Jedro

Zadostuje, da stranka v predlogu za obnovo postopka navede vsaj enega od zakonitih razlogov iz 249. člena ZUP in ga verjetno izkaže (1. odst. 256. člena ZUP). S pravnomočnim sklepom o dedovanju za gradnjo namenjenih nepremičnin tožnica verjetno izkazuje okoliščine, da v lokacijskem postopku varuje svoje pravice, na katere opira predlog za obnovo postopka (9. točka 249. in 254. člen ZUP). To ji daje položaj stranke v postopku, ki ima za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo (49. člen ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 23.04.1996.

Obrazložitev

Organ prve stopnje (Upravna enota) je s sklepom z dne 03.08.1995 delno ugodil tožničinemu predlogu za obnovo postopka, končanega z lokacijskim dovoljenjem z dne 16.11.1994 (za gradnjo nadomestne stanovanjske hiše z delavnico), ki ga je investitorici S.H. izdala občina. Odločil je, da se dovoli obnova tega postopka po 9. točki 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in da se da predlagateljici možnost udeležbe v postopku kot stranki (1. točka izreka) ter da se zavrže predlog za obnovo po 1., 2. in 4. točki 249. člena ZUP (2. točka izreka). Proti temu sklepu se je pritožila investitorica in tožena stranka je z izpodbijano odločbo 1. točko tega sklepa odpravila (1. točka izreka) in zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo postopka (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje izdal navedeni sklep v 1. točki izreka na podlagi 257. člena ZUP v zvezi z 9. točko 249. člena tega zakona, po kateri se postopek, ki je končan z dokončno odločbo, obnovi, če osebi, ki bi bila morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe. Po 49. členu ZUP pa je stranka oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Iz predloženih spisnih podatkov izhaja, da v izvedenem lokacijskem postopku predlagateljica obnove ne varuje svoje pravice ali pravne koristi, saj ni lastnica ne solastnica nepremičnin, ki so predmet posega, kar izhaja iz pravnomočnega sklepa z dne 12.02.1993, s katerim je razglašena za dedinjo nepremičnin vl.št. 278. Te nepremičnine so bile pred izdajo omenjenega sklepa s pravnim poslom prenesene na investitorico. Poleg tega je bil zahtevek dedinje za izdajo zemljiškoknjižne odredbe zavrnjen (sklep z dne 15.12.1993 in sklep višjega sodišča z dne 10.02.1994). V sklepu višjega sodišča je tudi navedeno, da je postal sklep o dedovanju z dne 17.08.1982 pravnomočen za vse tiste dediče, ki so pravno veljavno sodelovali na zapuščinski obravnavi dne 06.07.1982, bil je zemljiškoknjižno že realiziran; kasneje pa so nepremičnine, ki so bile predmet dedovanja, prešle v roke tretjih oseb, njihova pravica pa je tudi vknjižena v zemljiški knjigi, kar onemogoča, da bi se v sklepu o dedovanju, ki se nanaša na predlagateljico, odredilo, da se nanjo vknjiži njena solastninska pravica na nepremičninah, ki so bile v lasti pokojnega, s sklepom o dedovanju z dne 12.02.1993 pa je podana podlaga, da svoje pravice uveljavlja v pravdi. Glede na to in glede na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, po kateri je lastnica omenjenih nepremičnin investitorica, predlagateljica obnove postopka za izdajo omenjenega lokacijskega dovoljenja ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi. Poleg tega po podatkih, ki so v spisu, predlagateljica obnove v objektu prebiva brez ustreznega pravnega naslova. Iz vseh omenjenih razlogov ni podan razlog za obnovo tega postopka po 9. točki 249. člena ZUP. Zato je bilo treba izpodbijani sklep odpraviti in predlog za obnovo v skladu z 2. odstavkom 256. člena ZUP zavreči. Tožena stranka še navaja, da se je omejila na 1. točko izpodbijanega sklepa, saj iz vsebine pritožbe izhaja, da je napaden ta del sklepa.

V tožbi tožnica navaja, da je dne 12.12.1994 neuradno zvedela za izdajo lokacijskega dovoljenja investitorici in že naslednji dan zahtevala izvod tega dovoljenja, da se bo nanj pritožila, vendar ga ni dobila, vročitev je morala uveljavljati s pritožbo. Tožena stranka je dopisom z dne 07.06.1995 naložila organu prve stopnje, da v skladu z določbo 2. odstavka 255. člena ZUP obnovi postopek. Organ prve stopnje je dne 15.06.1995 poslal tožeči stranki poziv za dopolnitev vloge o tem, po kateri točki 249. člena ZUP zahteva obnovo postopka. Tožeča stranka je v odgovoru z dne 23.06.1995 navedla, da obnovo postopka zahteva po 1., 2., 4. in 9. točki 249. člena ZUP. Dne 18.08.1995 je bil tožničin pooblaščenec pri organu prve stopnje zaslišan in po dogovoru je dne 22.08.1995 poslal še sodbo Okrajnega sodišča z dne 29.03.1995 (s katero sta bila zavrnjena primarni in podrejeni zahtevek investitorice, da mora tožnica izprazniti zasedene prostore in jih izročiti investitorici). Dne 04.09.1995 je investitorica vložila pritožbo proti sklepu organa prve stopnje z dne 03.08.1995, ki je njeno pritožbo z dopisom z dne 04.09.1995 direktno odstopil toženi stranki, tožničinemu pooblaščencu pa poslal le dopis v vednost brez priložene pritožbe investitorice. S tem je organ prve stopnje preprečil, da bi tožnica na pritožbo lahko dala odgovor in investitorici omogočil, da je prefotokopirala tožničino pritožbo z dne 20.03.1995 proti lokacijskemu dovoljenju. Šele iz izpodbijane odločbe tožene stranke je tožnica lahko ugotovila pritožbene navedbe investitorice proti sklepu o obnovi postopka, katerim pa je tožena stranka sledila, čeprav je imela pravnomočen sklep o dedovanju z dne 12.02.1993. Investitorica z vlaganjem tožb, pritožb in raznih dejanj po dveh letih ni uspela iz hiše na parc. št. 109 (sedaj parc. št. 170/3) vl. št. 278 pregnati tožnice v počitniško prikolico (kontejner), da bi hišo lahko porušila in začela z gradnjo (kar tožnica dokazuje s tožbi priloženo sodbo Višjega sodišča z dne 30.11.1995, s katero je bila zavrnjena investitoričina pritožba proti sodbi Okrajnega sodišča z dne 29.03.1995 o zavrnitvi njenih tožbenih zahtevkov za izpraznitev in izročitev prostorov, ki jih tožnica zaseda). Tožnica je lastninsko pravico pridobila na podlagi zakona s smrtjo očeta dne 27.04.1982. Investitorica kljub vpisu v zemljiški knjigi ni mogla pridobiti od S.B. nekaj, česar tudi sam ni imel. Za pridobitev lastninske pravice na podlagi dedovanja zadošča pravnomočen sklep o dedovanju. Kaj vse je tožnica naredila, da bi se zapuščinska obravnava končala zakonito v smislu 207. člena Zakona o dedovanju, je razvidno iz njene pritožbe na sklep Temeljnega sodišča z dne 12.02.1993 (v kateri je zahtevala dopolnitev sklepa s sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 05.12.1991, s katerim je bilo ugodeno zahtevi za varstvo zakonitosti proti sklepu Višjega sodišča z dne 19.06.1991, v zvezi s sklepom Temeljnega sodišča z dne 17.08.1982). Predlaga sodišču, da odpravi izpodbijano odločbo in dovoli obnovo postopka ter odredi pregled celotnega postopka v zvezi z zapuščinsko obravnavo po pokojnem očetu in zemljiško knjigo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Investitorica kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo navaja, da je na podlagi dejanskega in formalnega lastništva pridobila lokacijsko dovoljenje za gradnjo na parc. št. 170/11, 170/3 in 170/5 vl. št. 278, ki jih je pridobila po kupoprodajni in darilni pogodbi z dne 05.06.1991 in z nakupom v letu 1993 od drugega prodajalca (F.R.). Lokacijsko dovoljenje z dne 16.11.1994 je postalo pravnomočno in je vložila tudi predlog za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožnica svoje pravice opira na sklep o dedovanju sodišča z dne 12.02.1993, ki določa, da je dedinja nepremičnin vl.št. 278. Navedeni sklep pa odloča le o pravici do dediščine in ne o lastništvu, ker na podlagi sklepa o dedovanju vpis v zemljiško knjigo ni bil opravljen in je bil zahtevek tožnice za vknjižbo pravnomočno zavrnjen. Lastnik nepremičnine vl.št. 278 je bil do svoje smrti oče tožnice A.Č. Po njegovi smrti je bil izdan sklep o dedovanju z dne 17.08.1982, ki je bil zemljiškoknjižno izveden. Po tem sklepu je bila dedinja vsega premoženja njegova žena I.Č., ki je s pogodbo o dosmrtnem preživljanju prenesla svoje premoženje na svojo hčer S.B., ki je nato umrla pred njo, breme njenega preživljanja pa je prevzel S.B., ki je tako pridobljene nepremičnine vl.št. 278 prodal investitorici. Za kakšno dediščino prizadeta stranka niti njen pravni prednik S.B. nista vedela. Do sklepa z dne 12.02.1993 je prišlo zgolj zaradi napake, ker v zapuščinskem postopku tožnica kot dedinja ni bila zastopana s formalno pravilnim pooblastilom, v katerem ni bilo zapisano, da se sme njen pooblaščenec, ki ni bil odvetnik, odpovedati dediščini. Tožnica je svoje formalno pomanjkljivo pooblastilo dejansko v celoti priznala in zastopanje pooblaščencu odobrila. Šele potem, ko je nepremično premoženje prešlo v last investitorice, je tožnica vložila pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in zahtevala le popravo dednega sklepa po očetu tako, da ima v njegovi hiši pravico bivanja. Tožilstvo pa je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti in Vrhovno sodišče je zaradi kršitev zapuščinskega postopka po vseh rokih iz Zakona o dedovanju zahtevalo izdajo sklepa o dedovanju, s katerim je tožnica po več kot 10 letih dobila status dedinje. Dedno pravico, ki ni lastninska pravica, lahko tožnica uveljavljala le zoper sodediče oziroma tiste, ki so prejeli dediščino ali so ji povzročili škodo in od tega imeli koristi. Zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Stranka mora v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog, in okoliščino, da je predlog podan v zakonskem roku (254. in 252. člen ZUP). Zadostuje, da stranka v predlogu za obnovo postopka navede vsaj enega od zakonitih razlogov iz 249. člena ZUP in ga verjetno izkaže (1. odstavek 256. člena ZUP). Tožena stranka je z izpodbijano odločbo presodila le predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 249. člena ZUP, ki ga je izpodbijala investitorica in tožnica utemeljeno ugovarja, da ji pritožba investitorice ni bila vročena, da bi lahko odgovorila nanjo, saj med poslanimi upravnimi spisi ni dokazila o vročitvi pritožbe (3. odstavek 232. člena ZUP). Tako v pritožbenem postopku tožnici ni bila dana možnost udeležbe in tožena stranka po navedbah v izpodbijani odločbi tudi ni presojala obnovitvenih razlogov, ki jih je zavrgel organ prve stopnje v postopku preizkusa predloga po 1. in 2. odstavku 256. člena ZUP. Iz navedb tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da tožnica kljub dedovanju nima položaja stranke v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja za gradnjo nadomestne stanovanjske hiše z delavnico za izdelavo PVC izdelkov (po katerem je treba pred pričetkom gradnje stare objekte podreti), ker ni solastnica nepremičnin in ker v objektu prebiva brez pravnega naslova, izhaja, da je tožničin predlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP zavrgla zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, saj ni pravilno presodila dejstev in dokazov o obstoju tožničinega solastništva nepremičnin na podlagi dedovanja, niti ni upoštevala, da zadostuje izkaz verjetnosti (254. člen ZUP). Sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka je možno izdati, če izsledki preizkusnega postopka predloga za obnovo ne dopuščajo verjetnosti, da je izkazan obnovitveni razlog, vendar je iz tega razloga mogoče zavreči predlog za obnovo postopka brez izvedbe dokazov le, če je očitno, da ni verjetno izkazan obnovitveni razlog. Ker po določbi 53. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89 ter Uradni list RS, št. 26/90, 3-142/91, 18/93, 47/93 in 71/93, v nadaljevanju: ZUN) mora investitor zahtevi za lokacijsko dovoljenje priložiti dokazilo, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava graditi ali drugače posegati v prostor, je bistveno pravno in dejansko stanje ob izdaji lokacijskega dovoljenja investitorici dne 16.11.1994. Tožena stranka navaja, da je investitorica predložila dokazilo o razpolaganju z zemljiščem, vendar po podatkih poslanih upravnih spisov in navedbah strank je ob izdaji lokacijskega dovoljenja dne 16.11.1994 obstajal pravnomočen sklep Temeljnega sodišča z dne 12.02.1993, po izreku katerega je tožnica kot hči zapustnika Č.A. zakonita dedinja zapustnikove ene polovice nepremičnin vl. št. 278 do ene polovice. Tožena stranka bi morala upoštevati ta pravnomočen sklep o dedovanju z dne 11.02.1993, s katerim tožnica verjetno izkazuje okoliščine, da v lokacijskem postopku varuje svoje pravice, na katere opira predlog za obnovo postopka (9. točka 249. in 254. člen ZUP). To pa ji daje položaj stranke v postopku, ki ima za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo nadomestne stanovanjske hiše z delavnico za izdelavo PVC izdelkov (49. člen ZUP). Poleg tega tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi ne navaja, na podlagi katerih podatkov v spisu ugotavlja, da tožnica brez pravnega naslova prebiva v objektu (ki bi ga po lokacijskem dovoljenju bilo treba podreti), saj iz listin med poslanimi upravnimi spisi kaj takega ne izhaja, tožnica pa je tožbi priložila sodbo Višjega sodišča z dne 30.11.1995 o zavrnitvi pritožbe investitorice proti sodbi Okrajnega sodišča z dne 29.03.1995, s katero je sodišče zavrnilo investitoričin primarni in podrejeni tožbeni zahtevek za izpraznitev prostorov, katerih solastnica je tožnica (ta sodba je med poslanimi upravnimi spisi in je bila izdana v ponovnem postopku na podlagi sklepa Višjega sodišča z dne 13.10.1994, ki je prav tako med poslanimi upravnimi spisi). V zvezi z investitoričinimi navedbami v odgovoru na tožbo glede sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (z dne 05.12.1991) o zahtevi za varstvo zakonitosti, da je tožnica po več kot 10 letih dobila status dedinje, sodišče pripominja, da so njene navedbe zmotno tolmačenje za odločitev v tej zadevi pomembnih listin, na katere se sklicuje tudi tožnica.

Sodišče pripominja, da v upravnem sporu tožnica ne more uveljavljati, in v tej zadevi tudi ni pomembno, da sodišče odredi pregled celotnega postopka v zvezi z zapuščinsko obravnavo po pokojnem Č.A., saj je predmet postopka v tem upravnem sporu le izpodbijana odločba tožene stranke.

Ker je izpodbijana odločba tožene stranke iz navedenih razlogov nezakonita, je sodišče tožbi ugodilo in jo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUS in ZUP je sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.