Jedro

Tožena stranka je na podlagi izvedeniškega mnenja pravilno ugotovila, da bo z obravnavano nadzidavo zastrta veduta višje ležečemu objektu na zemljišču parc. št. 1130/1. Gradnja zato ni skladna z 18. členom PUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikova zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo nadzidave nad garažo k poslovno stanovanjskemu objektu, prostor za letni oddih na zemljišču parc. št. 113/3 in 113/2, obe k.o. A. (1. točka) in za povračilo stroškov postopka (2. točka), stranskemu udeležencu pa je delno priznala zahtevek za povračilo stroškov v višini 2.187,35 EUR, v ostalem je zahtevek zavrnila. Priznane stroške je naložila v plačilo tožniku v roku 15 dni od pravnomočnosti te odločbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (3. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da območje predvidene gradnje ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območja planskih celot: Strunjan (1), Fiesa – Pacug (2), Piran (3), Razgled – Moštra – Piranska vrata (4), Portorož (5), Lucija (7), Sečoveljske soline (10), Dragonja (12) in M SE/2 v občini Piran (Uradne objave št. 25/1993 in naslednje, v nadaljevanju PUP). Ta v 18. členu določa, da so mogoče nadzidave objektov do višine večinsko prisotnega gabarita objektov, če se s tem ne poruši kompozicijsko razmerje do neposredne okolice in se ne poslabšajo bivalni pogoji pri sosednjih objektih ter se ne zastre vedute višje ležečim objektom (osončenje, veduta).

Po izvedenem ugotovitvenem postopku toženka ugotavlja, da se bo s predvideno gradnjo čas osončenja južnega dela objekta na parc. št. 1130/1 k.o. A. (v zimskem solsticiju in neposredno pred in po tem datumu) skrajšal. Pri tem se sklicuje na izvedeniško mnenje Inštituta za varovanje zdravja RS z dne 11. 9. 2012. Na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca B.B. z dne 23. 9. 2013 pa ugotavlja, da bo na objektu na parc. št. 1130/1 k.o. A. veduta na Savudrijski polotok in Piranski zaliv zaradi predmetne gradnje dodatno zastrta na nivoju gledišča v pritličju z nekoliko manj kot četrtino celotnega območja gledanja. Gradnja zato ni skladna z 18. členom PUP.

Upravni organ druge stopnje je 3. točko izpodbijane odločbe odpravil in jo nadomestil z novo, v ostalem pa je pritožbo zavrnil, zavrnil pa je tudi tožnikovo zahtevo za povračilo stroškov. Iz obrazložitve izhaja, da se je toženka oprla na mnenje izvedenca, ki je pojem vedute jasno definiral in za tem opravil strokovno delo in izdelal mnenje, ki ga je na ustni obravnavi tudi obrazložil, zato ni tehtnega razloga, da temu mnenju ne bi sledila.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da izvedeniško mnenje B.B. ni pravilno. Tožnik je na ustni obravnavi izpostavil sporne dele mnenja ter način pristopa izvedenca, podal pa je tudi zahtevo po dopolnitvi mnenja z izdelavo prikaza vedute ob upoštevanju dejanskega stanja, čemur toženka ni sledila, prav tako se ni opredelila do pripomb pooblaščenca tožnika, niti ni primerjala nasprotij v mnenju izvedenca z ostalimi predloženimi dokazi. Meni, da je že ob prvotnem odločanju dokazal, da obstoječa veduta ni okrnjena, saj iz elaborata Ocene osončenja in vedute, ki ga je marca 2010 izdelal C. d.o.o. izhaja, da se zaradi izgradnje spornega objekta ne zastre obstoječa veduta, enako je bilo razvidno tudi na ogledu na kraju samem. Po mnenju tožnika je izvedenec zgrešeno pristopil k ugotavljanju vedute z višje ležečega objekta, saj ni upošteval zelenja in dreves. Obstoječa drevesa (pinije), ki jih lahko po splošnem vedenju in znanju opredelimo kot trajne nasade, prekrivajo veduto objekta prizadete stranke na območju kraja gradnje in celo v višjem in širšem območju, kot bi ga obravnavana gradnja, če ne bi bilo zelenja. Glede na navedeno je dejansko stanje napačno ugotovljeno.

Sporno in nedorečeno pa je tudi vprašanje, kaj predstavljajo sosednji objekti v smislu 18. člena PUP. Tožnik meni, da objekt prizadete stranke ni sosednji objekt, saj se nahaja na drugi strani 6 m široke javne ceste in višje, nad škarpo ob tej cesti s parcelnim odmikom.

Ne strinja pa se tudi z mnenjem toženke, da stopnja skrajšanja osončenja ni relevantna ter meni, da bi jo toženka morala obravnavati v zvezi s poslabšanjem bivalnih pogojev prebivalcev sosednjih objektov, česar ni storila. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da gre za minimalni obseg skrajšanja osončenja le dela objekta v času zime, s čimer se ne poslabša bivalnih pogojev. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmere dalje, do plačila.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

D.D., lastnik objekta na parc. št. 1130/1 k.o. A. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, tožniku pa naloži v plačilo pravdne stroške toženke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da projekt ni izdelan v skladu s prostorskim aktom (1. točka prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov, ZGO-1), in sicer z 18. členom PUP. Ta glede nadzidav določa, da so le-te možne do višine večinsko prisotnega gabarita objektov, če se s tem ne poruši kompozicijsko razmerje do celote in se ne poslabšajo bivalni pogoji pri sosednjih objektih ter se ne zastre veduta višje ležečim objektom (osončenje, veduta). Navedeno pomeni, da nadzidava objektov ni dopustna, če je podan že samo eden izmed treh določenih pogojev, in sicer porušenost kompozicijskega razmerja do celote ali poslabšanost bivalnih pogojev pri sosednjih objektih ali zastrtost vedute višje ležečim objektom.

Po sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 779/2005 z dne 23. 10. 2008 je zastrtost vedute višje ležečim objektom treba razlagati tako, da je veduta zastrta le, kadar sta zastrtost vedute in zastrtost osončenja podana kumulativno. Omenjeno razlago vrhovnega sodišča potrjuje tudi obvezna razlaga navedene določbe, objavljena v Uradnih objavah Primorskih novic Koper z dne 14. 4. 2005. Navedeno pomeni, da nadzidava objekta ni dopustna, če pri višje ležečih objektih povzroči zastrtost osončenja in vedute.

Kaj pomeni izraz „zastrtost“, iz PUP ne izhaja, Je pa iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika razvidno, da pomeni izraz „zastirati“ s svojo prisotnostjo na določenem mestu povzročati, da kaj ni (dobro) vidno oziroma, da je dostop do nečesa oviran. „Zastiranje osončenosti“ je zato mogoče razlagati tako, kot ga je razlagala toženka, da gre za kakršnokoli zmanjšanje osončenosti, ki jo povzroči predvidena nadzidava, in ne samo takšno zmanjšanje, ki presega dovoljene meje, kar je sicer pogoj za dopustitev gradnje. Ker v obravnavanem primeru ni sporno, da se bo čas osončenja južnega dela objekta na zemljišču parc. št. 1130/1 k.o. A. (v zimskem solsticiju ter nekaj tednov pred in po tem datumu) zaradi obravnavane nadzidave skrajšal, je pravilna ugotovitev toženke, da gre za zastrtost osončenja višje ležečega objekta.

Prav tako iz PUP ne izhaja, kaj pomeni izraz „veduta“. Glede na pomen, ki ga ima „veduta“ po Slovarju slovenskega knjižnega jezika, sodišče pritrjuje opredelitvi vedute, kot jo je podal izvedenec B.B., in sicer gre za mesto, pokrajino ali njun del, ki se vidi z določene točke. Res je, da PUP ne določa, pogled na katero mesto, pokrajino ali njun del je z njim ščiten. Vendar tožnik izrecno ne ugovarja ugotovitvi izvedenca, na kateri izpodbijana odločba temelji, da gre v obravnavanem primeru za pogled na Piranski zaliv in Savudrijski polotok.

Sodišče pritrjuje toženki, da bo z obravnavano nadzidavo zastrta veduta višje ležečemu objektu na zemljišču parc. št. 1130/1 k.o. A. Navedena ugotovitev temelji na izvedeniškem mnenju izvedenca B.B. s septembra 2013, iz katerega med drugim izhaja ugotovitev, da bo zaradi obravnavane gradnje objektu na zemljišču parc. št. 1130/1 k.o. A. zastrta veduta na Savudrijski polotok in Piranski zaliv na nivoju gledišča v pritličju za nekoliko manj kot četrtino.

Sodišče se ne strinja s stališčem tožnika, da bi bilo treba pri ugotavljanju zastrtosti navedene vedute upoštevati tudi obstoječe zelenje (drevesa). Predmet obravnave je poseg v prostor, ki trajno vpliva na razmere v prostoru, pri zelenju in drevesih pa ne gre za trajne razmere v prostoru. Poleg tega tožnik ni izkazal, da zelenje pred objektom na zemljišču parc. št. 1130/1 k.o. A. popolnoma zastira veduto na Savudrijski polotok in Piranski zaliv na nivoju gledišča v pritličju v smeri obravnavane nadzidave. Iz fotografij v upravnem spisu to ne izhaja. Glede na citirano določbo PUP, enako kot pri osončenju, namreč ni pomemben obseg zastiranja vedute, ampak zgolj dejstvo, da do zastiranja vedute pride. Iz strokovnega mnenja C. d.o.o., na katerega se sklicuje tožnik, pa ne izhaja, da je varovana veduta pred in po obravnavani gradnji iz vseh delov stavbe povsem enaka, kar navaja tožnik. Iz navedenega strokovnega mnenja ni razvidno, da bi se sploh ugotavljala veduta z nivoja pritličja objekta na parceli št. 1130/1 k.o. A. Da bi tožnik na ustni obravnavi dne 5. 11. 2013 zahteval dopolnitev mnenja z izdelavo prikaza vedute ob upoštevanju stanja z zelenjem, kot navaja v tožbi, iz zapisnika z ustne obravnave ne izhaja. Ker tožnik konkretno ne opredeli, s katerimi predloženimi dokazi naj bi bilo navedeno izvedeniško mnenje še v nasprotju, in v katerem delu, sodišče ne more preizkusiti tožbenega ugovora, da toženka ni primerjala nasprotij v mnenju z ostalimi predloženimi dokazi, s čimer naj bi bistveno kršila pravila postopka.

Ker se pogoj glede nezastiranja vedute v 18. členu PUP nanaša na višje ležeče objekte, v obravnavanem primeru pa ni sporno, da je objekt prizadete stranke višje ležeč objekt, sodišče ugovora tožnika, da ne gre za sosednji objekt, ni preizkušalo.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Sodišče predlogu prizadete stranke za povrnitev stroškov ni ugodilo, saj je zahtevala povrnitev stroškov toženke, za kar nima pravnega interesa. Tudi sicer pa prizadeta stranka z odgovorom na tožbo oziroma navedbami v njem ni bistveno pripomogla k odločitvi sodišča (1. odstavek 155. člena ZPP-UPB2). Pri odločitvi o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni. Med take stroške pa sodišče ni uvrstilo stroškov prizadete stranke za odgovor na tožbo, saj bi te stroške sodišče priznalo le, če bi odgovor na tožbo bistveno pripomogel k odločitvi sodišča o tožbi.