Jedro

Za navideznost pogodbe ne zadošča le volja ene pogodbene stranke, da se sklene navidezna pogodba, temveč vseh pogodbenih strank.

Kavza je neposreden razlog, zaradi katerega stranki skleneta pogodbo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v toliko spremeni, da poslej I. točka izreka glasi: “I. Tožena stranka J. L., je dolžna plačati tožeči stranki Ž. K., 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi 14. 7. 2014 dalje do plačila.

V presežku, za še zahtevane zakonske zamudne obresti od 500,00 EUR od 5. 6. 2013 do 13. 7. 2014, od 500,00 EUR od 5. 7. 2013 do 13. 7. 2014, od 500,00 EUR od 5. 8. 2013 do 13. 7. 2014, od 500,00 EUR od 5. 9. 2013 do 13. 7. 2014, od 500,00 EUR od 5. 10. 2013 do 13. 7. 2014, od 500 EUR od 5. 11. 2013 do 13. 7. 2014, od 500,00 EUR od 5. 12. 2013 do 13. 7. 2014, od 500,00 EUR od 5. 1. 2014 do 13. 7. 2014, od 500,00 EUR od 5. 2. 2014 do 13. 7. 2014, od 500,00 EUR od 5. 3. 2014 do 13. 7. 2014, se tožbeni zahtevek zavrne.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožniku plača 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 500,00 EUR od 5. 6. 2013 dalje do plačila, od 500,00 EUR od 5. 7. 2013 dalje do plačila, od 500,00 EUR od 5. 8. 2013 dalje do plačila, od 500,00 EUR od 5. 9. 2013 dalje do plačila, od 500,00 EUR od 5. 10. 2013 dalje do plačila, od 500 EUR od 5. 11. 2013 dalje do plačila, od 500,00 EUR od 5. 12. 2013 dalje do plačila, od 500,00 EUR od 5. 1. 2014 dalje do plačila, od 500,00 EUR od 5. 2. 2014 dalje do plačila, od 500,00 EUR od 5. 3. 2014 dalje do plačila, ter mu povrne pravdne stroške.

2. V pravočasni pritožbi zoper sodbo toženec uveljavlja vse pritožbene razloge, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev z zavrnitvijo zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Tožnik odgovora na pritožbo ni podal. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno ni sporno, da sta tožnik in toženec sklenila najemno pogodbo za prikolico za dobo enega leta od 5. 3. 2013 do 5. 3. 2014. Toženec se je kot najemnik zavezal, da tožniku kot najemodajalcu plača mesečno najemnino, tožnik kot najemodajalec pa se je zavezal, da v zameno za mesečno najemnino v višini 500,00 EUR na toženca kot najemnika prenese pravico do uporabe prikolice (587. člen OZ).

6. Toženec v pritožbi izpostavlja, da je bila najemna pogodba fiktivna, ker njen namen ni bil plačilo najemnine, ampak vrnitev prikolice iz Grčije.

7. Za navideznost pogodbe ne zadošča le volja ene pogodbene stranke, da se sklene navidezna pogodba, temveč vseh pogodbenih strank (15. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnikova volja, da dobi plačilo za uporabo prikolice, katere toženec (po poteku prve najemne pogodbe) ni vrnil, ker so jo zasegli v Grčiji, je materialnopravno pravilno zaključilo, da pravdni stranki nista sklenili navidezne pogodbe (50. člen OZ).

8. Na pritožbene navedbe v zvezi z razlogom za sklenitev najemne pogodbe velja sprva pojasniti, da mora po 39. členu OZ vsaka obveznost imeti dopustno podlago (razlog). Kavza je neposreden razlog, zaradi katerega stranki skleneta pogodbo. V predmetni zadevi ni sporno, da sta pravdni stranki dogovor o najemu prikolice za eno leto sklenili tedaj, ko je bila prikolica že zasežena in toženec ni imel več pravice do uporabe prikolice. Okoliščina, da sta pravdni stranki sklenili najemno pogodbo tudi zaradi ureditve vrnitve prikolice, nima vpliva na zaključek, da je najemna pogodba predstavljala pravni naslov za uporabo prikolice v času od 5. 3. 2013 do 5. 3. 2014. Ker ima dogovor dopustno podlago, je toženec dolžan svojo obveznost izpolniti.

9. Tožniku je bil pravnomočno dosojen znesek za škodo, ki mu je nastala zaradi odtujitve prikolice.(1) Ker se vtoževani znesek nanaša na plačilo najemnine in torej temelji na drugi pravni podlagi, pritožba napačno trdi, da pravnomočno prisojen znesek denarne odškodnine predstavlja oviro za prisojo najemnine v tej zadevi.

10. Ko pritožnik izpostavlja tudi fraudulozen namen tožnika pri sklepanju pogodbe, in sicer izigrati toženca oziroma izkoristiti toženčevo pripravljenost, da poskuša dobiti prikolico nazaj iz Grčije, s temi trditvami dejansko uveljavlja izpodbojnost pogodbe, ne pa njene ničnosti (prevara v smislu 49. člena OZ). Zgolj s trditvami o izpodbojnosti pa toženec ne more uspeti, saj je pogodbo potrebno izpodbijati z ustreznim zahtevkom (94. do 99. člen OZ).

11. Pritožnik pa utemeljeno trdi, da je odločitev sodišče prve stopnje o zakonskih zamudnih obrestih napačna. Tožnik namreč obrestnega dela zahtevka niti ni obrazložil, čeprav je toženec ugovarjal, da iz same najemne pogodbe ne izhaja, do kdaj je potrebno mesečne najemnine plačati. Glede na to, da v najemni pogodbi rok za izpolnitev obveznosti plačila najemnin ni določen, je tožnik ob pravilni uporabi materialnega prava upravičen le do zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje, torej od 14. 7. 2014 dalje (drugi odstavek 299. člena OZ, ter 374. in 378. člen OZ).

12. Pritožbi je bilo potrebno delno ugoditi ter sodbo sodišča prve stopnje delno spremeniti zaradi pravilne uporabe materialnega prava (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). V preostalem delu, v katerem niso bili podani niti pritožbeni razlogi, niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno v tem delu zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

13. Spremenjena odločitev v obrestnem delu na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje nima vpliva, saj je toženec uspel samo z majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški (drugi odstavek 165. člena in tretji odstavek 154. člena ZPP).

14. Toženec ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, saj je s pritožbo uspel le v minimalnem obsegu oziroma zgolj v delu stranske terjatve. Zato mora te stroške kriti sam (prvi in drugi odstavek 165. člena ter tretji odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Iz kazenske sodbe izhaja, da je bila prikolica vredna 8.000,00 EUR.