Jedro

Invalidnost po določbi 24. člena ZPIZZVZ nastane, ko vojaškemu zavarovancu preneha služba zaradi ugotovljene trajne nezmožnosti za aktivno vojaško službo kot posledica bolezni, poškodbe izven dela, poškodbe pri delu ali poklicne bolezni.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin (predlagateljičin) zahtevek za prevzem izplačevanja akontacije vojaške invalidske pokojnine, ker je na podlagi dokazov, izvedenih v postopku, ugotovilo, da tožnica ne izpolnjuje pogojev, predpisanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča. Sprejelo je njegove bistveno pravilne ugotovitve, tako glede ugotovljenega dejanskega stanja, kot tudi v pravnem smislu.

Zoper pravnomočno odločbo drugostopenjskega sodišča je tožnica vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev vojaške invalidske pokojnine po veljavnem odloku. To še posebno zato, ker je, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče, že dan pred iztekom roka vložila zahtevek za prenehanje aktivne vojaške služe zaradi predčasne upokojitve. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožničinemu zahtevku v celoti ugodi ali pa podredno, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa sicer formalno zatrjuje procesne kršitve, vendar jih vsebinsko ne opredeli. Zato sodišče drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razen tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni preizkušalo.

Odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča materialnopravno temelji na določbi 2. alinee prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (odlok - Uradni list RS, št. 4/92), ki natančneje ureja vprašanje, kateri so tisti uživalci vojaških pokojnin, katerih izplačevanje je od 1.11.1991 dalje prevzela Republika Slovenija, ob upoštevanju določb 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94). Odlok namreč v 1. členu določa, da Republika Slovenija prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci. Kdo so ti upravičenci pa je določeno v nadaljevanju prvega člena in predvsem v drugem členu odloka. Tako je v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka določeno, da so upravičenci med drugim osebe, ki so bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje pravice do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev.

Glede na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku, revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi ni utemeljeno.

Tožnica ne izpolnjuje nobenega od pogojev, zahtevanih v citiranem predpisu, saj je iz dokazov v spisu razvidno, da je bila vsaj še v januarju 1992. leta v aktivni vojaški službi v Beogradu, tako da po 18.7.1991 ni bila ves čas na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu (tega pogoja pri razlogovanju nižje sodišče - saj je bilo nepotrebno - sploh ni uporabilo), zahtevka za priznanje pravice do invalidske pokojnine ni vložila pravočasno, končno pa tudi pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine ni izpolnila v zahtevanem roku.

Nižji sodišči sta v skladu z listinskimi dokazi v spisu ugotovili, da je tožnica bila razrešena aktivne vojaške službe 31.12.1992 in da ji je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 1.1.1993 dalje. Po določbi 35. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (ZPIZZVZ - Uradni list SFRJ, št. 7/85, 74/87 in 20/89) pridobi pravico do invalidske pokojnine vojaški zavarovanec, pri katerem nastane invalidnost po tem zakonu. Invalidnost pa, za razliko od določb zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 in 5/94) po določbi 24. člena ZPIZZVZ nastane, ko vojaškemu zavarovancu preneha služba zaradi ugotovljene trajne nezmožnosti za aktivno vojaško službo kot posledica bolezni, poškodbe izven dela, poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Prenehanje službe bolj podrobno ureja Zakon o službi v obroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 7/85, 20/89, 40/89 in 26/90) v 392. členu. Za razliko od vojaških predpisov ZPIZ v 27. členu določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, ko nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti. Razlika je pomembna predvsem za pravilno določitev, od kdaj naprej ima zavarovanec izpolnjene pogoje za priznanje ustreznih pravic. Prav zato iz povedanega tudi sledi, kar sta pravilno zaključili že tudi nižji sodišči, da tožnica ne izpolnjuje pogojev zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, saj je pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine izpolnila šele po 31.12.1992, ne pa že do 18.10.1991, kot to zahteva odlok.

Poleg tega pa tožnica tudi zahtevka za priznanje pravice do invalidske pokojnine ni vložila do 18.10.1991, saj je bil tak zahtevek vložen šele kasneje v letu 1992. Tožnica je sicer res vložila v oktobru 1991 zahtevek za prenehanje aktivne vojne službe zaradi uveljavitve pravice do predčasne pokojnine, vendar ta zahtevek očitno ni bil v celoti realiziran. Kljub sklepu o prenehanju aktivne vojaške službe z 31.12.1991 je bila tožnica 20.1.1992 še premeščena v Beograd in bila šele s sklepom z dne 26.2.1992 dana na razpolago, predčasna pokojnina pa ji, glede na podatke v spisu, sploh ni bila priznana. Ker tožnica niti ne uveljavlja prevzema izplačevanja predčasne pokojnine, ampak invalidske pokojnine, v njenem primeru tudi ta pogoj ni bil izpolnjen, kar sta pravilno ugotovili že tudi obe nižji sodišči. Tožnica do 18.10.1991 ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine v skladu z določbo 2. alinee prvega odstavka 2. člena odloka, niti ni za priznanje te pravice vložila zahtevka. Zato tudi revizijsko sodišče, ob upoštevanju dejstev, navedenih v izpodbijani odločbi, meni, da je bila zavrnitev njenega zahtevka materialnopravno pravilna in da zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku, zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev in zakon v službi v oboroženih silah uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.