Jedro

Primerjava prve in druge pripravljalne vloge tožeče stranke pokaže, da gre za spremenjeno navedbo o bistveni dejanski okoliščini in torej prilagoditev lastnih trditev potrebam postopka. Ker so bile sporne navedbe podane prepozno, so s strani pritožbenega sodišča pravilno opredeljene kot nedovoljene in s tem neupoštevne.

Z zamudo prekluzivnega roka iz 123. člena SZ je tožnik izgubil pravico do odkupa stanovanja po privatizacijskih pravilih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil tožnik na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v Ljubljani in da je tožena stranka dolžna skleniti z njim prodajno pogodbo za to stanovanje po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona z vsebino in obliko, ki bo primerna za vknjižbo njegove pravice v javni knjigi. Ugodilo pa je podrejenemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je bil tožnik na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v Ljubljani in da je tožena stranka z njim dolžna skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas s neprofitno najemnino.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil revizijo iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002). V reviziji navaja, da je sodba sodišča druge stopnje obremenjena s kršitvami določb pravdnega postopka. Gre za razloge sodišča druge stopnje o neupoštevnosti tožnikovih navedb, da je bila zahteva za prodajo stanovanja izražena v tožnikovem dopisu toženi stranki z dne 5.10.1993. Sodišče prve stopnje je na zadnji obravnavi vse ostale dokaze zavrnilo, torej tudi dokaz v zvezi z vloženo zahtevo iz leta 1993. Kolikor bi sodišče ta dokaz štelo kot neupošteven, ga ne bi zavrnilo, ampak bi v razlogih sodbe navedlo, da ga je obravnavalo po četrtem odstavku 286. člena ZPP. Prvo sodišče tega ni storilo, to razlogovanje je uporabilo sodišče druge stopnje, torej je to odločalo o prekluziji dokazov in brez zakonskega pooblastila dopolnjevalo razloge prve sodbe. Sodišče je posegalo v procesno pristojnost prvega sodišča in pri tem uporabilo določbo 337. člena ZPP ter očitno štelo, da je pritožnik šele v pritožbi podajal navedbe in dokazne predloge. To ne ustreza ugotovljenemu procesnemu stanju zadeve. Sodišče druge stopnje je samo ugotavljalo, da so navedbe in dokazi prepozni in da tudi po vsebini ne predstavljajo odgovora na navedbe tožene stranke z dne 13.11.2002. Ta ugotovitev ni ustrezna procesnemu stanju zadeve, saj je bil tožniku dan 15-dnevni rok za izjasnitev o navedbah in dokazih tožene stranke. Ta je namreč v tej vlogi izrecno ugovarjala, da tožnik ni državljan Republike Slovenije in da zahteve za odkup ni vložil v roku po Stanovanjskem zakonu. Na to navedbo je tožnik odgovoril s pravočasno navedbo v drugi pripravljalni vlogi in se skliceval na svoj dopis z dne 5.10.1993 ter ponudil dokaz. Tožnik tako ni mogel biti dokazno prekludiran in gre zato za nepravilno uporabo 286. in 337. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča druge stopnje. Podano je tudi nasprotje med razlogi, ki pojasnjujejo prekluzijo dokazov in nadaljnjimi razlogi sodišča druge stopnje, da to sprejema kot pravilne in na vseh dokazih temelječe razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki pojasnjuje prepozno oddajo zahteve za odkup stanovanja po Stanovanjskem zakonu. Podana je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje so razlogi sodišč druge in prve stopnje v delu, kjer se opredeljuje zastaranje pravice o ziroma prekluzija tožnika, popolnoma nepojasnjeni. Sodišče druge stopnje jih le ponovi in ne pojasni, kdaj konkretno naj bi bil tožnik prekludiran glede pravice do odkupa stanovanja in kakšne so posledice prekluzije. Enako velja za neobrazložen pritožbeni ugovor o kršitvi mednarodnih pogodb, konkretno EKČP in Protokola št. 12. Ta dva akta sta del notranjega prava, sodišče ju je uporabilo nepravilno, v posledici česar je bil tožnik v primerjavi z ostalimi nosilci pravice do odkupa stanovanj diskriminiran. V tem delu materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, kršeno pa je bilo tudi načelo enakega varstva pravic pred sodišči, ki vsebuje tudi pravico stranke, da je v zadovoljivi meri poučena o razlogih sodišča za ugotovitev oziroma v konkretnem primeru za zavrnitev zahtevka tožnika.

Po 375. členu ZPP je bila revizijo vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Stanovanjski zakon (SZ, Ur. l. RS, št. 18/91-I do 1/2000) je uzakonil privatizacijo stanovanj. Po 117. členu SZ so bili lastniki stanovanj dolžni pod posebnimi ugodnimi pogoji prodati stanovanja imetnikom stanovanjske pravice, ki so imeli to pravico na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona, če so v roku iz 123. člena SZ uveljavljali pravico do nakupa. Enotno je stališče sodne prakse, da je v 123. členu SZ določen prekluzivni rok za vložitev zahteve za prodajo stanovanja po 117. členu SZ, ne pa rok za vložitev tožbe, če je lastnik zavrnil zahtevo za sklenitev kupoprodajne pogodbe (primerjaj pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18. in 19.06.1996, Pravna mnenja št. 1/96, stran 7). Rok za vložitev zahteve iz 123. člena SZ je znašal dve leti po uveljavitvi SZ, ta rok pa je bil za stanovanja, prevzeta od JLA, z Uredbo o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Ur. l. RS, št. 61/92) podaljšan do 8.1.1995. Sodišči prve in druge stopnje ugotavljata, da je tožnik prepozno vložil zahtevo za odkup stanovanja. Odločilno je bilo samo vprašanje pravočasnosti te tožnikove zahteve. Ker je zamudil rok za vložitev zahteve iz 123. člena SZ, je pravica do odkupa stanovanja po privatizacijskih določbah SZ izgubljena, zaradi česar je bil primarni tožbeni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe zavrnjen. Neustrezni izraz prvostopenjskega sodišča o zastaranju je pritožbeno sodišče s pravilno razlago saniralo.

Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, češ da je drugostopenjsko sodišče odločalo o prekluziji dokazov in brez zakonskega pooblastila dopolnjevalo razloge prvostopenjske sodbe ter kršilo 286. in 337. člen ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da se je pritožbeno sodišče z vprašanjem prekluzije dokazov v smislu 286. člena ZPP ukvarjalo pri obravnavanju tožnikove pritožbe o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju glede datuma vložitve zahteve za prodajo stanovanja. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik zahtevo za odkup stanovanja postavil šele v prvi pripravljalni vlogi dne 9.9.2002, tožnik pa je v pritožbi zatrjeval zmotno ugotovljeno dejansko stanje, češ da nista bila upoštevana navedba in dokaz iz njegove druge pripravljalne vloge, da je tožnik zahtevo za prodajo stanovanja podal preko svojega novosadskega odvetnika v dopisu toženi stranki z dne 5.10.1993. Pritožbeno sodišče je pritožbene trditve zavrnilo kot neutemeljene z utemeljitvijo, da so bili navedbe in predlog dokaza o zahtevi iz leta 1993 podani prepozno (po prvem naroku za glavno obravnavo in brez pojasnila, zakaj niso mogli biti podani prej), zaradi česar so neupoštevni (četrti odstavek 286. člena ZPP) in se prvostopenjsko sodišče do njih utemeljeno ni opredeljevalo. Revizijsko sodišče opisane razloge sprejema. Tožnikova navedba o dne 5.10.1993 vloženi zahtevi za odkup stanovanja in dokazni predlog sta prepozna, ker sta bila podana po prvem naroku za glavno obravnavo (prvi dostavek 286. člena ZPP), tožnik pa ni pojasnil, zakaj navedbe in dokaza ni podal pravočasno (drugi odstavek 286. člena ZPP). Sodišče prve stopnje ju utemeljeno ni upoštevalo (četrti odstavek 286. člena ZPP) in tega ni bilo dolžno navajati v obrazložitvi, saj mora v njej navesti samo tiste navedbe in dokaze, na katere opre sodbo (četrti odstavek 324. člena ZPP). Sporne navedbe pa tudi ne predstavljajo odgovora na prejšnjo pripravljalno vlogo tožene stranke, kot pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče. Navedbe o odločilnih dejstvih mora namreč tožnik podati v tožbi. Navedbo o datumu vložitve zahteve za odkup stanovanja je tožnik podal v prvi pripravljalni vlogi pred prvim narokom za glavno obravnavo, torej pravočasno, in sicer je izrecno navedel, naj se ta pripravljalna vloga šteje kot zahteva tožnika v smislu 123. člena SZ za odkup stanovanja. V drugi pripravljalni vlogi, vloženi po prvem naroku za glavno obravnavo, pa je tožnik navedel, naj se kot zahteva za odkup stanovanja šteje vloga njegovega tedanjega pooblaščenca z dne 5.10.1993, naslovljena na toženo stranko, ki naj ta dopis tudi predloži. Tožnik ni pojasnil, zakaj te navedbe in tega dokaza ni mogel navesti pravočasno. Primerjava prve in druge pripravljalne vloge tožeče stranke pokaže, da gre za spremenjeno navedbo o bistveni dejanski okoliščini in torej prilagoditev lastnih trditev potrebam postopka. Ker so bile sporne navedbe podane prepozno, so s strani pritožbenega sodišča pravilno opredeljene kot nedovoljene in s tem neupoštevne. Pritožbeno sodišče s to ugotovitvijo ni samo ugotavljalo dejanskega stanja in ni ne dovoljeno dopolnjevalo razlogov prvostopenjskega sodišča, ampak je obrazlagalo neutemeljnost očitka pritožbe o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju glede datuma vložitve zahteve za prodajo stanovanja. Ni šlo za kršitev 286. člena ZPP, ki jo uveljavlja revizija. Res pa je odveč sklicevanje drugostopenjskega sodišča na 337. člen ZPP, saj ne gre za v pritožbi navedena nova dejstva in dokaze. Vendar pa nepravilno omenjanje 337. člena ZPP ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, saj so ostali pravilni razlogi zadoščali za pravilno odločitev pritožbenega sodišča. Revizija uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je podano nasprotje med razlogi, ki pojasnjujejo prekluzijo dokazov in nadaljnjimi razlogi sodišča druge stopnje, da sprejema kot pravilne in na vseh dokazih temelječe razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki pojasnjujejo prepozno oddajo zahteve za odkup stanovanja po SZ. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v razlogih ni nobenega nasprotja. Sodbi prve in druge stopnje ugotavljata, da tožnik lastniku stanovanja ni pravočasno, v roku iz 123. člena SZ, podal zahteve za odkup stanovanja, zaradi česar je pravico do privatizacijskega odkupa po 117. členu SZ izgubil. Razlogi o prekluziji dokazov samo potrjujejo, da je bilo dejansko stanje o odločilnem dejstvu pravilno ugotovljeno: zahteva za prodajo ni bila podana pravočasno.

Tožnik v nadaljevanju revizije ponavlja trditve o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih in zatrjuje, da je diskriminiran v primerjavi z ostalimi nosilci pravice do odkupa stanovanj. Revizijsko sodišče ugotavlja, da imata sodbi sodišč prve in druge stopnje vse ustrezne razloge. Sodišči ugotavljata, da je bila prepozno vložena zahteva za prodajo stanovanja. Rok za vložitev zahteve je določil 123. člen SZ in zgoraj navedena uredba. Tožnik je svojo zahtevo za odkup stanovanja postavil šele v pripravljalni vlogi dne 9.9.2002, kar je ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo pritožbeno sodišče sprejema. Na to dejansko ugotovitev je revizijsko sodišče vezano. Po 123. členu SZ v zvezi z uredbo, bi moral tožnik zahtevo za odkup stanovanja vložiti najkasneje do 8.1.1995. Z zamudo prekluzivnega roka iz 123. člena SZ je tožnik izgubil pravico do odkupa stanovanja po privatizacijskih pravilih, kar ugotavljata obe nižji sodišči. Določbe 117. in 123. člena SZ so bile torej pravilno uporabljene. Sklicevanje na EKČP in Protokol št. 12 je nekonkretno in na take trditve ni kaj odgovarjati. Tožnik pa tudi neutemeljeno zatrjuje, da je diskriminiran in da ni deležen enakega varstva pravic. Ne glede na tožnikove nevšečnosti, ki so se mu dogajale, je namreč bistveno, da je rok iz 123. člena SZ za vložitev zahteve za odkup stanovanja prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Velja za vse upravičence do privatizacije stanovanj enako. Okoliščine pa tožniku niso preprečile vložitve zahteve za prodajo stanovanja. Če je lahko dne 24.11.1993 vložil tožbo na sklenitev najemne pogodbe, bi takrat lahko (pravočasno) vložil tudi zahtevo za odkup stanovanja. Imel je odvetnika, torej zagotovljeno pravno pomoč. Tožnik sam zatrjuje celo, da je zahtevo za prodajo stanovanja leta 1993 poslal toženi stranki. Ta trditev sicer iz procesnih razlogov ni mogla biti upoštevana.

Glede na navedeno so neutemeljene trditve o diskriminaciji ali neenakem varstvu pravic.

Revizijsko sodišče torej zaključuje, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, kar narekuje zavrnitev revizije kot neutemeljene (378. člen ZPP).