prijavah zavarovalnicam. Glede na nižji standard obrazloženosti pritožbene odločbe je taka obrazložitev zadostna. Obsojenčevih pavšalnih očitkov, da se „tudi sicer“ višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, pa zaradi nekonkretiziranosti ni mogoče preizkusiti.

62. Obsojenec v zahtevi navaja še, da v opisu dejanja pod točko 2 niso konkretizirani vsi zakonski znaki pomoči h kaznivemu dejanju goljufije ter da iz sodbe ne izhaja, da je obsojenec ravnal z dvojnim naklepom, ki se zahteva od pomočnika. Pomanjkljiv naj bi bil tudi opis dejanj pod točkami 2, 8 in 9, ker bi lahko taka dejanja obsojenci storili le ob sodelovanju policistov, kar pa v opisih ni navedeno. Obsojenec sodišču očita tudi kršitev pravice do obrambe, ker ni ugodilo njegovemu predlogu za postavitev novega izvedenca prometne stroke. Teh navedb obsojenčev zagovornik ni podal že v pritožbi, s katero je izpodbijal sodbo sodišča. Zaradi materialne neizčrpanosti se obsojenec na te razloge ne more sklicevati šele v zahtevi za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

63. Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega A. K. ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena (KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1. Izdaja oprostilne sodbe je imela za posledico spremembo odločbe o stroških kazenskega postopka. Po določbi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada obsojenčevega zagovornika bremenijo proračun, sodna taksa pa se mu ne naloži. Odločba o izreku stroškov, ki jih je obdolženec povzročil po svoji krivdi, ostane na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP nespremenjena. Zaradi izdaje oprostilne sodbe je Vrhovno sodišče glede obdolženca spremenilo tudi odločbo o premoženjskopravnem zahtevku tako, da se AA d.d. glede obdolženega A. K. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 2.904,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2009 do plačila po določbi tretjega odstavka 105. člena ZKP napoti na pravdo, v preostalem pa ostane odločba o premoženjskopravnem zahtevku nespremenjena.

64. Na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega G. L. in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je zoper obdolženca iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje pomoči h kaznivem dejanju goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 27. člena KZ. Izdaja oprostilne sodbe je narekovala spremembo odločbe o stroških kazenskega postopka. Po določbi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada obsojenčevega zagovornika bremenijo proračun, sodna taksa pa se mu ne naloži. Odločba o izreku stroškov, ki jih je obdolženec povzročil po svoji krivdi, ostane na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP nespremenjena. Zaradi izdaje oprostilne sodbe je odločbo o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da se AA d.d. glede obdolženega G. L. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 5.198,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 do plačila po določbi tretjega odstavka 105. člena ZKP napoti na pravdo, v preostalem pa ostane odločba o premoženjskopravnem zahtevku nespremenjena.

65. Na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega L. P. in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da ga je iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 (dejanje pod točko 7 izreka sodbe sodišča prve stopnje).

66. Izrek oprostilne sodbe je narekoval spremembo odločbe o kazenski sankciji. Obsojencu je sodišče po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, pri čemer mu je za vsako od dejanj, za kateri je bil spoznan za krivega (točki 7 in 8 izreka prvostopenjske sodbe) določilo kazen petih mesecev zapora, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 pa mu je določilo enotno kazen devetih mesecev zapora. Ker je bil obsojenec za eno od kaznivih dejanj po sodbi Vrhovnega sodišča oproščen, se izrek o določeni enotni kazni odpravi, v okviru pogojne obsodbe določena kazen za kaznivo dejanje pod točko 8 prvostopenjske sodbe ostane nespremenjena, prav tako preizkusna doba. Izrek oprostilne sodbe narekuje tudi spremembo posebnega pogoja v pogojni obsodbi, ko mu je bilo naloženo, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe vrne protipravno pridobljeno premoženjsko korist oškodovancema, in sicerAA d.d. v višini 3.244,99 EUR in BB d.d. v višini 1.985,46 EUR, sicer bo lahko pogojna obsodba preklicana in kazen zapora izrečena. Vrnitev premoženjske koristi AA d.d. v znesku 3.244,99 EUR je vezana na dejanje, za katerega je bil po sodbi Vrhovnega sodišča oproščen, zato se določeni posebni pogoj spremeni tako, da se mu naloži, da v roku dveh let po pravnomočnosti te sodbe vrne protipravno pridobljeno premoženjsko korist BB d.d. v višini 1.985,46 EUR, sicer bo lahko pogojna obsodba preklicana in kazen zapora izrečena.

67. Iz enakega razloga se stranska denarna kazen spremeni tako, da se enotna stranka denarna kazen ne izreče. Kazen za kaznivo dejanje pod točko 8 prvostopenjske sodbe ostane nespremenjena, prav tako višina dnevnega zneska. Stranska kazen se po četrtem odstavku 58. člena KZ-1 izvrši. Zaradi znižanja višine stranske denarne kazni je Vrhovno sodišče na novo določilo tudi višino mesečnih obrokov. V skladu s petim odstavkom 47. člena KZ-1 je obdolženec tako dolžan plačati enotno stransko denarno kazen v roku desetih mesecev po pravnomočnosti sodbe, in sicer v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 150,00 EUR. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora.

68. Izrek oprostilne sodbe je narekoval tudi spremembo odločbe o stroških. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, nastali v zvezi z oprostilnim delom sodbe, bremenijo proračun. Ker je bil L. P. po sodbi Vrhovnega sodišča za eno od dveh dejanj oproščen, se je spremenila tudi osnova za izrek sodne takse. Prvostopenjska sodba se v odločbi o sodni taksi zato spremeni tako, da je obsojeni L. P. po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso v višini 170,00 EUR, odmerjeno po tarifnih številkah 7111 in 7119 v zvezi z 71113 in tarifno številko 7301 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Sodba višjega sodišča se v odločbi o sodni taksi spremeni tako, da je obsojenec dolžan plačati takso v višini 230,00 EUR, odmerjeno po tarifnih številkah 7111 in 7119 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7132 in tarifno številko 7301 Taksne tarife. Odločba o izreku stroškov, ki jih je obdolženec povzročil po svoji krivdi, ostane na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP nespremenjena.

69. Ker so razlogi, zaradi katerih je sodišče delno ugodilo zahtevi zagovornika obsojenega L. P. podani tudi glede obsojenega S. L., je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da se obdolženega S. L. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe za kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1. 70. Izrek oprostilne sodbe je imel za posledico spremembo odločbe o kazenski sankciji. Obsojencu je sodišče po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, pri čemer mu je za dejanji, za kateri je bil spoznan za krivega (točki 2 in 7 izreka prvostopenjske sodbe) določilo kazen šestih in treh mesecev zapora, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 pa mu je določilo enotno kazen osmih mesecev zapora. Ker je bil obsojenec za eno od kaznivih dejanj po sodbi Vrhovnega sodišča oproščen, je izrek o določeni enotni kazni razveljavilo, v okviru pogojne obsodbe določena kazen za kaznivo dejanje pod točko 2 prvostopenjske sodbe ostane nespremenjena, prav tako preizkusna doba in določeni posebni pogoj.

71. Iz enakih razlogov se stranska denarna kazen spremeni tako, da se enotna stranska denarna kazen ne izreče. Kazen za kaznivo dejanje pod točko 2 prvostopenjske sodbe ostane nespremenjena, prav tako višina dnevnega zneska. Stranska kazen se po četrtem odstavku 58. člena KZ-1 izvrši. Zaradi znižanja višine stranske denarne kazni je Vrhovno sodišče na novo določilo tudi višino mesečnih obrokov. V skladu s petim odstavkom 47. člena KZ-1 je obdolženec dolžan plačati enotno stransko denarno kazen v roku desetih mesecev po pravnomočnosti sodbe, in sicer v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 100,00 EUR. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora.

72. Izrek oprostilne sodbe je narekoval tudi spremembo odločbe o stroških. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, nastali v zvezi z oprostilnim delom sodbe, bremenijo proračun. Ker je bil S. L. po sodbi Vrhovnega sodišča za eno od dveh dejanj oproščen, se je spremenila tudi osnova za izrek sodne takse. Prvostopenjska sodba se zato v odločbi o sodni taksi spremeni tako, da je obsojeni S. L. po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso v višini 170,00 EUR, odmerjeno po tarifnih številkah 7111 in 7119 v zvezi z 71113 in tarifno številko 7301 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1. Sodba višjega sodišča se v odločbi o sodni taksi spremeni tako, da je obsojenec dolžan plačati takso v višini 230,00 EUR, odmerjeno po tarifnih številkah 7111 in 7119 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7132 in tarifno številko 7301 Taksne tarife. Odločba o izreku stroškov, ki jih je obsojenec povzročil po svoji krivdi, ostane na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP nespremenjena.

73. Sodišče je L. P. in S. L. na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP naložilo solidarno plačilo premoženjskopravnega zahtevka AA d.d. v višini 3.244,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2009 do plačila. Gre za znesek, ki je povezan z dejanjem pod točko 7 izreka prvostopenjske sodbe. Zaradi izreka oprostilne sodbe je Vrhovno sodišče odločbo o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da se AA d.d. s premoženjskopravnim zahtevkom za znesek 3.244,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2009 do plačila na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP napoti na pravdo.

74. V skladu z določilom 425. člena ZKP je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega L. P. v preostalem zavrnilo.

75. Zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenih B. P., J. S., L. K. in obsojenega D. S. so neutemeljene, zato jih je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo. Ker obsojenci z zahtevami za varstvo zakonitosti niso uspeli, jim je Vrhovno sodišče ob upoštevanju njihovega premoženjskega stanja in zapletenosti kazenskega postopka na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP naložilo plačilo sodne takse, in sicer: - obsojenemu B. P. sodno takso v višini 1200,00 EUR po tarifnih številkah 7114 in 7119 v zvezi s tarifno številko 7152 in po tarifni številki 7301 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1; - obsojenemu D. S. sodno takso v višini 900,00 EUR po tarifnih številkah 7113 in 7119 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 ter po tarifni številki 7301 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1; - obsojeni J. S. sodno takso v višini 700,00 EUR po tarifnih številkah 7112 in 7119 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 ter po tarifni številki 7301 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1; - obsojeni L. K. pa sodno takso v višini 600,00 EU po tarifnih številkah 7112 in 7119 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 ter po tarifni številki 7301 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1. 1 Ljubo Bavcon in drugi: Kazensko pravo, splošni del. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2013, str. 354-355. 2 Sodba VSRS I Ips 51579/2013 z dne 19. 4. 2019. 3 Tožilstvo je nekaj modifikacij obtožnega predloga vložilo tudi pred letom 2017, vendar gre za spremembe redakcijske narave, ki vsebine očitka iz leta 2011 ne spreminjajo. 4 Prim. sodba VSRS I Ips 6330/2016 z dne 14. 5. 2016. 5 Sodbi VSRS I Ips 32/2009 z dne 4. 6. 2009 in I Ips 17182/2010 z dne 22. 3. 2010. 6 Sodba VSRS I Ips 3324/2015 z dne 6. 7. 2017. Gl. tudi odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-123/19-180, Up-1550/18-17 z dne 28. 5. 2020. 7 Sodba VSRS I Ips 141/2000 z dne 22. 5. 2003. 8 Sodbe I Ips 14015/2013-96 z dne 6. 11. 2014, I Ips 5961/2013-1144 z dne 14. 4. 2016, I Ips 26166/2010 z dne 27. 10. 2017 in I Ips 11881/2014 z dne 20. 12. 2018. 9 Sodbe ESČP v zadevah Schwarzenberger proti Nemčiji z dne 10. 8. 2006 (št. 75737/01, tč. 42), Poppe proti Nizozemski z dne 24. 3. 2009 (št. 32271/04, tč. 26), Khodorkovskiy in Lebedev proti Rusiji z dne 25. 7. 2013 (št. 11082/06 in 13772/05, tč. 544) in druge. Enako tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-57/14 z dne 26. 1. 2017 10 Sodbi VSRS I Ips 32/2009 z dne 4. 6. 2009 in I Ips 17182/2010 z dne 22. 3. 2010.