Jedro

V zvezi s pritožbenim navajanjem, da je tožeča stranka s tem, ko je svoj zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve smiselno utemeljevala na svojo tarifo, zatrjevala (s strani tožene stranke neprerekano) višino koristi, ki bi jo sodišče moralo upoštevati kot nesporno, pritožbeno sodišče odgovarja, da v tem delu ne gre za dejansko, marveč pravno vprašanje, ki ni stvar afirmativne litiskontestacije. Tožeča stranka je svoj zahtevek vtoževala na podlagi neupravičene pridobitve, prvostopenjsko sodišče pa ji je v sklicevanju na določbo 1. odstavka 130. člena ZASP, ki določa obveznost uporabnika proizvajalcu fonogramov plačati primerno nadomestilo za uporabo, sledilo. Pojem „primerno nadomestilo“ je pravni standard, s katerim je določen okvir, ki ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje, dolžno v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče, in gre za vprašanje uporabe materialnega prava. Ne more biti sporno, da standardu primernosti veliko bolj ustreza višina nadomestila, kot se je oblikovala na osnovi pogajanj med vpletenimi strankami, in ne enostransko določena tarifa.Z izvajanjem dokaza, ki je bil predlagan z namenom "pojasnjevanja, kako je potekalo zaznavanje javnega priobčevanja fonogramov, kakor tudi postopek pozivanja", ni mogoče dokazovati dejstva, da je s strani tožeče stranke poslane dopise tožena stranka dejansko in zanesljivo prejela.Obrazložitev glede načina organiziranosti izvajanja tožničinih zakonskih obveznosti, ki jih je v zvezi s tem podalo sodišče prve stopnje, ne predstavlja pravno relevantnih dejstev, od katerih bi bila odvisna odločitev o predmetnem zahtevku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani II., IV., V., VI. in VII. točki izreka potrdi.II. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer v delu, ki se nanaša na plačilo 580,48 EUR iz naslova neupravičene obogatitve zaradi javne priobčitve fonogramov, skupaj s pripadki, in na plačilo civilne kazni v znesku 534,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje. Višji zahtevek za plačilo zneska neupravičene obogatitve v znesku 989,12 EUR s pripadajočimi obrestmi, in iz naslova civilne kazni v višini 2.356,68 EUR s pripadajočimi obrestmi, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, prav tako je zavrnilo zahtevek na poročanje tožene stranke tožeči stranki o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti ter po plačilu denarne odškodnine v višini 304,76 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov pravdnega postopka tožeče stranke v višini 51,78 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba tožeče stranke, odgovor tožene in o utemeljenosti pritožbe

2. Zoper zavrnilni del sodbe (II., IV., V., VI. in VII. točko izpodbijane odločbe) je tožeča stranka v pritožbenem roku vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh priglašenih pravdnih stroškov tožeče stranke. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče napadene točke sodbe razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje

5. Tožeča stranka je kolektivna organizacija za upravljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. V tožbi je očitala toženi stranki, da je pri opravljanju svoje dejavnosti v gostinskem lokalu javno priobčevala komercialne fonograme, tako da je kršila avtorske pravice. Zoper toženo stranko je uveljavljala različne zahtevke, o katerih je prvostopenjsko sodišče odločilo, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve te sodbe.

Glede zatrjevane nepravilne uporabe podlage za obračun nadomestila za zakonito uporabo fonogramov in civilne kazni

6. Tožeča stranka se (tudi) v predmetni pritožbi zavzema za ločen pravni režim glede višine nadomestil za javno priobčevanje fonogramov, in sicer po kriteriju obstoja pogodbenega razmerja uporabnika s tožečo stranko. Medtem ko so po mnenju tožeče stranke do ugodnosti po Skupnem sporazumu o višini za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti(1) (v nadaljnjem besedilu: SS 2006), ki ga je v letu 2006 sklenila z reprezentativnimi organizacijami uporabnikov, deležni samo tisti, ki s tožečo stranko sklenejo pogodbo na način in pod pogoji, določenimi v SS 2006, za tiste, ki pogodbenega razmerja niso uredili, velja nadomestilo, kot ga je določil Svet tožeče stranke s svojo Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (v nadaljnjem besedilu: T 2005).

7. Sodišče druge stopnje se je o izpostavljenem materialnopravnem vprašanju, z različnimi argumenti, ki so strnjeni v nadaljevanju odločbe, izjasnjevalo v številnih predhodnih odločbah. Pri svojem dosedanjem stališču, ki ima naravo ustaljene sodne prakse, pa vztraja tudi ob tokratnih, ponavljajočih se pritožbenih navedbah.

8. Bistveni poudarek odgovora pritožbi je v tem, da je temelj za odmero primernega nadomestila zakonski, v smislu, da že zakon določa obseg veljavnosti skupnih sporazumov (šesti odstavek 157. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, v nadaljnjem besedilu ZASP), zakonske okvire predmeta sporazumne ureditve (četrti odstavek 157. člena ZASP), zapoveduje enotnost tarif v neodvisnosti od dejstva (ne)sklenjenosti pogodbe (drugi odstavek 158. člena ZASP), ne nazadnje tudi prek ohranjanja monopola nad sankcijami, ki lahko zadenejo kršitelje (168. člen ZASP).

9. Obseg veljavnosti skupnih sporazumov, ki jih v pisni obliki skleneta kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih pravic iz repertoarja kolektivne organizacije, izhaja iz šestega odstavka 157. člena ZASP, ki določa, da sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike del po objavi, ne glede na to, ali so pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma tudi sodelovali. Skladno z navedenim členom, svojo veljavnost ureja SS 2006, ki v prvem odstavku 5. člena določa, da sporazum velja za vse uporabnike, ki so člani OZS ali/in ZTG GZS, ravno tako pa velja za vse druge uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela Zavoda IPF v okviru svoje, s sporazumom določene obrtne in/ali obrti podobne dejavnosti ali s tem sporazumom določene gostinske dejavnosti. Na veljavnost nadomestil, ki jih določa SS 2006 odkazuje T 2005 sama, in sicer s prvim odstavkom 5. člena, ki določa, da v primeru sklenjenosti sporazumov z reprezentativnimi združenji uporabnikov, veljajo tam dogovorjena nadomestila, s čimer T 2006 povzema določbo drugega odstavka 157. člena ob njenem sprejemanju veljavnega Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah,(2) ki je pomenil podlago za njeno sprejemanje.

10. Nadalje je sodišče druge stopnje že večkrat izrazilo mnenje, da (ne)plačevanje nadomestil ni kriterij, ki bi se nanašal na „okoliščino uporabe“, zaradi katerih se lahko nadomestilo zviša, zniža ali oprosti (3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP), prav tako ni tovrsten kriterij dejstvo (ne)sklenjenosti pogodbe. Na pravilnost navedenega stališča napeljuje drugi odstavek 158. člena ZASP, ki nadomestilo tistih uporabnikov del, ki nimajo sklenjene pogodbe, a prostovoljno položijo dolgovani znesek, izenačuje s tistimi, ki pogodbo o neizključnem prenosu sklenejo. Glede na to, da določilo omenja le eno tarifo, s tem izključuje več različnih tarif, kar posledično pomeni, da so stranke skupnega sporazuma zavezane k plačilu nadomestila v enotni višini. V zvezi s tem vprašanjem je zmotno tudi pritožbeno izvajanje, da lahko tožeča stranka sama določa posebno, višjo tarifo za vse tiste uporabnike fonogramov, ki kršijo avtorsko in sorodno pravico. Postavljanje pravnih okvirov kaznovalni politiki, za primat nad katero se v svoji pritožbi zavzema tožeča stranka, je v domeni zakonodajalca, ki je to vprašanje uredil v 167. členu ZASP glede varovalnih zahtevkov, v 168. členu ZASP pa glede odškodninskih oziroma obogatitvenih zahtevkov. V drugem odstavku 168. člena je kot kriterij za obračun nadomestila za nezakonit poseg v varovano pravico oziroma način odmere škode, opredeljeno običajno nadomestilo za zakonito uporabo te vrste. Ta kriterij nakazuje zgolj enoznačno višino nadomestila, do katerega je imetnik pravice upravičen ob zakoniti uporabi te pravice s strani kršitelja. S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazuma dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelje varovanih pravic.

11. V zvezi s pritožbenim navajanjem, da je tožeča stranka s tem, ko je svoj zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve smiselno utemeljevala na svojo tarifo, zatrjevala (s strani tožene stranke neprerekano) višino koristi, ki bi jo sodišče moralo upoštevati kot nesporno, pritožbeno sodišče odgovarja, da v tem delu ne gre za dejansko, marveč pravno vprašanje, ki ni stvar afirmativne litiskontestacije. Tožeča stranka je svoj zahtevek vtoževala na podlagi neupravičene pridobitve, prvostopenjsko sodišče pa ji je v sklicevanju na določbo prvega odstavka 130. člena ZASP, ki določa obveznost uporabnika proizvajalcu fonogramov plačati primerno nadomestilo za uporabo, sledilo. Pojem „primerno nadomestilo“ je pravni standard, s katerim je določen okvir, ki ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje, dolžno v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče, in gre za vprašanje uporabe materialnega prava. Ne more biti sporno, da standardu primernosti veliko bolj ustreza višina nadomestila, kot se je oblikovala na osnovi pogajanj med vpletenimi strankami, in ne enostransko določena tarifa.

12. V odgovor pritožbenim navedbam, ki z izpostavljanjem neutemeljene zavrnitve dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke, ciljajo na kršitev nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da z izvajanjem dokaza, ki je bil predlagan z namenom „pojasnjevanja, kako je potekalo zaznavanje javnega priobčevanja fonogramov, kakor tudi postopek pozivanja“, ni mogoče dokazovati dejstva, da je s strani tožeče stranke poslane dopise tožena stranka dejansko in zanesljivo prejela. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zaključilo, da tožeča stranka v zvezi z dejstvi, s katerimi bi izkazala toženkin naklep, ni zmogla svojega dokaznega bremena.

Glede mesečnega poročanja

13. Večkrat izraženega stališča pritožbenega sodišča, da je (neodpravljivo) nesklepčen, in posledično neutemeljen tožničin zahtevek na mesečno poročanje tožene stranke o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov, tožeča stranka z v predmetni pritožbi ponavljajočimi pritožbenimi navedbami, ne more izpodbiti. Sodišče sme na podlagi določila prvega odstavka 311. člena ZPP toženi stranki naložiti, da opravi določene dajatve le, če so zapadle do konca glavne obravnave oziroma do izdaje zamudne sodbe. V določenih primerih, navedenih v drugem in tretjem odstavku tega člena lahko sodišče prisodi tožeči stranki tudi dajatve, ki še niso zapadle, vendar zahtevka tožeče stranke ni možno umestiti med tovrstne primere. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje svoje odločitve v tem delu ni apliciralo na dejanski stan, in ni ugotovilo, da je za vtoževano obdobje obveznost tožene stranke že nastala in zato ni bodoča, so napačne. Glede na postavitev tožbenega zahtevka, v katerem tožeča stranka zahteva, da tožena do sklenitve pogodbe tožeči mesečno poroča, izhaja, da gre za bodoče terjatve, ki ob koncu glavne obravnave še niso zapadle, sodišče pa o tem ni smelo meritorno odločati. Odločitev sodišča je zato pravilna in niso podane bistvene kršitve pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena in prvega odstavka 339. člena ZPP).

14. Nadalje je sodišče druge stopnje v sodbi I Cpg 924/2011 z dne 19. 1. 2012 in v številnih kasnejših sodbah, zavzelo stališče, da tožeča stranka nima materialnopravne podlage za uveljavljanje zahtevka na mesečno poročanje tožene stranke o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov, saj dolžnosti uporabnikov iz četrtega odstavka 159. člena ZASP ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da ima tožeča stranka v skladu z določili ZASP zoper toženo stranko kot kršiteljico avtorskih pravic nabor različnih zahtevkov, uperjenih v smislu preprečitve nadaljnjih kršitev pravic in odpravo posledic same kršitve. Prav tako pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na drugačno odločbo civilnega oddelka VSL I Cp 3199/2011 z dne 15. 3. 2012, saj posamezna sodna odločba, ki odstopa od sicer povsem enotne prakse pritožbenega sodišča, ne predstavlja razloga za odstop od do sedaj zavzetih materialnopravnih stališč do tega vprašanja. Ob tem ne gre spregledati, da pravnega naziranja pritožbenega sodišča, na katerega se sklicuje tudi v tej obrazložitvi, v nobeni od množice tipskih zadev, ni poskušala izpodbijati v okviru dopustnih izrednih pravnih sredstev.

Glede stroškov terenske kontrole

15. Neutemeljena je pritožba tudi v tistem delu, s katerim izpodbija prvostopenjsko sodbo glede zavrnitve odškodninskega zahtevka za stroške, ki jih je tožeča stranka imela v zvezi s terenskim preverjanjem, obdelavo podatkov o neodzivnih uporabnikih, pozivanjem in opominjanjem. V pritožbi tožeča stranka zahtevek predstavlja kot odškodninski zahtevek, ki temelji na opustitvi dolžnostnega ravnanja tožene stranke mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti. Pritožbeno sodišče je že v številnih primerljivih primerih na podlagi tipskih tožb tožeče stranke pojasnilo, da gre pri tovrstnih stroških za predpravdne stroške v smislu prvega odstavka 154. člena ZPP(3). Glede na pravno naravo zahtevka je zato potrebno nadalje ugotoviti ali je tožeča stranka do plačila teh stroškov upravičena. Odkrivanje kršilcev varovanih pravic predstavlja za tožečo stranko izvajanje pooblastil iz 5. točke prvega odstavka 146. člena ZASP, torej njenega temeljnega poslanstva delovanja v korist in za račun avtorjev, oziroma imetnikov pravic. V skladu s prvim odstavkom 153. člena ZASP pa mora kolektivna organizacija prihodek iz svoje dejavnosti nameniti za pokrivanje stroškov poslovanja v skladu z letnim načrtom. Nastalih stroškov z zvezi z izvajanjem svojih zakonskih pooblastil tožeča stranka zato ne more uveljavljati kot škodo, ki naj bi jo morala povrniti tožena stranka.

16. Nadaljnja obrazložitev glede načina organiziranosti izvajanja tožničinih zakonskih obveznosti, ki jih je v zvezi s tem podalo sodišče prve stopnje, ne predstavlja pravno relevantnih dejstev, od katerih bi bila odvisna odločitev o predmetnem zahtevku, zato pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke o razpisu glavne obravnave pred sodiščem druge stopnje, saj ta za odločitev v zadevi ni potrebna (prvi odstavek 347. člena ZPP).

Glede pravdnih stroškov

17. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede odmerjenih pravdnih stroškov.

Zaključek

18. Na podlagi vsega navedenega sodišče druge stopnje zaključuje, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Glede na to, da pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti v okviru uradne dolžnosti, (drugi odstavek 350. člena ZPP), je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

(1) Uradni list RS, št. 107/06(2) ZASP (Uradni list RS, št. 21/1995, 9/2001, 30/2001, 43/2004)(3) glej sodba I Cpg 1037/2013