Jedro

Ob prej ugotovljenih procesnih dejstvih, da je bil obdolženec pravilno poučen o tem, da v primeru, da ne bo podal pisnega zagovora oziroma zahteval svojega zaslišanja in da mora do konca postopka pred sodiščem prve stopnje navesti vsa dejstva in okoliščine v svojo korist, sicer jih kasneje v postopku več ne bo mogel uveljavljati, je pritožba s takimi navedbami prekludirana. Pri uveljavljanju zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov mora namreč pritožnik za verjetno izkazati, da brez svoje krivde teh dejstev in dokazov ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, česar pa pritožba ob predložitvi izjave, ki jo je podpisal N. C. 17. 10. 2019 ni izkazala, zato je s takim, prvič v pritožbenem postopku predloženim dokazom prekludirana, zaradi česar pritožbi tudi ni priznati uspeha pri uveljavljanju pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, sodišče prve stopnje pa je postopalo pravilno, ko je svojo odločitev vezalo na dejanske ugotovitve v obdolžilnem predlogu, katerim obdolženec tekom postopka nikoli ni nasprotoval, čeprav je bil k temu pravilno pozvan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 225,00 (dvestopetindvajset 00/100) EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je bil obdolženec spoznan za odgovornega storitve prekrška po desetem odstavku člena 56 ZVoz-1, ker naj bi kritičnega dne (12. 6. 2019) ob 14.33 uri vozil osebno vozilo v naselju G. v času, ko mu je bilo začasno odvzeto njegovo vozniško dovoljenje (sklep Okrajnega sodišča v Postojni opr. št. PR 173/2019 z dne 13. 5. 2019). Izreklo mu je sankcijo in sicer globo 1.000,00 EUR in pa stransko sankcijo 18 (osemnajst) kazenskih točk (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, v plačilo pa mu je naložilo še sodno takso v višini 150,00 EUR.

2. Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje obdolženec po svojem zagovorniku iz vseh pritožbenih razlogov po členu 154 Zakona o prekrških (ZP-1) in predlaga ugoditev pritožbi tako, da se postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi, podredno pa, da se napadena sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. V skladu s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS opr. št. Su 574/2019 z dne 15. 3. 2019 o prenosu pristojnosti prekrškovnih zadev na podlagi določbe člena 105.a Zakona o sodiščih (ZS), je v predmetni zadevi o pritožbi odločalo Višje sodišče v Celju.

5. Uradni preizkus izpodbijane sodbe (člen 159 ZP-1) je pokazal, da se sodišču prve stopnje pri razsoji v predmetni prekrškovni zadevi ni pripetila nobena izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, prav tako pa na škodo obdolženca ni bila prekršena nobena materialna določba zakona ali predpisa, ki prekršek določa (člen 156 ZP-1).

6. Pritožba v okviru pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka o prekršku sodišču prve stopnje očita, da obdolženec ni bil pozvan k podaji pisnega zagovora oziroma, da lahko v istem roku ustno zaslišanje zahteva, zaradi česar je bila nezakonito izdana sodba brez obdolženčevega zaslišanja le na podlagi podatkov, ki so v spisovni dokumentaciji. Sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbe tudi ni natančno navedlo, kdaj naj bi bil obdolženec seznanjen z zahtevo glede podaje pisnega zagovora, obdolženec pa trdi, da takega poziva ni nikoli prejel, saj ni podpisal nobene povratnice, s postopkom o prekršku je bil seznanjen šele ob prejemu sodbe. Če bi držale ugotovitve prvega sodišča, bi obdolženec zahteval ustno zaslišanje, na katerem bi pojasnil, da kritičnega dne ni vozil vozila in zato ni mogel storiti očitanega prekrška, kar izhaja tudi iz priložene izjave k pritožbi, ki jo je podal N. C. dne 17. 10. 2019. Take pritožbene navedbe so neutemeljene in tudi protispisne.

7. Spisovno gradivo izkazuje, da je sodišče prve stopnje prejelo obdolžilni predlog s strani prekrškovnega organa 17. 6. 2019 in že 20. 6. 2019 pozvalo obdolženca na podajo pisnega zagovora s pravilnim pravnim poukom o tem, da lahko v istem roku zahteva ustno zaslišanje pri Okrajnem sodišču v Postojni, hkrati pa je obdolženec prejel tudi vse pravne pouke v skladu s členoma 90 in 114 ZP-1, zlasti glede navajanja vseh dejstev in dokazov v svojo korist do odločitve o prekršku, ker jih pozneje v postopku več ne bo mogel uveljavljati, kot tudi, da je lahko navzoč pri izvajanju posameznih dokazov, če bo obdolženec to zahteval. Takšna zahteva za podajo pisnega zagovora je bila poslana na obdolženčev naslov in iz povratnice, ki je pripeta k l. št. 12 izhaja, da je bila obdolžencu osebno vročena 3. 7. 2019, česar prvo sodišče v razlogih za izdajo sodbe brez zaslišanja res ni izrecno navedlo, vendar pa odsotnost identifikacije povratnice ne vpliva na prepričljivost razlogov sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi glede izdaje sodbe brez zaslišanja. Ker obdolženec tako, kot pravilno zaključuje in utemeljuje prvo sodišče v podeljenem roku (8 dni) ni podal pisnega zagovora, niti ni zahteval ustnega zaslišanja, je sodišče prve stopnje pravilno v skladu z drugim odstavkom člena 115 ZP-1, o čemer je bil obdolženec v pozivu z dne 20. 6. 2019 prav tako pravilno poučen, izdalo sodbo brez njegovega zaslišanja in se oprlo na ugotovitve prekrškovnega organa v obdolžilnem predlogu ter ugotovitev, da je obdolžencu bilo začasno odvzeto njegovo vozniško dovoljenje na podlagi sklepa prvega sodišča opr. št. PR 173/2019 z dne 13. 5. 2019 in da je obdolženec v kritičnem času, torej dne 12. 6. 2019 bil udeleženec v cestnem prometu v času, ko mu je bilo njegovo vozniško dovoljenje začasno odvzeto in ko je zanj veljala prepoved udeležbe v cestnem prometu. Te ugotovitve pa tudi pritožba ni problematizirala.

8. Glede na povedano torej ne vzdrži pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, saj je prvo sodišče postopalo pravilno, ko je ob vročenem pozivu obdolženca na podajo pisnega zagovora, ki je bilo obdolžencu tudi osebno vročen, in bil z njim tudi ustrezno seznanjen, postopalo v skladu z drugim odstavkom lena 115 ZP-1, ki uzakonja pogoje za izdajo sodbe brez zaslišanja.

9. S pritožbenimi navedbami, da pa zaključki sodišča prve stopnje temeljijo zgolj na osebni zaznavi dveh policistov, ki naj bi obdolženca prepoznala, v kar pritožba dvomi, saj obdolženec po njenih trditvah v kritičnem času ni bil voznik navedenega vozila, sklicujoč se na priloženo izjavo šele v pritožbi, ki jo je podpisal N. C., pa pritožba problematizira po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, vendar pa so take pritožbene navedbe neupoštevne.

10. Ob prej ugotovljenih procesnih dejstvih, da je bil obdolženec pravilno poučen o tem, da v primeru, da ne bo podal pisnega zagovora oziroma zahteval svojega zaslišanja in da mora do konca postopka pred sodiščem prve stopnje navesti vsa dejstva in okoliščine v svojo korist, sicer jih kasneje v postopku več ne bo mogel uveljavljati, je pritožba s takimi navedbami prekludirana. Pri uveljavljanju zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov mora namreč pritožnik za verjetno izkazati, da brez svoje krivde teh dejstev in dokazov ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, česar pa pritožba ob predložitvi izjave, ki jo je podpisal N. C. 17. 10. 2019 ni izkazala, zato je s takim, prvič v pritožbenem postopku predloženim dokazom prekludirana, zaradi česar pritožbi tudi ni priznati uspeha pri uveljavljanju pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, sodišče prve stopnje pa je postopalo pravilno, ko je svojo odločitev vezalo na dejanske ugotovitve v obdolžilnem predlogu, katerim obdolženec tekom postopka nikoli ni nasprotoval, čeprav je bil k temu pravilno pozvan.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialnopravne določbe ZVoz-1 in ZP-1, s prepričljivimi razlogi (točka 6 obrazložitve) se je izjasnilo tudi o obdolženčevi krivdi ter mu na podlagi desetega odstavka člena 56 ZVoz-1 izreklo zakonito sankcijo, ki jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le ob upoštevanju določbe člena 165 ZP-1, kajti pritožba tega pritožbenega razloga ni obrazložila.

12. Glede na povedano je bilo potrebno tako pritožbo obdolženčevega zagovornika, ki je neutemeljena, zavrniti (tretji odstavek člena 163 ZP-1) ter v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1) sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

13. Obdolženec ni uspel s pritožbo, zato bo v skladu s prvim odstavkom člena 147 ZP-1 moral plačati pritožbeni strošek - sodno takso v višini 225,00 EUR. Tako odmerjena sodna taksa je skladna s tar. št. 8111 in 8114 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), torej s faktorjem 1,5 od zneska 150,00 EUR, kar znese 225,00 EUR, k plačilu tako odmerjene sodne takse pa bo obdolženec pozvan s strani sodišča prve stopnje.