Jedro

Načelo reintegracije predpostavlja vzpostavitev prvotnega stanja glede pravic in dolžnosti delavca in delodajalca, pri tem pa se zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca predpostavlja njegova odgovornost ob izgubi delavčevih pravic. Povedano drugače: če ne bi bilo nezakonitega sklepa disciplinske komisije, zaradi katerega je upniku prenehalo delovno razmerje, bi si ta v Zakonu o zaposlovanju in delu tujcev predvideno osebno dovoljenje pridobil pravočasno in ne šele z 21.11.2001. Odgovornost za izpad upnikovih pravic v obdobju od 10.2.2001 do 21.11.2001 torej nosi dolžnik.

Razlogov, ki bi preprečevali izvršbo za obravnavano sporno obdobje, po povedanem ni. Terjatev upnika tudi v tem obdobju ni prenehala. Določil 8. točke drugega odstavka 55. člena ZIZ v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Novem mestu z dne 25.3.1999, opr. št. Pd 26/98, dovolilo v korist upnika proti dolžniku zaradi vrnitve na delo ter plačila nadomestila plače izvršbo z nalogom dolžniku, da v 8 dneh sprejme upnika na delo tudi za čas od 10.2.2001 dalje na delovno mesto vodje skupine, sicer mu bo izrečena denarna kazen v znesku 5.000.000 SIT, v primeru pa, da tudi po izreku denarne kazni obveznost iz izvršilnega naslova ne bo izpolnjena, bo ponovno izrečena poostrena denarna kazen. Istočasno je bilo dolžniku naloženo, da upniku na račun plače za čas od 10.2.2001 do dneva, ko bo začel delati, izplačuje nadomestilo plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi in prispevki, pri čemer mu bo ta čas vštet v delovno dobo in vpisan v delovno knjižico. Zavrnilo je predlog na izvršbo, po katerem naj bi bil dolžnik dolžan izdelati obračun izplačila plače za obdobje od 1.8.1998 do 10.2.2001. Dolžnik je vložil ugovor s sklicevanjem na 8. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišče druge stopnje, ki mu je bil ugovor posredovan, je ugovor zavrnilo in sklep o dovolitvi izvršbe potrdilo.

Vrhovno državno tožilstvo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti proti tistemu delu sklepa sodišča druge stopnje, v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje, s katerim je bilo dolžniku naloženo, da sprejme upnika na delo tudi za čas od 10.2.2001 do 20.11.2001, da v navedenem obdobju izplačuje upniku nadomestilo plače s prispevki in navedeno obdobje vpiše v delovno knjižico kot delovno dobo. Po določbi 1. točke prvega odstavka 387. člena ZPP uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker je nepravilno uporabljena določba 8. točke 55. člena ZIZ v njeni procesni vsebini, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava (2. točka prvega odstavka 387. člena ZPP), ker sodišči druge in prve stopnje nista uporabili določbe 3. odstavka 4. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (Uradni list RS, št. 66/2000 - ZZDT). Zato predlaga spremembo sklepa sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu in delno ugoditev tožnikovemu ugovoru, v tem obsegu pa razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje in zavrnitev predloga za izvršbo. Postavlja se vprašanje, ali ima prenehanje delovnega dovoljenja tujca značaj ugovornega razloga iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, ki preprečuje izvršbo za vrnitev delavca na delo - pri čemer tega dejstva dolžnik ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Res je, da je upniku delovno razmerje na podlagi 54. člena ZZDT prenehalo z 10.2.2001, vendar pa je sodba, ki predstavlja izvršilni naslov, postala izvršljiva v 8 dneh po 4.10.2001, medtem ko je osebno delovno dovoljenje upniku po 54. členu ZZDT prenehalo veljati 10.2.2001, torej še pred izvršljivostjo. Dolžnik te okoliščine ni mogel uveljavljati v pritožbenem postopku, saj je bila sodba sodišča prve stopnje izdana dne 25.3.1999. Pravnomočni sklep o dovolitvi izvršbe nalaga dolžniku, naj upnika sprejme na delo, vendar pa je nastop dela le eden od konstitutivnih elementov delovnega razmerja (12. člen Zakona o delovnih razmerjih - 1990). Po določbi tretjega odstavka 4. člena ZZDT je tujec lahko sprejet na delo, če razpolaga z veljavnim osebnim delovnim dovoljenjem. Ker takšnega dovoljenja upnik ni imel, je bilo dolžniku onemogočeno, da bi ga sprejel na delo tudi od 10.2.2001 dalje. Za obdobje od navedenega datuma do 21.11.2001, ko je upnik pridobil osebno delovno dovoljenje (čeprav za določen čas), je torej terjatev iz naslova sprejema na delo prenehala, zaradi česar so v tem delu podane okoliščine, ki preprečujejo izvršbo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena upniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Izvršilni naslov, na katerega podlagi je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo, je sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Novem mestu z dne 25.3.1999, pravnomočna pa je postala z zavrnitvijo dolžnikove pritožbe pri Višjem delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani dne 4.10.2001. Z njo je bil razveljavljen sklep disciplinske komisije dolžnika z dne 26.5.1998 o prenehanju delovnega razmerja upniku, zaradi česar je bilo dolžniku naloženo, naj upnika pozove na delo in mu od dneva suspenza izplača nadomestilo plače, sporno obdobje pa vpiše v delovno knjižico kot veljavno delovno dobo. Ugotovljeno je, da je upnik državljan Republike Hrvatske in da je bil v delovnem razmerju z dolžnikom na podlagi osebnega delovnega dovoljenja z dne 4.11.1992, izdanega na podlagi določb 5. in 23. člena Zakona o zaposlovanju tujcev (Ur. l. RS, št. 33/92).

Med pritožbenim postopkom v sporu zaradi razveljavitve odločitve o prenehanju delovnega razmerja upniku (v času od 25.3.1999 do 4.10.2001) pa je bil sprejet in v Uradnem listu RS št. 66/2000 dne 26.7.2000 objavljen Zakon o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT), ki je v prvem odstavku 54. člena določil, da morajo tujci z dovoljenjem prebivanja na ozemlju RS, ki so pridobili osebno delovno dovoljenje po prejšnjem zakonu, v šestih mesecih (do 10.2.2001) zamenjati to dovoljenje za osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas po novem zakonu. Po preteku šestih mesecev je staro osebno delovno dovoljenje prenehalo veljati (peti odstavek 54. člena ZZDT). Zahteva za varstvo zakonitosti ima v tem obsegu prav, ko ugotavlja, da gre za okoliščino, ki je v skladu z določbo 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ nastopila sicer pred izvršljivostjo izvršilnega naslova (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 4.10.2001), vendar v času, ko dolžnik, ki je vložil pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje z dne 25.3.1999, tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Zato je vprašljivo, ali je mogoče - kakor meni sodišče druge stopnje - od dolžnika zahtevati, da bi moral zaradi uveljavitve nove zakonodaje o zaposlovanju tujcev upniku izdati (deklaratorno) odločbo o prenehanju delovnega razmerja, ker po 10.2.2001 ni razpolagal z osebnim delovnim dovoljenjem. Z zahtevo za varstvo zakonitosti se je mogoče strinjati tudi v tistem delu, ko ugotavlja, da je nastop dela le eden od konstitutivnih elementov delovnega razmerja (12. člen ZDR/90), in da je uporaba določb ZZDT (tretji odstavek 4. člena) o zaposlitvi tujca možna samo pod pogojem, da ima tujec veljavno osebno delovno dovoljenje.

Vendar pa navedene ugotovitve ne potrjujejo utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti. Izvršilni naslov namreč dolžniku nalaga, da je dolžan upnika poklicati na delo in mu plačati nadomestilo plače za čas od dneva suspenza pa do nastopa na delo, kot da bi delal. Pri tem je ugotovljena tako nezakonitost suspenza kot tudi nezakonitost sklepa disciplinske komisije dolžnika z dne 26.5.1998. Dolžnik je na podlagi izvršnilnega naslova dolžan vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred izdajo nezakonite disciplinske odločbe. Načelo reintegracije delavcu - upniku zagotavlja vzpostavitev pravnih in dejanskih razmerij z delodajalcem - dolžnikom, kakršna so bila pred izdajo nezakonite odločbe. Pri tem je ugotovljeno, da je bilo delovno razmerje z upnikom veljavno sklenjeno na podlagi osebnega delovnega dovoljenja z dne 4.11.1992. Ugotovljeno je tudi, da je upnik ravnal skrbno in da je takoj po ugotovitvi pravnomočnosti izvršilnega naslova, torej po 4.10.2001, pridobil novo osebno delovno dovoljenje dne 21.11.2001. Izvršilni naslov zajema tudi navedeno vmesno obdobje, glede katerega naj bi po stališču zahteve za varstvo zakonitosti po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ terjatev iz izvršilnega naslova prenehala, ker dolžnik v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, novih dejstev, ki slede iz določb ZZDT, ni mogel uveljaviti. Res je, da se po določbi tretjega odstavka 4. člena ZZDT tujci lahko zaposlijo v Republiki Sloveniji le pod pogojem, da imajo delovno dovoljenje, vendar pa zahteva za varstvo zakonitosti glede na ugotovljene podatke navedeno določbo v tem primeru pravno napačno razlaga. Po določbi prvega odstavka 54. člena ZZDT je bil tujcem podeljen šestmesečni rok, v katerem so lahko zamenjali prejšnje osebno dovoljenje za novo, po določbi tretjega odstavka navedenega člena pa je Zavodu za zaposlovanje bilo naloženo, da v roku enega meseca po uveljavitvi zakona seznani vse imetnike osebnih dovoljenj z obveznostjo zamenjave. Omenjeni zavod kot upravni organ odloča po prostem preudarku, ki pa predpostavlja ugotavljanje dejstev in okoliščin, ki so po materialnem pravu pomembne za odločitev, ali z drugimi besedami: odločanje po prostem preudarku ne more biti samovoljno. Ob dejstvu, da je upnik brez zapletov v kratkem času po pravnomočnosti izvršilnega naslova pridobil osebno delovno dovoljenje, ni mogoče podvomiti, da takšnega osebnega dovoljenja ne bi dobil tudi ob upoštevanju določb 54. člena ZZDT po sprejemu citiranega zakona v juliju 2000. Načelo reintegracije predpostavlja vzpostavitev prvotnega stanja glede pravic in dolžnosti delavca in delodajalca, pri tem pa se zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca predpostavlja njegova odgovornost ob izgubi delavčevih pravic. Povedano drugače: če ne bi bilo nezakonitega sklepa disciplinske komisije, zaradi katerega je upniku prenehalo delovno razmerje, bi si ta v Zakonu o zaposlovanju in delu tujcev predvideno osebno dovoljenje pridobil pravočasno in ne šele z 21.11.2001. Odgovornost za izpad upnikovih pravic v obdobju od 10.2.2001 do 21.11.2001 torej nosi dolžnik, zaradi česar je odločitev sodišča druge stopnje, s katero je bil zavrnjen dolžnikov ugovor in potrjen sklep o izvršbi, pravilna, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov.

Razlogov, ki bi preprečevali izvršbo za obravnavano sporno obdobje, po povedanem ni. Terjatev upnika tudi v tem obdobju ni prenehala. Določil 8. točke drugega odstavka 55. člena ZIZ v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti.

Neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti je bilo treba zavrniti po določbi 391. člena v zvezi s 378. členom ZPP.